VSRS Sklep II DoR 187/2012

Predlog se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov primarni tožbeni zahtevek za izročitev v posest avtomobila Nissan Patrol GR 3.0, ugodilo pa je tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine 14.605,20 EUR.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, spremenilo je samo odločitev o teku obresti od pravdnih stroškov.

3V zvezi z revizijsko relevantnim odškodninskim zahtevkom sta sodišči ugotovili, da je bil sporni avto ukraden E. H. z Dunaja, 5. 12. 2005 pa zasežen s strani policije G. M., ki ga je imel v uporabi po dogovoru s tožnikom. Pred tem je bil ta avto v izvršilnem postopku zarubljen A. T. in L. B. in v izvršilnem postopku prodan T. B. Ta je v skladu s tedaj veljavno določbo petega odstavka 96. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) postal lastnik avtomobila. B. je avto prodal A. d.o.o., slednji naprej D. H., ta pa C. d.o.o., ki je avto 29. 11. 2005 prodala tožniku. Po presoji sodišč je v verigi poslov tožnik pridobil lastninsko pravico in je utemeljeno zahteval, da mu policija vrne vozilo. Ta pa je 16. 1. 2007 vozilo vrnila E. H. z Dunaja. Šlo je za protipravno ravnanje policije, ki je avto neutemeljeno vrnila prejšnjemu lastniku namesto tožniku, ki je postal lastnik v skladu s petim odstavkom 96. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožena stranka bi morala po pregledu listinske dokumentacije in ob jasni zahtevi tožeče stranke, naj ji vozilo izroči, ker je njegov lastnik, pravno ugotoviti, da je tožnik in ne E. H. lastnik vozila. Tožniku je tako nastala škoda, saj je ostal brez vozila in brez denarja, ki ga je plačal kot kupnino.

4Tožena stranka je vložila predlog za dopustitev revizije, v katerem uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Trdi, da je napačna odločitev izpodbijane sodbe, da je tožena stranka ravnala v nasprotju s petim odstavkom 96. člena ZIZ. Ta določba ne določa in še manj zahteva, da policija ukradene stvari ne sme vrniti lastniku in ne ureja postopanja policije v zvezi z ukradenimi stvarmi. Policija mora ravnati po Zakonu o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP; 110., 224. in ostali členi ZKP). V konkretnem primeru sta zahtevo za vrnitev vozila podala tako tožnik kot oškodovanec. Nerealno je pričakovati, da bo policija v predkazenskih postopkih prevzemala vlogo civilnega sodišča in presojala, kdo ima močnejšo pravico. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 245/2010 že zavzelo stališče, da je postopanje sodišča v zvezi z vrnitvijo zaseženega predmeta urejeno s pravili kazenskega sodišča, sodišče pa mimo teh pravil ne more odločati o vrnitvi stvari. Podobno izhaja tudi iz odločbe II Ips 750/2007. Tožena stranka ne razpolaga s podatkom o obstoju sodne prakse v identičnih primerih, odločitev v zadevi pa je pomembna za sodno prakso, ali naj policisti ravnajo po drugem odstavku 110. člena ZKP ali v skladu z navedbo višjega sodišča, da bi morala tožena stranka pravno ugotoviti, da je prav tožeča stranka in ne E. H. lastnik vozila.

5Predlog ni utemeljen.

6Vrhovno sodišče ugotavlja, da niso podani pogoji za dopustitev revizije iz 367.a člena ZPP. Ne drži, da ni sodne prakse Vrhovnega sodišča, saj prav zadeva, ki jo toženka sama omenja v predlogu, to je zadeva II Ips 245/2010, daje odgovor: upoštevati je treba določbo drugega odstavka 110. člena ZKP, da če se več oškodovancev prepira o lastnini (zasežene) stvari, se napotijo na pravdo, sodišče pa odredi v kazenskem postopku hrambo stvari kot začasno zavarovanje. Tako smiselno bi morala ravnati policija, če ni vedela, katera od dveh oseb, ki sta se potegovali za lastništvo, je lastnik vozila. Če pa je odločala kar sama, in to v nasprotju z določbami petega odstavka 96. člena ZIZ (sedaj sedmega odstavka 96. člena ZIZ) ali 64. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), in torej izročila vozilo napačni osebi, gre za protipravno ravnanje in odškodninsko odgovornost, kot je ugotovljeno v izpodbijani sodbi. Vrhovno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 367.c člena ZPP predlog za dopustitev revizije zavrnilo.