VSRS Sklep X Ips 206/2012

I. Revizija se zavrže.
II. Vsaka stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revidentka) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

2Stranka z interesom B., d. o. o., v odgovoru na revizijo predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo zavrže oziroma zavrne. Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

3Revizija ni dovoljena.

4Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 35110-17/2011-5 RS z dne 9. 8. 2011. Z navedeno odločbo je tožena stranka v pritožbenem postopku odpravila sklep Upravne enote Šmarje pri Jelšah, št. 351-450/2011-6 z dne 24. 6. 2011, in zavrnila revidentkino zahtevo za priznanje statusa stranke v postopku izdaje uporabnega dovoljenja za polnilnico mineralne vode, zgrajeno na podlagi gradbenega dovoljenja, št. 351-198/2010 z dne 29. 3. 2010, izdano investitorju B., d. o. o. Prvostopenjski upravni organ je z odpravljenim sklepom revidentkino zahtevo zavrgel. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi sklicuje na 142. člen Zakona o splošnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ter 95. in 96. člen Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in navaja, da se v postopku izdaje uporabnega dovoljenja preverja le izpolnjevanje pogojev iz gradbenega dovoljenja in izpolnjevanje bistvenih zahtev. To pa niso okoliščine, ki bi lahko posegle v revidentkin pravni interes. Sodišče prve stopnje pa je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo tudi, zakaj revidentki v obravnavanem upravnem postopku ne gre položaj stranske udeleženke.

5Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

6Revidentka uveljavljata dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

7Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbi prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Revizija namreč ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem in zaradi pravnih vprašanja na katera je mogoče odgovoriti že z branjem zakonskega besedila. Skladno z določbami četrtega in petega odstavka 367. b člena ZPP mora revident v reviziji natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

8Revidentka je, kot pomembno pravno vprašanje, navedla vprašanje: „Ali se kljub določb drugega odstavka 96. člena ZGO-1, postopka za izdajo uporabnega dovoljenja lahko poleg investitorja udeležijo druge osebe, ki skladno z določbo 43. člena ZUP izkažejo za sodelovanje v postopku izdaje uporabnega dovoljenja potreben pravni interes?“ Navaja še, da izpodbijana odločba, glede tega vprašanja odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča oziroma, da v sodni praksi o tem pravnem vprašanju ni enotnosti. Sklicuje se na točko 4, stran 231 in 232, ZGO-1 s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2010.

9Vprašanje, ki ga revidentka postavlja, po presoji Vrhovnega sodišča ni pomembno pravno vprašanja, saj je opredeljeno le na načelni ravni in zahteva le načelne odgovore oziroma splošno razlago dveh pravnih institutov upravnega postopka (stranka in stranski udeleženec). Razlaga teh dveh pravnih institutov pa je mogoča že z branjem zakonskega besedila drugega odstavka 96. člena ZGO-1 in 42. ter 43. člena ZUP. Tako drugi odstavek 96. člena ZGO-1 določa, da je stranka v postopku izdaje uporabnega dovoljenja le investitor. Kdo je stranka v upravnem postopku je določeno v 42. členu ZUP, in revidentka niti ne zatrjuje, da bi morala biti stranka postopka v smislu 42. člena ZUP. V 43. členu ZUP pa je določeno, da se ima pravico udeleževati upravnega postopka, kar je tudi postopek izdaje uporabnega dovoljenja, oseba, ki izkaže pravni interes. To je oseba, ki zatrjuje in izkaže, da v tuj upravni postopek vstopa zaradi varstva svojih neposrednih na zakon ali drug predpis oprtih osebnih koristi. Vse to pa je v izpodbijani sodbi navedlo že tudi prvostopenjsko sodišče.

10Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča, ki je v več svojih odločbah (npr. X Ips 774/2008, X Ips 776/2008, X Ips 151/2008, X Ips 238/2009, X Ips 406/2009, X Ips 414/2009, X Ips 206/2010, X Ips 278/2010, X Ips 393/2011, X Ips 60/2012) že zavzelo stališče, da revizija ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem zakonskega besedila, zato vprašanje, ki ga revidentka postavlja, ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

11Ker revidentka tudi ni navedla opravilnih številk odločb Vrhovnega sodišča, ki bi izkazovale odstop od sodne prakse oziroma ni navedla in predložila odločb sodišča prve stopnje, ki bi izkazovale neenotno sodno prakso, uveljavljeni pogoj za dovolitev revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

12Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije tudi po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. V zvezi s tem je navedla, da je z izdajo uporabnega dovoljenja investitor lahko začel s črpanjem mineralne vode iz vrtine ..., njeno predelavo in polnjenje. S tem pa je investitorju omogočeno komercialno izkoriščanje mineralne vode, ki jo je doslej koristila in komercialno izkoriščala pod blagovno znamko ... le revidentka.

13S to navedbo pa revidentka zelo hudih posledic ni izkazala.

14Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah zavzelo stališče, da morajo biti zelo hude posledice v smislu 3. točke drugega odstavka 82. člena ZUS-1 tudi izkazane in ne samo zatrjevane. Tega pa revidentka s pavšalnim zatrjevanjem, da zaradi začetka koriščenja mineralne vode, kar se B. omogoča z uporabnim dovoljenjem, ni več edina komercialna koristnica mineralne vode, ki jo prodaja pod blagovno znamko ..., ni izkazala.

15Ker revidentka ni izkazala izpolnjevanja uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

16Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

17Navedbe stranke z interesom v odgovoru na revizijo niso pripomogle k odločitvi Vrhovnega sodišča, zato tudi ona sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (155. člen ZPP v zvezi s prvim dostavkom 22. člena ZUS-1).