VSRS Sodba II Ips 55/2010

Revizija se zavrne.

1Tožnica je s tožbo primarno zahtevala ugotovitev njene lastninske pravice na nepremičninah parc. št. 289 in 261 k. o. ... (do 1/6) in izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine, podredno pa ugotovitev neveljavnosti vknjižbe, s katero se je na tem deležu pri omenjenih nepremičninah vknjižila toženka, in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev tožničine lastninske pravice, zavrnilo pa je zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine in toženki naložilo plačilo tožničinih pravdnih stroškov. Ocenilo je, da utemeljenost ugotovitvenega tožbenega zahtevka oziroma tožničina originarno pridobljena (so)lastninska pravica izhaja iz Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL). Iz tožbenih trditev je povzelo, da je Območna vodna skupnost … z Vodnogospodarskim podjetjem ... leta 1977 sklenila pogodbo o sofinanciranju izgradnje poslovne stavbe, s katero je pridobila pravico uporabe nad 1/6 stavbe. To pogodbeno določilo sta stranki konkretizirali z dogovorom iz leta 1983, s katerim je tožena stranka na sopogodbenico prenesla pravico uporabe do 1/6 tako na poslovni stavbi kot na zemljišču. Na tej podlagi je Območna vodna skupnost … pri obravnavanih nepremičninah vknjižila svojo pravico uporabe do 1/6, kasneje pa se je pri tem deležu kot lastnica vpisala toženka. Sodišče je zaključilo, da je kasnejša vknjižba napačna, saj je pravna naslednica Območne vodne skupnosti … tožnica in ne toženka, kot je izpisek iz sodnega registra zmotno razumelo zemljiškoknjižno sodišče.

2Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem (obsodilnem) delu potrdilo. Odločilo je, da toženka sama krije svoje pritožbene stroške.

3Zoper sodbo pritožbenega sodišča toženka vlaga revizijo zaradi zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Uvodoma uveljavlja kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker je bilo o istem zahtevku že pravnomočno odločeno v zadevi I P 608/2008 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 382/2009. Opozarja, da je tožnica v odgovoru na pritožbo izrazila enako stališče, zato meni, da od tedaj nima več pravnega interesa in bi bilo treba njeno tožbo zavreči. Trdi, da mu tožba v zadevi I P 608/2008 ni bila pravilno vročena, kar obširno utemeljuje. Meni tudi, da bi moralo pritožbeno sodišče vse trditve in dokaze iz zadeve I P 608/2008 upoštevati tudi v tej pravdi, saj je omenjeni spis (I P 608/2008) pribavilo in vpogledalo. Nadalje toženka poudarja, da je bila s pogodbo o sofinanciranju dogovorjena le pravica uporabe na stavbi, pravico uporabe na celotnem zemljišču pa je obdržalo Vodnogospodarsko podjetje .... Pogodbeni stranki sta namreč sofinancirali le gradnjo poslovnega objekta (v razmerju 5/6 : 1/6) in nista sovlagali v celotno nepremičnino. Iz navedenega toženka sklepa, da ni moč govoriti o lastninski pravici, temveč le o delu stavbne pravice (superficies solo cedit). Tožnica ima lahko le obogatitveni zahtevek, zato je njena tožba neodpravljivo nesklepčna. Čemu je pritožbena izvajanja v zvezi s pogodbama iz leta 1977 in 1983 pritožbeno sodišče zavrnilo, v izpodbijani sodbi ni pojasnjeno. Zamudna sodba se poleg tega opira še na druge listine, ki z navedenima pogodbama niso skladne. Dogovor iz leta 1983 je po toženkinem mnenju tudi neveljaven oziroma ničen. Besedilo funkcije zastopnika Območne vodne skupnosti … je natipkano z drugačnim pisalnim strojem kot ostalo besedilo, njegov podpis ni overjen (priloženo je potrdilo o istovetnosti podpisa direktorja z dne 29. 6. 1984, pogodba pa ima datum 15. 12. 1983), ni ugotovljena njegova istovetnost in ni dokazila, da je bil pooblaščen za sklepanje tovrstnih poslov. Vsebina tega dogovora v II. točki (prenos pravice uporabe do 1/6 na poslovni stavbi in zemljišču) je poleg tega v nerazumljivem nasprotju z interesom Vodnogospodarskega podjetja ..., ki je imel z dogovorom iz leta 1977 zagotovljeno pravico uporabe na celotnem zemljišču v družbeni lasti. Končno revidentka oporeka ugotovljenemu pravnemu nasledstvu. Zamudne sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, saj ne vsebuje določb zakonov, v skladu s katerimi naj bi bila tožnica pravna naslednica Območne vodne skupnosti … Zmotna in neobrazložena je tudi ugotovitev o napačni vknjižbi, ki temelji na delnem zgodovinskem izpisku iz sodnega registra. Sodni register je javna listina, ki je tožnica v za to predpisanem postopku ni izpodbijala, zato je sodišče ne bi smelo predrugačiti v škodo toženke. Sodišče ni upoštevalo njenega predloga za ureditev razmerij na spornih parcelah (A7), v katerem izraža dvom v obstoj Območna vodna skupnost ...(poziva Ministrstvo za prostor, naj ji posreduje kakršenkoli ustanovitveni akt, saj ga v sodnem registru ni zasledila). Sodišči sta spregledali področno zakonodajo (Zakona o vodah in drugih predpisov), ki govori o prenosu funkcij Območna vodna skupnost … na Vodnogospodarsko podjetje ..., in dejstvo, da so bili med njenimi ustanovitelji tudi predniki toženke. Tožnica je še danes pomembna družbenica v toženki, kar izhaja iz pribavljenega izpisa iz sodnega registra. Brez ustreznih aktov Območne vodne skupnosti …, iz katerih bi bili razvidni deleži ustanoviteljev, ni mogoče trditi, da je tožnica njena edina pravna naslednica. Pogoji za izdajo zamudne sodbe tako niso bili podani. Dodaja, da je tožnica svojo tožbo zmotno utemeljevala z določbo 3. člena ZLNDL, ki je uporabljiv za druge pravne osebe, in ne z določbo 4. člena ZLNDL, ki ureja lastninjenje nepremičnin, na katerih ima pravico uporabe Republika Slovenija. Sodišče prve stopnje se je torej zmotno oprlo na določbo 3. člena ZLNDL, kar je pritožbeno sodišče nedopustno in zunaj tožbenega zahtevka skušalo popraviti s sklicevanjem na določbi 3. in 4. člena ZLNDL.

4Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6Revizija ni utemeljena.

7Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Z njimi toženka ni uspela izkazati bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Identičen zahtevek je bil res obravnavan v zadevi I P 608/2008, a o njem ni bilo pravnomočno odločeno, saj je pritožbeno sodišče tamkajšnjo sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo zavrglo (sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 382/2009 z dne 20. 5. 2009). Ker takšna odločitev ne zadeva vsebine tožbenega zahtevka, o kršitvi prepovedi ponovnega sojenja o pravnomočno razsojeni stvari (12. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ni mogoče govoriti. Na navedeno ne vpliva, da je tožnica v odgovoru na pritožbo z dne 7. 1. 2009 soglašala z obravnavanim (tedaj pritožbenim) stališčem toženke, saj se avtonomija strank ne razteza na določitev procesnih pravil. Pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, s katerim se je strinjala toženka, poleg tega ni bil utemeljen niti glede litispendence (prvi odstavek 189. člena ZPP), ki sicer ni revizijski razlog (1. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Kot namreč sledi iz ugotovitev sodišča druge stopnje, ki jim revidentka ne oporeka, se je konkretna pravda začela pred pravdo I P 608/2008. Ker je bilo torej tožničino prepričanje o procesni oviri zmotno, ne more pomeniti ustrezne podlage za sklepanje o neobstoju njenega pravnega interesa za tožbo.

8Na pravilnost izpodbijane sodbe nadalje ne morejo vplivati očitki, s katerimi toženka ugovarja pravilnosti vročitve (sicer identične) tožbe v drugi pravdni zadevi (I P 608/2008; vročilnica z dne 2. 10. 2008), ki se je poleg tega končala z zavrženjem tožbe. Ali in v čem naj bi do napak pri vročitvi tožbe prišlo tudi v konkretni pravdi (I P 607/2008; vročilnica z dne 26. 9. 2008), toženka v reviziji ni obrazloženo pojasnila.

9Revizijski razlogi tudi niso razkrili zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava in nasprotij med trditvami in dokazi oziroma splošno znanimi dejstvi. Večji del toženkinih revizijskih očitkov v tej smeri je prepis njenih pritožbenih stališč, ki jih je pravilno in obrazloženo zavrnilo že sodišče druge stopnje. Kot je pojasnilo, so bila določila pogodbe o sofinanciranju iz leta 1977 o pravici uporabe na stavbi kasneje izrecno precizirana in spremenjena z dogovorom med istima pogodbenicama iz leta 1983, in sicer tako, da je Vodnogospodarsko podjetje ... na tedanjo Območno vodno skupnost … preneslo pravico uporabe tako na poslovni stavbi, zgrajeni na podlagi pogodbe iz leta 1977, kot tudi na zemljišču, na katerem poslovna stavba stoji. Tožbene trditve in priložene fotokopije pogodb ne razkrivajo ničnosti dogovora iz leta 1983. Z natančnimi in jasnimi razlogi, ki jih o tem vsebuje izpodbijana sodba, se revidentka ni obrazloženo soočila. Svojo tezo o ničnosti v položaju zamudne sodbe zaman utemeljuje tudi z dejstvi, ki jih tožba ne vsebuje (drugi odstavek 338. člena ZPP in tretji odstavek 370. člena ZPP).

10Zmotna so revizijska izvajanja zoper zaključek, da je pravna naslednica Območne vodne skupnosti … tožnica in ne toženka. Očitek pomanjkljive obrazložitve tako v tem delu ne drži. Sodišči nižjih stopenj sta pravno podlago ugotovljenega pravnega nasledstva našli v Zakonu o vodah, Zakonu o določitvi nalog, ki jih od 1. 1. 1990 začasno opravljajo organi samoupravnih interesnih skupnosti, in o ustanovitvi določenih republiških upravnih organov, ter Ustavnem zakonu za izvedbo ustavnih amandmajev IX do LXXXIX k ustavi SR Slovenije. Katere konkretne zakonske določbe naj bi sodišči pri tem spregledali, toženka ni pojasnila. Glede predloga za ureditev razmerij (A 7) je pritožbeno sodišče pravilno ugotovilo, da ne nasprotuje tožbenim navedbam. Drugi revizijski očitki v zvezi s pravnim nasledstvom temeljijo na dejanskih okoliščinah, ki jih tožba ne vsebuje (da je samoupravno interesno skupnost ustanavljalo več pravnih subjektov, med njimi tudi pravni predniki toženke, da je tožnica družbenica toženke in da naj bi bila ena od pravnih naslednic Območne vodne skupnosti … poleg tožnice tudi Mestna občina ...). Pojasnjeno je že bilo, da takšni očitki nedopustno širijo dejansko podlago zamudne in izpodbijane sodbe (glej zgoraj, tč. 9). Namigovanja, da naj bi ta dejstva izhajala iz pridobljenega izpiska sodnega registra, ne držijo.

11Glede na navedeno sta sodišči nižjih stopenj utemeljeno sklepali, da je tožnica kot pravna naslednica Območna vodna skupnost ...na nepremičninah najprej pridobila njeno pravico uporabe (do 1/6), ki je na podlagi določbe 4. člena ZLNDL postala lastninska pravica (do 1/6). Okoliščini, da je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, čeprav ga je tožnica opirala na določbo 3. člena istega zakona, toženka napačno pripisuje pomen zmotne uporabe materialnega prava in celo prekoračitve tožbenega zahtevka. Ker se je izkazalo, da je prava lastnica (do 1/6) spornih nepremičnin tožnica, je vknjižba toženkine lastninske pravice v tem delu napačna. Takšna ugotovitev končno ne nasprotuje delnemu zgodovinskemu izpisku iz sodnega registra, ki med pravnimi prednicami toženke ne omenja Območne vodne skupnosti ...(A 6).

12Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

13Revizijski neuspeh deli tudi zahteva za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Poseben izrek o stroških odgovora na revizijo je odpadel, saj jih toženka ni priglasila.