VSC sodba II Kp 1135/2010

Pritožba zagovornika obdolženega S. M. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Po I. odst. 98. člena v zvezi s I. odst. 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mora obdolženec plačati sodno takso kot strošek kazenskega postopka nastal s pritožbo.

V obsodilnem delu pritožbeno izpodbijane sodbo je bil obdolženi S. M. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja grdega ravnanja po I. odst. 146. člena KZ in dveh kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po I. odst. 145. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere so mu bile določene kazni: za kaznivo dejanje grdega ravnanja tri mesece zapora ter za vsako kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po en mesec zapora. Na podlagi določbe 2. točke II. odst. 47. člena KZ mu je bila nato določena enotna kazen štirih mesecev zapora, s preizkusno dobo enega leta. Naložena mu je bila še povrnitev stroškov kazenskega postopka v znesku 952,52 EUR, povrnitev potrebnih izdatkov oškodovanke ter nagrade in potrebnih izdatkov njenega pooblaščenca ter plačilo sodne takse. Zoper obdolženca pa je bila po 1. točki 357. člena ZKP zavrnjena obtožba zaradi kaznivega dejanja grdega ravnanja, ki naj bi ga zoper isto oškodovanko storil dne 03.04.2008.

Zoper obsodilno sodbo se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik. Izpodbija jo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da jo v obsodilnem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Višji državni tožilec je v pisnem mnenju, podanem na podlagi določbe II. odst. 445. člena ZKP predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Odgovor na predlog višjega državnega tožilca je dne 14.06.2010 podal obdolženec. Ne strinja se z navedbami višjega državnega tožilca. Tudi on predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po pregledu kazenskega spisa in pritožbeno izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvostopno sodišče dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva. Zbrane dokaze in obdolžencev zagovor je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja:

Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da ni dokazano oziroma da obstaja dvom o tem, da je obdolženec storil kaznivo dejanje grdega ravnanja, za katero ga je sodišče prve stopnje spoznalo za krivega. Sodišče prve stopnje je utemeljeno, na podlagi presoje izpovedb oškodovanke, v povezavi z oceno zdravniškega potrdila dr. M. K. z dne 14.12.2007, zaključilo, da je obdolžencu storitev tega kaznivega dejanja dokazana. Sodišče prve stopnje je svoje ugotovitve pravilno in popolno obrazložilo in se pritožbeno sodišče z razlogi sodbe prve stopnje popolnoma strinja. Nikakor ne drži trditev pritožnika, da naj bi bili zaključki sodišča prve stopnje v nasprotju z izvedenimi dokazi. Na zaslišanju dne 11.09.2008 (list. št. ...) je oškodovanka povedala, da jo je obdolženi z odprto dlanjo udaril v nos in je iz nosu začela krvaveti. Na tem zaslišanju oškodovanka ni bila natančneje zaslišana o podrobnostih tega udarca niti o tem, v kakšnem položaju sta se tedaj z obdolžencem nahajala. O teh okoliščinah je bila podrobneje izprašana šele na glavni obravnavi dne 27.10.2009 (list. št. ... in ...). Šele zdaj je oškodovanka pojasnila, da se je pred udarcem postavila pred monitor računalnika, ki ga je uporabljal obdolženec ter da je slednji vstal s stola, preden jo je udaril. Navedla je še, da je bila udarjena z odprto dlanjo obdolženčeve desne roke, z notranje strani. V trenutku, ko jo je udaril je bil obdolženec obrnjen proti njej. Sicer pa je oškodovanka ves čas skladno izpovedovala, da je pri tem dogodku v naročju držala trimesečno hči ter opisovala krvavitev iz nosu. Izpovedb oškodovanke tako ni mogoče označiti kot spreminjajočih, ampak gre ugotoviti, da je na glavni obravnavi, po podrobnejšem zaslišanju, le izpovedala o določenih okoliščinah, glede katerih na prvem zaslišanju v sklopu posameznih preiskovalnih dejanj ni bila izprašana. Oškodovanka je glede krvavitve sladno izpovedala, da je krvavela po majici ter hčerkinih oblačilih, da je nekaj kapljic krvi padlo na posteljnino, ko je hči odnesla v posteljo, več pa jo je bilo na tleh v vetrolovu. Logično je pojasnila, zakaj ni krvavela že neposredno po udarcu. Glede na dinamiko dogodka kot ga opisuje oškodovanka, pritožbeno sodišče meni, da je tudi z desno roko možno oškodovanko udariti na tak način, kot ga opisuje oškodovanka in ji prizadeti telesno celovitost, kot jo izkazuje zdravniško potrdilo. Iz slednjega nesporno izhaja, da je bila oškodovanka udarjena po nosu in da je zaradi udarca krvavela. Na podlagi zdravniškega pregleda (dne 14.12.2007) je bilo namreč ugotovljeno, da je bila v oškodovankinem nosu prisotna strjena kri in začetni znaki epitelizacije. Oškodovankina nosna hodnika sta bila zaradi otekline zožena, prisotna je bila občutljivost na pritisk in oteženo dihanje. Dejstvo je, da je oškodovanka obdolženčevo dejanje takoj prijavila na pristojni policijski postaji, zaradi česar je bila opravljena intervencija. Res se je oškodovanka vrnila v hišo in v njej počakala na prihod policistov, kar pa ne more ovreči njenih izpovedb glede strahu pred obdolžencem. Nenazadnje je oškodovanka na kraju dogodka počakala na policiste, ki jih je poklicala zaradi intervencije, v hiši pa se je nahajala še trimesečna hči, ki jo je dojila. Na oceno njenega pričevanja pa ne more negativno vplivati niti navajana okoliščina, da jo je obdolženec po dogodku fotografiral. Upoštevajoč način storitve obravnavanega kaznivega dejanja kot ga opisuje oškodovanka in ki mu verjame tudi sodišče druge stopnje, pa niti ni sporna zatrjevana okoliščina, da je oškodovanka v trenutku, ko jo je obdolženec udaril, v naročju držala otroka. Glede na ugotovitev, da sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo obdolženčevemu zagovoru ter opisu, na kakšen način naj bi do oškodovankine poškodbe prišlo, ampak je verjelo izpovedbi oškodovanke, je povsem na mestu zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženec očitano mu kaznivo dejanje storil s krivdno obliko direktnega naklepa.

Pritožnik ima sicer prav, ko trdi da v opis kaznivega dejanja grdega ravnanja ni zajet abstraktni očitek, da je bila z obdolženčevim ravnanjem ogrožena varnost oškodovanke, vendar gre ugotoviti, da takšen abstraktni očitek za opis kaznivega dejanja ni pomemben, saj krivdorek vsebuje konkretni opis dejanja, ko se obdolžencu očita, da je oškodovanko z odprto dlanjo udaril v nos, v posledici česar je iz nosu močno krvavela, kar pa že po naravi stvari pomeni ogrozitev oškodovanke (tako npr. Vrhovno sodišče RS v odločbah opr. št. I Ips 56/2009 in I Ips 117/2009). V tej zvezi se je prvostopno sodišče tudi zanesljivo opredelilo, ko je navedlo (2. odst. na list. št. 5 sodbe), da v konkretnem primeru realizacija udarca izpričuje resnost grožnje.

Očitki obrambe, da je predmetni kazenski postopek plod oškodovankine želje po maščevanju obdolžencu zaradi razveze zakonske zveze, nimajo realne podlage v dokaznem gradivu. Iz poročila Centra za socialno delo C. z dne 10.11.2009 izhaja, da se je oškodovanka tekom razveznega postopka z otrokoma preselila k staršem. Oba zakonca sta soglašala, da otroka živita v varstvu in vzgoji pri oškodovanki. Dne 11.07.2008 sta sklenila začasno sodno poravnavo glede stikov z otrokoma. Dne 02.12.2008 pa sta pri Okrožnem sodišču v Celju sklenila sodno poravnavo o varstvu in vzgoji skupnih otrok, o določeni preživnini in poteku stikov med otrokoma in očetom. Zgolj zgoraj povzet potek urejanja medsebojnih razmerij po razvezi zakonske zveze kaže na to, da na strani oškodovanke ni zaznati nobene maščevalnosti napram obdolžencu. Oškodovankin opis dogodkov januarja 2008 in 11.02.2008 je natančen in prepričljiv, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Oškodovanka niti ne olepšuje svoje vloge, ko npr. za dogodek z januarja 2008 pove, da je s čajno vrečko zamahnila proti obdolžencu, ali pa ko v zvezi z dogodkom z dne 11.02.2008 pove, da obdolžencu v zvezi s predlagano razvezo dejala, da želi 250.000,00 EUR. Način izrekanja groženj, ki ga je izbral oškodovanec, torej potiho in na uho oškodovanke, je bil stvar njegove trenutne odločitve ter njegovega pristopa k storitvi kaznivih dejanj, kar nikakor ne pomeni, da bi v primeru, če bi oškodovanki res hotel groziti, to počel naglas.

Pritožnikove trditve o tem, da naj bi izvedenka klinično psihološke stroke mag. H. M. prevzela vlogo sodišča, ko je obravnavala obdolženčev odnos do očitanih kaznivih dejanj, niso utemeljene. Izvedenka je izvedensko mnenje izdelala na podlagi odredbe okrajne sodnice posameznice z dne 29.10.2009, po kateri je bila njena dolžnost, da ugotovi strukturo osebnosti obeh udeležencev, obstoj eventualnih osebnostnih motenj pri obeh, dinamiko njunih medsebojnih odnosov, odnos do obravnavanih kaznivih dejanj (ne le obdolženca, ampak obeh) in morebitno prisotnost posledic obravnavnih dejanj oziroma eventualnega nasilja obdolženca na oškodovanko pri slednji. Iz izvedenskega mnenja ni razbrati, da je izvedenka odločala o tem, ali je obdolženec uresničeval z zakonom določene znake očitanih mu kaznivih dejanj in ali je za svoja dejanja kriv. Zapisala je le svoja, na podlagi stroke utemeljena spoznanja in zaključke o osebnostni strukturi obeh udeležencev, torej tako obdolženca, kakor tudi oškodovanke, še zlasti v dinamiki njunih medsebojnih odnosov. Kot pa je zadovoljivo pojasnila na glavni obravnavi dne 28.01.2010, ko je bila tudi neposredno zaslišana, pri izdelavi izvedenskega mnenja ni izhajala iz tega, da naj bi obdolženec dejanja, ki so mu očitana, storil, ampak je izhajala le iz spisovne dokumentacije, pri tem pa ugotavljala le posledice obravnavanih dejanj.

Kaznivo dejanje ogrožanja varnosti je ogroževalno kaznivo dejanje, ki je usmerjeno na ogrožanje osebne varnosti druge osebe. Grožnja mora biti resna in objektivno zmožna, da doseže ogroženost drugega. V nasprotju s pritožnikom, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopno sodišče v 2. odst. na 9. strani sodbe natančno obrazložilo v čem se je odražala resna ogroženost oškodovanke. Pri tem je prvostopno sodišče opozorilo na obdolženčevo preteklo nasilje zoper oškodovanko (kaznivo dejanje grdega ravnanja z dne 13.12.2007) ter kontekst v katerem so bile grožnje izrečene. Oškodovanka je zelo slikovito opisala, kako je grožnje dojemala ter kako so nanjo učinkovale. Kot je izpovedala na zaslišanju dne 11.09.2008 (list. št. ...), je mislila, da bo obdolženec komu drugemu naročil, naj „jo ubije ali ji stori kaj drugega“.

V skladu z določbo VII. odst. 364. člena ZKP je sodišče prve stopnje v pritožbeno izpodbijani sodbi ustrezno obrazložilo, zakaj ni ugodilo dokaznim predlogom obdolženca za zaslišanje prič ter postavitev novega izvedenca klinične psihologije. Razlogi, ki jih je zapisalo sodišče prve stopnje so sprejemljivi in zaradi takšne, pravilno argumentirane odločitve prvostopnega sodišča, nikakor ni mogla biti obdolžencu kršena pravica do obrambe. Sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov namreč ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, verodostojnost izvedenih dokazov pa prosto presoja, pri čemer mora svojo dokazno oceno ustrezno utemeljiti. Sodišče mora ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je le-ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je predlagatelj utemeljil njegov obstoj in pravno relevantnost s potrebno stopnjo verjetnosti. Kot že rečeno je sodišče prve stopnje je dovolj argumentirano pojasnilo presojo, da izvedba dokazov, ki jih je predlagala obramba ni potrebna, saj ni izkazana verjetnost, da bi izvedba dokazov lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Obramba zato ni uspela uveljaviti bistvene kršitve določb kazenskega postopka po II. odst. 371. člena ZKP kot posledice zatrjevane kršitve obdolženčeve pravice do obrambe.

Za pritožbeno sodišče je povsem sprejemljiva odločba o kazenski sankciji. Določene kazni treh mesecev zapora za kaznivo dejanje grdega ravnanja po I. odst. 146. člena KZ ter dvakrat po en mesec zapora za kaznivi dejanji ogrožanja varnosti po I. odst. 145. člena KZ ter nato določena enotna kazen štirih mesecev zapora, z minimalno preizkusno dobo enega leta, po mnenju pritožbenega sodišča predstavljajo povsem primerno in pravično nadomestilo za obdolžencu dokazano kaznivo ravnanje. Pri tem, ko v obrazložitvi pritožbe pritožnik v zvezi s kazensko sankcijo in kaznijo določeno obdolžencu za kaznivo dejanje grdega ravnanja niti ne obrazloži zakaj meni, da je kazenska sankcija v tem delu izpodbijane sodbe neprimerna (2. odst. na list. št. ... pritožbe), pa pri graji določene enotne kazni (1. odst. na list. št. ... pritožbe) upravičeno navaja, da je bila obdolžencu pri izreku enotne kazni kot obteževalna nepravilno upoštevana okoliščina, da obdolženec ni pokazal, da mu je za katerokoli storjeno dejanja žal. Privilegij zoper samoobtožbo je eden izmed temeljnih pravnih jamstev, ki jih ima obdolženec v kazenskem postopku (4. alineja 29. člena Ustave Republike Slovenije). Ta pravica obdolženca, da v kazenskem postopku ni dolžan izpovedovati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde, kar bi prav gotovo obžalovanje pomenilo, je uzakonjena tudi v III. odstavku 5. člena ZKP. Kljub temu pa velja ugotoviti, da sta bili obdolžencu kazni za kaznivi dejanji ogrožanja varnosti določeni v bližini spodnjega minimuma. Ker je prvostopno sodišče ustrezno ovrednotilo vse ostale okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni, zmotno upoštevana okoliščina pa nanjo ni bistveno vplivala, je pritožbeno sodišče mnenja, da so bile obdolžencu posamične kazni zapora ter enotno določena kazen zapora pa tudi trajanje preizkusne dobe, ustrezno odmerjeni.

Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz I. odst. 383. člena ZKP, je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Obdolženčev zagovornik s pritožbo ni uspel in zato mora obdolženec, po določbi I. odst. 98. člena ZKP v zvezi s I. odst. 95. člena ZKP, plačati sodno takso po tarifni št. 7122 kot strošek pritožbenega postopka.