VSL sodba PRp 2118/2009

Pritožba obdolženega se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

:

Z izpodbijano sodbo je bil obdolženec spoznan za odgovornega prekrška iz petega odstavka 130. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) ter mu je bila izrečena globa v znesku 950,00 eurov in stranska sankcija osemnajst kazenskih točk zaradi prekrška, storjenega z motornim vozilom A kategorije, s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije, ki jih je imel na dan storitve prekrška.

Zoper tako odločitev je obdolženec vložil pravočasno pritožbo zaradi kršitev določb Ustave Republike Slovenije (Ustave), določb Zakona o prekrških (ZP-1), Kazenskega zakonika (KZ), ZVCP-1, Zakona o policiji in Evropske konvencije o človekovih pravicah s predlogom, da se postopek o prekršku zoper njega ustavi, saj je bilo ugotovljeno zmotno dejansko stanje in v postopku so bile storjene številne procesne napake.

Pritožba ni utemeljena.

Po pregledu zadeve v okviru vložene pritožbe in po uradni dolžnosti na podlagi določbe 159. člena ZP-1 višje sodišče ugotavlja, da v postopku o prekršku na prvi stopnji take kršitve niso bile podane, obdolženčeva pritožba pa je tudi neutemeljena.

Glede pritožbene navedbe, da sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje pravnega pouka, s čimer mu je bila kršena pravica do pritožbe, višje sodišče ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje dejansko ne vsebuje pravnega pouka, kar je v nasprotju z določbami ZP-1, vendar pa glede na to, da je obdolženec vložil pritožbo v roku, ta procesna kršitev ni vplivala na obdolženčevo pravico do pritožbe, saj jo je izkoristil. Neutemeljeno obdolženec uveljavlja tudi, da sodba in sojenje ni bilo javno in da mu sodba ni bila izrečena v njegovi prisotnosti. Izpodbijano sodbo o prekršku je sodišče prve stopnje res izdalo brez prisotnosti obdolženca, vendar je to v skladu z določili ZP-1, saj se postopek o prekršku praviloma odvija kot niz narokov. Sodišče prve stopnje pa je v dokaznem postopku izvedlo dokaze in na podlagi ocene teh dokazov tudi odločilo o prekršku z izdajo sodbe o prekršku. Prav tako so neutemeljene obdolženčeve pritožbene navedbe, da bi moral biti pred izdajo sodbe o prekršku zaslišan in ker to ni bilo storjeno, gre za grobo kršitev določb postopka o prekršku iz 155. člena ZP-1. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je bil obdolženec pravilno vabljen na zaslišanje, vabilo mu je bilo tudi pravočasno vročeno, vendar se na vabilo ni odzval in svojega izostanka ni opravičil, čeprav je bil opozorjen, da bo sodišče odločilo brez njegovega zaslišanja. Sodišče prve stopnje je tako zakonito na podlagi drugega odstavka 69. člena ZP-1 izdalo izpodbijano sodbo brez obdolženčevega zaslišanja, saj je dalje tudi ugotovilo, da obdolženčevo zaslišanje za pravilno odločitev v predmetni zadevi ni potrebno, v dokaznem postopku pa je izvedlo listinske dokaze in na podlagi le-teh ugotovilo vse za odločitev o prekršku odločilne objektivne in subjektivne okoliščine. Splošne pritožbene navedbe obdolženca o kršitvah določb Ustave, Zakona o policiji in Evropske konvencije o človekovih pravicah pa so neupoštevne, saj obdolženec v ničemer ne pojasni, kako naj bi zatrjevane kršitve vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe. Glede pritožbenih navedb, da so ga policisti brez predhodnega obvestila o namenu in načinu nadzora ustavili in kontrolirali ter zahtevali od njega opravljanje alkotesta, pa je pritožniku le pojasniti, da je že Ustavno sodišče Republike Slovenije presodilo, da glede na naravo preverjanja izpolnjevanja pogojev za vožnjo (na primer stopnja alkoholiziranosti, zimska oprema, ustrezni dokumenti itd.), nadzora nad vozniki in vozili v cestnem prometu ni mogoče vezati na noben zunanji viden znak ali pa na primer na razloge za sum (odločba št. U-I-370/98 z dne 18. 12. 2002), zato so nesprejemljive tudi te obdolženčeve pritožbene navedbe. Ker mora po določbi tretjega odstavka 157. člena ZP-1 pri uveljavljanju zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi novih dejstev in dokazov pritožnik verjetno izkazati, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji, tega pa pritožnik z uveljavljanjem nepravilno izvedenega postopka preizkusa alkoholiziranosti ni izkazal (pri tem ni prezreti, da se obdolženec na zaslišanje ni zglasil in svojega izostanka ni opravičil), teh pritožbenih navedb višje sodišče ni presojalo.

Ker sta bili obdolžencu za obravnavano kršitev izrečeni že itak globa v najnižjem v zakonu predpisanem znesku (po določbi 17. člena ZP-1 je bilo mogoče posamezniku v času storitve prekrška izreči globo do 5.000,00 eurov), stranska sankcija kazenskih točk pa v predpisanem številu osemnajst kazenskih točk, ki ima za posledico prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije, ki jih je imel na dan storitve prekrška, to je dne 9. 5. 2009, je bilo odločitev sodišča prve stopnje v celoti potrditi kot pravilno in zakonito. Glede obdolženčevih pritožbenih navedb, da s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja ne bo mogel opravljati svoje dejavnosti in da so bile tudi v številnih drugih primerih za višjo stopnjo alkoholiziranosti izrečene milejše sankcije brez prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, s čemer pritožnik vsebinsko uveljavlja, da se mu stranska sankcija kazenskih točk omili, pa višje sodišče ugotavlja, da po določbi šestega odstavka 26. člena ZP-1 sme sodišče resda vozniku stransko sankcijo, ki je predpisana v številu osemnajst, omiliti na sedemnajst kazenskih točk v primeru, kadar tako določa zakon ali če ugotovi, da so podane posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek te milejše sankcije. V obravnavanem primeru ti zakonski pogoji za omilitev stranske sankcije osemnajst kazenskih točk po oceni višjega sodišča niso podani, saj zgolj dejstvo, da obdolženec vozniško dovoljenje potrebuje pri opravljanju svojega poklica, ni šteti kot posebno olajševalno okoliščino v smislu šestega odstavka 26. člena ZP-1, pri tem pa ni prezreti tudi izredno visoke stopnje obdolženčeve alkoholiziranosti v času vožnje motornega kolesa po regionalni cesti. Namen izreka prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki je posledica izrečene stranske sankcije osemnajst kazenskih točk v obravnavanem primeru, je prav za določen čas onemogočiti udeležbo v prometu tistim osebam, ki so z vožnjo pod vplivom alkohola (ki je tudi med najpogostejšimi vzroki prometnih nesreč) dokazale, da zaupanja, ki ga vsi udeleženci v prometu uživajo in ga tudi morajo vsi opravičevati, niso vredne. Povsem logično pa je, da ima prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za določene osebe (na primer osebe, ki potrebujejo vozilo pri vsakodnevnem delu, poklicni vozniki in tako dalje) lahko hujše posledice kot za tiste osebe, ki na prevoz z vozilom niso nujno vezane, težave, ki jih utegne imeti obdolženec zaradi tega, ker bo začasno, dokler ne bo ponovno pridobil vozniškega dovoljenja, brez njega, pa ne odtehtajo nevarnosti, ki jo v cestnem prometu predstavlja za druge udeležence voznik, ki vozi pod vplivom alkohola. Višje sodišče je zato na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 obdolženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Ker obdolženec s svojo pritožbo ni uspel, je na podlagi določbe 147. v zvezi z 143. do 146. členom ZP-1 dolžan plačati stroške pritožbenega postopka v obliki sodne takse, ki mu jo bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje v skladu z Zakonom o sodnih taksah.