VSC sodba in sklep Cp 882/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi sodbo sodišča prve stopnje.
Pritožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka.
Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Pritožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, s katerim je od tožene stranke zahtevala plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpela 22. 3. 2004. Tega dne se je kot prodajalka poškodovala na delu, ko ji je na mokrih in spolzkih tleh prodajalne spodrsnilo in je padla ter se telesno poškodovala. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je utemeljen ugovor tožene stranke o tem, da je zahtevek zastaral, saj je štelo, da je zdravljenje trajalo do 16. 5. 2005, tožnica pa je tožbo vložila 2. 12. 2008. S sklepom z dne 27.10.2011 je sodišče predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse zavrglo z obrazložitvijo, da je bila tožnica v tem pravdnem postopku oproščena plačila sodne takse že s sklepom z dne 19. 3. 2009 in ker ta sklep velja tudi za pritožbo, je sodišče njen predlog zavrglo.

Tožeča stranka v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Ne strinja se z zaključki sodišča o tem, da je njen zahtevek zastaral. Navaja, da je v tem postopku predložila več medicinskih izvidov, iz katerih izhaja, da je njeno zdravljenje trajalo dalje, celo do 25. 1. 2010. Pri tem se sklicuje na pripravljalno vlogo z dne 3. 6. 2009, v kateri je pojasnila sam potek zdravljenja in tudi kako je bilo vso nadaljnje zdravljenje v vzročni zvezi s poškodbo pri delu. Zato sodišču očita, da je v tem delu napačno ugotovilo dejansko stanje, saj ni upoštevalo, da je bilo tudi zdravljenje po 16. 5. 2005 v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Sodišče bi moralo določiti novega izvedenca medicinske stroke, saj je o tem podala ustrezne dokazne predloge. Sodišče ni povedalo, zakaj tega dokaza ni izvedlo, zato je v tem delu napačno ugotovilo dejansko stanje, podana pa je tudi absolutno bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 253. člena ZPP, ki preraste v absolutno bistveno kršitev iz 339. člena ZPP. Najmanj kar bi sodišče moralo storiti, bi moralo izvedenca ustno zaslišati. Zato predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in da se sodbo spremeni tako, da sodišče ugotovi, da je njen zahtevek v celoti utemeljen ali pa da se sodbo razveljavi in vrne sodišču v dopolnitev dokaznega postopka, toženi stranki pa naloži povrnitev vseh stroškov postopka, vključno s stroški pritožbenega postopka.

V pritožbi zoper sklep uveljavlja pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava in se pri tem sklicuje na določbe Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), ki je začel veljati 1. 10. 2008. Ta zakon v prehodnih in končnih določbah določa, da se takse v postopkih, ki so začeli teči pred uveljavitvijo tega zakona do pravnomočnega zaključka postopka plačujejo po dosedanjih predpisih. Ker je bil ta postopek začet po določbah ZST-1, je potrebno uporabiti ta zakon, ki pa določa, da taksna oprostitev ne velja za pritožbeni postopek. Zato je odločitev sodišča napačna in predlaga, da se tudi tej pritožbi ugodi in da se sklep razveljavi in vrne v ponovno odločanje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, ker je zaključilo, da je toženkin ugovor zastaranja utemeljen. Zato se pritožbeno sodišče ne bo ukvarjalo s tistimi pritožbenimi navedbami, s katerimi pritožnica izpodbija zaključke sodišča prve stopnje o tem, da ni podana objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke. Po 335. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Po 336. členu OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. 352. člen OZ pa določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil.

Sodišče prve stopnje je glede na pravno podlago pravilno ugotavljalo do kdaj je trajalo zdravljenje izpaha kolena, ki naj bi pri tožnici nastal v dogodku 22. 3. 2004.

Pritožnica zaključkov sodišča prve stopnje o tem, da je bil izvid ortopeda 16. 5. 2005 (in ne 2006 kot je pomotoma navedeno v sodbi) in da je ortoped v tem izvidu navedel, da se nadaljnji diagnostični, terapevtski in rehabilitacijski postopki nanašajo na kasnejše izpahe in predstavljajo izključno zdravljenje osnovnega bolezenskega stanja, ne izpodbija. Tudi ni izpodbijala ugotovitev, da po tem datumu tožnica na kontrolo v zvezi s tem izpahom ni bila več naročena. Zato je sodišče pravilno na podlagi tega zaključilo, da je bilo zdravljenje tožnice takrat končano in da je takrat začel teči triletni zastaralni rok. Pritožnica s pritožbo predvsem izpodbija zaključke sodišča prve stopnje o tem, da kasnejši izpahi in zdravljenje v zvezi z njimi niso posledica škodnega dogodka. Vendar pa pritožba v tem delu ni utemeljena. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na mnenje izvedenca medicinske stroke in njegovo dopolnitev ter v tem delu pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeni očitki o tem, da dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno, ker sodišče ni določilo novega izvedenca in da je podana tudi absolutno bistvena kršitev določb postopka, ne držijo. Sodišče prve stopnje je v sodbi obširno obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog za pridobitev mnenja novega izvedenca in za zaslišanje izvedenca. Razlogi za zavrnitev so v prvem odstavku na strani ... sodbe in so prepričljivi. Zato tudi ne držijo pritožbeni očitki o tem, da sodba o tem nima razlogov, da je podana absolutno bistvena kršitev določb postopka niti o tem, da je bila tožnici zaradi tega odvzeta pravica do pritožbe. Sodišče je povedalo, zakaj je zavrnilo predlagane dokaze.

Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na izčrpno in prepričljivo mnenje izvedenca ortopeda, ki je na podlagi pregleda celotne medicinske dokumentacije odgovoril na vsa vprašanja. Zato obširne pritožbene navedbe o tem, da bi sodišče moralo vsaj neposredno zaslišati izvedenca, če že ni določilo novega izvedenca in da je bila zato kršena njena pravica do izjave v postopku, niso utemeljene. Izvedenec je prepričljivo odgovoril na vsa vprašanja, ki jih je tožnica izpostavila, mnenje pa je podal na podlagi obširne medicinske dokumentacije. Dejstev o tem, da je bila tožnica obravnavana zaradi težav s kolenom od leta 1995 dalje in da je v zdravniški dokumentaciji opisanih več 10 izpahov pogačice (izvedenec navaja število 35), ki jih je imela tako pred tem datumom, kot tudi kasneje, pa tožnica s pritožbo ni izpodbija.

Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v členu 253 določa, da se izvedenca zasliši ustno, kar je odraz načela neposrednosti (ZPP, člen 4). Vendar pa kršitev 253. čl. ZPP ni nujno podana, če sodišče ne zasliši izvedenca, ki je podal mnenje pisno, pa to mnenje ni nejasno, nepopolno ali samo s seboj v nasprotju, če stranka ni podala takšnih pripomb, zaradi katerih bi bilo treba izvedenca zaslišati (tako VS RS v sodbi II Ips 397/2008 z dne 27.1.2011). Kadar sodišče izvedenca ne zasliši ampak zahteva le pisno dopolnitev mnenja, je lahko podana kršitev postopka relativnega značaja, vendar pa le takrat, ko pisni odgovori niso dovolj izčrpni, natančni, nedvoumni, razumljivi in jasni ( tako sodba in sklep VS RS II Ips 141/2007 z dne 17.9.2009). S tem, ko je sodišče prve stopnje dalo tožnici možnost, da po podanem mnenju zahteva dopolnitev in ko je izvedenec odgovoril na vsa njena vprašanja, je imela tožnica možnost sodelovanja v postopku in tudi pravico do izjave. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v mnenju ni nasprotij, da je izvedenec v dopolnitvi odgovoril na vprašanja tožnice, po mnenju pritožbenega sodišča pa je mnenje razumljivo in podano tako, da ga je tožnica imela možnost preizkusiti.

Pritožnica je potem, ko je izvedenec podal mnenje pisno predlagala, da izvedenec v pisni dopolnitvi odgovori na njena vprašanja. To je izvedenec storil, ko je pisno dopolnil mnenje kar je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo. Ne držijo navedbe tožnice, ki jih je podala v pripravljalnem spisu, ki ga je vložila na glavni obravnavi, da je izvedenec samo vztrajal pri svojem mnenju. Po mnenju pritožbenega sodišča je prerekanje mnenja in dopolnitve zgolj pavšalno, brez pravih strokovnih argumentov, še posebno zato ker tožeča stranka ugotovitev izvedenca, ki izhajajo iz vse medicinske dokumentacije, tudi tiste, ki je tožnica ni priložila, ni nikoli prerekala niti jih ne prereka v pritožbi. Po mnenju pritožbenega sodišča, kar je štelo tudi sodišče prve stopnje, je v tej zadevi bistvenega pomena dejstvo, kolikokrat se je pri tožnici pred škodnim dogodkom in po njem pojavljal isti izpah, zaradi katerega je bilo potrebno zdravljenje, tega dejstva pa pritožnica nikoli ni zanikala. Zato je sodišče prve stopnje ob ugotovljenem in zatrjevanem dejanskem stanju pravilno štelo, da ni potrebno niti zaslišati novega izvedenca niti ustno zaslišati izvedenca, saj zgolj navedbe, da je izvedenec vztrajal pri svojem mnenju ne zadoščajo za zaključek o argumentiranem grajanju mnenja. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe o tem, da bi sodišče že samo zaradi nasprotij v mnenju, moralo določiti novega izvedenca. Tudi tožničine navedbe, ki jih je podala na zadnji glavni obravnavi o tem, da se je pogovarjala z dr. A., ki jo je zdravil in povedal, da ne gre za bolezensko stanje, ne morejo omajati zaključkov sodišča. Prvič za to ne, ker so ta dejstva navedena prepozno in bi jih morala tožnica navesti po podanem mnenju (ZPP čl. 286), drugič pa zato ne, ker tako pavšalne navedbe ne morejo omajati mnenja izvedenca specialista.

Tožnica se z mnenjem ni strinjala z obrazložitvijo, da je izvedenec navedel, da ni utrpela poškodbe in da gre pri njej za bolezensko stanje, ter da izpah kolena, katerega zdravljenje je bilo končano 16. 5. 2005, ni bil vzrok nadaljnjim izpahom. Vse te okoliščine je izvedenec prepričljivo obrazložil, sodišče prve stopnje pa v razlogih sodbe dokazno ocenilo. Zato je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da v mnenju ni nejasnosti in protislovij. Sicer pa pritožnica iz mnenja izvedenca in medicinske dokumentacije povzema le tisto, kar potrjuje njene navedbe, ne izpodbija pa navedb izvedenca in zaključkov sodišča prve stopnje o tem, da je bila operirana že 6 let pred škodnim dogodkom zaradi izpahov pogačice in da je imela tudi po odpustu pogoste izpahe. Tako povzema iz mnenja in razlogov sodbe le tisto, kar ji koristi, kar pa je enostransko in nekritično. Sodišče prve stopnje je tisto, ki mora objektivizirati subjektivne trditve, kar je tudi storilo in to tudi prepričljivo obrazložilo. Dokazna ocena je tako prepričljiva in v skladu z določbami 8. in 213. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vsa pravno pomembna dejstva, odločilno za zaključke o tem, kdaj je tožnici nastajala škoda in tudi pravilno zaključilo, da je njen zahtevek zastaral. Pritožbeno sodišče absolutno bistvenih kršitev določb postopka ni našlo. Pritožba zoper sodbo tako ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti (ZPP čl. 353). Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka (ZPP čl. 165 in 154).

Pritožba zoper sklep, s katerim je sodišče zavrglo tožničin predlog za oprostitev plačila sodnih taks prav tako ni utemeljena. Iz podatkov v spisu izhaja, da je sodišče zaključilo, da taksna obveznost ne obstaja in od tožnice tudi ni zahtevalo plačila sodnih taks. Tako tožnica taks za pritožbo ni plačala in je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da nima pravnega interesa za oprostitev (ZST čl. 11). Pri tem se je sodišče oprlo na sklep, s katerim je tožnico oprostilo plačila sodnih taks in tudi obrazložilo, da so v tem sklepu zajete tudi takse za pritožbo. Tožnica tudi s to pritožbo ni uspela in nosi sama stroške tega pritožbenega postopka.