96. člen ZPP

Sodišče ugotavlja, da ob tem, da AS A. ni pravna oseba in nima zakonitega zastopnika, noben pooblaščenec članov AS A. (niti B. B.) ni mogel prenesti pooblastila za zastopanje ostalih članov na odvetnika na podlagi prvega odstavka 57. člena ZUP/86 (ali prvega odstavka 53. člena ZUP), po katerem lahko stranka oziroma njen zakonski zastopnik določi pooblaščenca, ki jo zastopa v postopku.

Ker člani AS A. B. B. niso podelili upravičenja za prenos zastopniških pooblastil na drugo osebo, niti niso (z izjemo samega B. B.) odvetnika neposredno pooblastili za zastopanje v upravnem postopku vračanja premoženja AS A., med tožnico in odvetnikom A. A. ni moglo biti vzpostavljeno ne izkazano pooblastilno razmerje, vročitev odločb o vračanju premoženja temu odvetniku s strani prvostopenjskega organa pa ni predstavljala zakonite vročitve teh odločb tožnici (88. člen ZUP/86 in 88. člen ZUP). Okoliščina, da so bile omenjene odločbe izvršene že v letu 2011, tudi z vpisi v zemljiško knjigo, še ne potrjuje, da je prvostopenjski organ tožnici te odločbe vročil. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da so bile skupaj z zemljiškoknjižnimi sklepi tožnici vročene tudi odločbe o vračanju premoženja, prav tako ne, kakšna je bila vsebina omenjenih sklepov. Ob tem ne gre prezreti, da so za tožnico pomembni predvsem tisti deli odločb, s katerimi je bila zahteva za vračilo premoženja agrarne skupnosti v naravi zavrnjena, saj ti deli odločb pogojujejo njeno pravico do odškodnine (10. člen ZPVAS). Zavrnilni izreki odločb o vračanju premoženja pa niso bili izvršljivi in niso mogli biti predmet zeml

Prokurist družbe za podelitev pooblastila za zastopanje odvetniku ne potrebuje posebnega pooblastila zakonitega zastopnika Prokurist ni zgolj pooblaščenec gospodarske družbe v smislu 86. člena ZPP, temveč je narava prokure, kot je opredeljena v ZGD-1, podobna pravni naravi zakonitega zastopnika. Prokura namreč upravičuje za vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, razen za odsvojitev in obremenitev nepremičnin, za kar mora biti prokurist posebej pooblaščen (prvi odstavek 35. člena ZGD-1). V okvir pravne sposobnosti družbe pa sodi tudi procesna sposobnost (drugi odstavek 4. člena ZGD-1), ki določa, da družbe kot pravne osebe lahko tožijo ali so tožene. Prokuristu je torej dano splošno pooblastilo za opravljanje vseh materialnopravnih in procesnopravnih dejanj (razen v zvezi z odsvojitvijo in obremenitvijo nepremičnin), ki se razteza tudi na sedaj zakonsko izrecno urejeno upravičenje za opravljanje procesnih dejanj v postopkih pred sodišči in drugimi organi (tretji odstavek 35. člen ZGD-1) in - kar je v obravnavani zadevi odločilno - tudi na zastopanje družbe pri podelitvi (procesnega) pooblastila.

Določba tretjega odstavka 269. člena ZPP omejuje število vlog le na fazo priprav na glavno obravnavo, ne pa na čas med pripravljalnim narokom in glavno obravnavo oziroma nadaljnji postopek.

Po sedanji (v skladu s spremenjenim 81. členom ZPP) zakonski ureditvi sodišče stranko tudi v primeru smrti tožeče stranke pozove k popravi tožbe (sprememba je namreč široka, določba se ne omejuje le na smrt tožene stranke). Kot primer na strani tožeče stranke se navaja predvsem okoliščina, ko pooblaščenec tožeče stranke ne bi mogel izvedeti za smrt stranke (ki ga je že pooblastila za vložitev tožbe) in tudi ne za njene dediče in bi zavrženje tožbe zaradi na primer izteka prekluzivnih rokov za vložitev tožbe lahko pomenilo poseg v pravico do sodnega varstva. Torej gre za situacijo, ko je stranka pred smrtjo že pridobila aktivno pravdno legitimacijo, že pred njeno smrtjo so se stekli pogoji za vložitev tožbe in je v ta namen pooblastila odvetnika. Tožnikov (takrat še bodoči) dedič - pritožnik A. A. ne navaja, da s tem dejstvom, da je D. D. umrl, ne bi bil seznanjen, njemu je bila vročena s tožbo izpodbijana odločba in tožbo bi lahko oziroma bi moral vložiti v svojem imenu ter zatrjevati oziroma izkazovati pravno nasledstvo. Ne gre torej za okoliščine, ko bi (tožeča) stranka umrla (šele) pred vložitvijo tožbe, ko bi ji že nastala aktivna legitimacija za vložitev tožbe.

Za potrebe upravnega spora je treba določbo prvega odstavka 100. člena ZPP razlagati tako, da je tožba v upravnem sporu (nadaljnje) dejanje pooblaščenca, ki ga je mogoče opraviti tudi na podlagi predhodno podanega pooblastila, čeprav je pooblastitelj, ki je bil stranka v upravnem postopku, pred vložitvijo tožbe umrl. Pri tem pa je pomembno, da iz pooblastila izhaja, da vključuje (tudi) vložitev tožbe v upravnem sporu. Pooblastilo, ki ga je pokojni tožnik v tem primeru dal svojemu pooblaščencu (odvetniku), je splošno pooblastilo za zastopanje pred državnimi organi in sodišči, zato vključuje tudi pooblastilo, da pooblaščenec poleg pravnih sredstev v upravnem postopku vloži tudi tožbo za uveljavljanje sodnega varstva v upravnem sporu. Tako pooblastilo pa velja do preklica s strani dedičev, kot to določa citirana določba 100. člena ZPP. Pooblaščenec je torej na podlagi te zakonske določbe in glede na razmerje njene veljave v upravnem sporu na podlagi 22. člena ZUS-1 upravičen vložiti tožbo v upravnem sporu, enako pa velja tudi za pritožbo, saj navedeno pooblastilo iz 100. člena ZPP učinkuje do pravnomočnosti izpodbijanega upravnega akta, ki pa nastopi šele po koncu (more

Novo pooblastilo je tisto pooblastilo, ki izvira iz časa, ko je stranki nastala pravica do vložitve izrednega pravnega sredstva, to je po pravnomočnosti izpodbijane odločitve. Zakon ne zahteva, da je v pooblastilu izrecno navedena tudi opravilna številka sodbe, zoper katero se revizija vlaga, oziroma opravilna številka sklepa, s katerim je bila revizija dopuščena. ZMZ-1, ureja sodno varstvo ter s tem povezan postopek s tožbo pred Upravnim sodiščem, revizija pa je izredno pravno sredstvo, ki ni urejeno v ZMZ-1, ampak jo urejata ZUS-1, predvsem pa ZPP. In iz obeh predpisov jasno izhaja, da se lahko revizijo vloži samo po osebi, ki ima opravljen PDI. Stališče, da bi moral imeti pooblaščenec ministrstva za vložitev revizije poleg PDI še pet let delovnih izkušenj na področju mednarodne zaščite, torej ni pravilno.

V obravnavani zadevi pooblaščena notarka ni imela pooblastila za umik konkretnega registrskega predloga, zato registrsko sodišče umika predloga, ki ga je mimo pooblastila podala pooblaščena notarka predlagateljev, ne bi smelo upoštevati, na kar upravičeno opozarjajo predlagatelji v obravnavani pritožbi.

A.A. ni bil več odvetnik, zato pritožba zmotno zatrjuje, da A.A. kot zaposlen pri Odvetniški družbi B. o. p., d. o. o. lahko zastopa tožnico. Tožeča stranka je pooblastilo dala Odvetniški družbi B., kar pomeni, da jo lahko zastopajo odvetniki te družbe. Ker A.A. ni več odvetnik te družbe, je prenehalo tudi njegovo pooblastilo za zastopanje. A.A. bi tožečo stranko lahko zastopal le kot fizična oseba, s pooblastilom tožeče stranke (94., 96. člen ZPP). Ker je torej na poravnalni narok pristopil A.A. in na naroku ni predložil pooblastila tožeče stranke, prav tako pa ni več odvetnik odvetniške družbe, kateri je dano pooblastilo, sodišče prve stopnje pravilno A.A. ni dovolilo zastopati Odvetniške družbe B., kot pooblaščenca tožeče stranke v obravnavanem sporu.

Revizija ima prav, da prvotno tožena stranka A., bb d.o.o. ni ista pravna oseba kot sedaj A., cc d.o.o.. Revidentka je z oddelitvijo nastala 23. 12. 2013. Do tedaj je bila sestavni del A., bb d.o.o., ki ji je bila vročena tožba in je nanjo tudi odgovorila. Tako prenosna kot prevzemna družba sta sodelovali v postopku in vedeli, da se tožba glasi na A. d. o. o., ulica..., to je skrajšano firmo in sedež, ki je od 23. 12. 2013 dalje pripadala revidentki. Nobena o spremembi sodišča ni obvestila. Revidentka je v spis 24. 1. 2014 vložila celo pripravljalno vlogo kot da spremembe ne bi bilo. Zato njena trditev, da se postopka ni udeleževala, ni resnična.

ZPP, ki se v zemljiškoknjižnem postopku uporablja na podlagi drugega odstavka 120. člena Zakona o zemljiški knjigi in 37. člena Zakona o nepravdnem postopku, v 96. členu določa, da mora imeti pooblaščenec, ki ni odvetnik, posebno pooblastilo za opravo dispozitivnih procesnih dejanj, ki najbolj neposredno posežejo v položaj stranke, med temi tudi za prenos pooblastila na drugega.

Čeprav je pooblaščenki prenehal status odvetnice, je bila tožnike tudi poslej še upravičena in dolžna zastopati, ne sicer kot odvetnica, pač pa kot njihova pooblaščenka, resda z delno omejenimi upravičenji. To pomeni, da je bila vročitev izpodbijanega sklepa, ki ga je pooblaščenka prejela 1. 7. 2014, pravilna in zakonita. Tožniki ji namreč pooblastila nikoli niso preklicali, sama pa jim pooblastila za zastopanje tudi ni odpovedala. Ponovna vročitev izpodbijanega sklepa prevzemnici njene odvetniške pisarne je bila torej odveč.

Če odvetniku stranke med pravdo preneha status odvetnika, to ne pomeni hkrati tudi prenehanja pooblastila. Pooblaščenec, ki je odvetnik in to preneha biti, še naprej ostane pooblaščenec, izgubi le tista upravičenja, za katera bi pooblaščenec, ki ni odvetnik, potreboval posebno pooblastilo (96. člen ZPP).

Dopuščanje rabe določenega dela zemljišča s strani posameznih solastnikov še ne pomeni, da ta del nepremičnine pri delitvi avtomatsko pripade temu solastniku ne upoštevaje upravičene interese drugih solastnikov. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je pri načinu delitve solastne nepremičnine prevladal upravičen interes solastnikov, da pridobijo zaokrožene lastniške enote, torej da se jim dodelijo parcele, ki mejijo na njihove že obstoječe parcele, s čimer bodo lahko svojo in pridobljeno parcelo najlažje uporabljali in koristili.

Pritožbeno sodišče je upoštevalo podrejeno vlogo pokojnika naproti delodajalcu, hkrati pa tudi okoliščino, da je bil pokojnik delavec z dvajsetletnimi izkušnjami, ki bi lahko in moral zahtevati od delodajalca, da zagotovi izvajanje del na strehi v skladu s Splošnimi navodili za varno delo na strehah. Tudi sodna praksa mora s svojimi odločitvami prispevati, da se zagotavljajo pogoji varnosti in zdravja pri delu, kar pomeni, da morajo vsi udeleženci delovnega procesa vzpostavljati pogoje za varno delo, kar izhaja tudi iz določb ZVZD, razmejitev (obseg) odgovornosti med delodajalcem in zaposlenim pa je odvisna od okoliščin posameznega primera. Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče ocenjuje, da je pokojnik soprispeval k škodnemu dogodku v višini 10%.

Tožničin brat kot tožničin pooblaščenec, ki ni odvetnik, bi potreboval novo in izrecno pooblastilo tožnice za prenos pooblastila za vložitev revizije na odvetniško družbo.

Sodišče prve stopnje bi v skladu s tretjim odstavkom 282. člena ZPP lahko štelo, da je tožnik umaknil tožbo le, če na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo ne bi prišla nobena stranka. Neudeležba (zgolj) tožeče stranke na naroku pa ne pomeni, da sodišče naroka ne more opraviti ter ob upoštevanju pravil o trditvenem in dokaznem bremenu odločiti o zahtevku. Upokojitev odvetnika oziroma prenehanje statusa odvetnika v času pravdnega postopka samo po sebi še ne pomeni hkrati tudi prenehanja pooblastila. Napak, ki jih je zagrešilo sodišče (nepravilno vročanje vabila na narok), se ne more uveljavljati kot razlog za vrnitev v prejšnje stanje, pač pa je to lahko pritožbeni razlog.

Preklic zasedanja že sklicane skupščine je nedvomno poslovna odločitev uprave, ki mora biti hitro sporočena, da je učinkovita in to je mogoče doseči le tako, da ni vezana na nek formalni postopek, pač pa mora biti izražena na način, ki ga zazna vsak povprečno skrben delničar. Pravno odločilen za presojo ali gre za spontano skupščino ali ne, je trenutek veljavnega preklica skupščine in od tedaj dalje, ko postane preklic pravno učinkovit in zavezujoč, se pretrga vez med poprej veljavno sklicano skupščino in morebitno skupščino, ki jo delničarji, ki so se nameravali udeležiti sklicane skupščine, izvedejo kljub preklicu. Delničarji, ki so sicer prišli na zasedanje na podlagi veljavnega sklica, od trenutka učinkovanja preklica dalje niso več delničarji, ki bi se zbrali na podlagi veljavnega sklica, saj jim je takšen položaj prenehal sočasno s preklicem.

Tožnica je pooblastila službo pravne pomoči pri sindikatu za zastopanje v delovnem sporu. V tem pooblastilu pravic pooblaščenca ni podrobneje določila, zaradi česar je pooblaščenec (ki ni imel položaja odvetnika) sicer lahko opravljal vsa pravdna dejanja, ni pa smel umakniti tožbe. 30- dnevni rok za obnovo postopka v tem sporu ni začel teči od dneva, ko je sodišče sklep o ustavitvi postopka na podlagi umika tožbe vročilo službi pravne pomoči pri sindikatu kot pooblaščencu tožnice, ampak šele od dneva, ko je tožnica izvedela za obnovitveni razlog (da pooblaščenec ni imel ustreznega pooblastila za umik tožbe).

Za presojo oškodovančeve (ne)poštenosti v smislu 216. člena ZOR ni nujno bistven časovni trenutek, ko je bil slednji dejansko obveščen o vložitvi izrednega pravnega sredstva, temveč je lahko (glede na okoliščine konkretnega primera) odločitev trenutek, ko bi oškodovanec o tem moral biti obveščen. Ne vrača se (le) denar, ki ga oškodovanec v dobri veri porabi z ravnanjem, ki pri njem sicer ni običajno in ga brez prisojenega zneska ne bi opravil.