VSL sklep I Cpg 876/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Drugotožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

Drugotožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 489,95 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

:

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (I.) predlogu tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje ugodilo, sodbo na podlagi odpovedi VII Pg 157/2008 z dne 21.1.2010 razveljavilo in (II.) tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov obeh toženih strank.

2Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila drugotožena stranka in predlagala spremembo izpodbijanega sklepa, podrejeno njegovo razveljavitev ter priglasila pritožbene stroške.

3Pritožba je bila vročena v odgovor tožeči stranki, ki navedbam v pritožbi nasprotuje, predlaga potrditev izpodbijane sklepa ter priglaša stroške odgovora na tožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Iz določila 116. člena ZPP izhaja, da sodišče stranki dovoli vrnitev v prejšnje stanje takrat, kadar iz opravičenih razlogov, ki izvirajo iz njene sfere, zamudi rok za kakšno pravni dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje. Pravni standard upravičenega razloga za vrnitev v prejšnje stanje obsega vsak dogodek, ki je stranki preprečil opravo procesnega dejanja ter v posledici povzročil prekluzijo, vsebino predpostavke "opravičeni vzrok" pa ugotavlja sodišče v vsakem konkretnem primeru posebej po pravilih o razlagi pravnih standardov. Sodna praksa in pravna teorija sta pri tem izoblikovali naslednje merilo: upravičen vzrok je lahko vsak dogodek resnejše narave, ki razumsko predstavlja oviro za stranko, da opravi neko procesno dejanje; vzrok bo opravičljiv, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma, če se lahko pripiše slučaju, ki se je pripetil stranki. Po zaključku višjega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno ugotovilo odločilna dejstva in iz njih napravilo pravilne zaključke o opravičljivosti zamude, zaradi česar se višje sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na jasne, popolne in argumentirane razloge izpodbijanega sklepa.

6Za odločanje o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje (določbe 116. do 120. člena ZPP) zadostuje verjetnost dejstva, da je do zamude naroka ali roka za opravo kakšnega dejanja prišlo iz opravičljivega razloga; razlogi, ki govorijo v prid temu dejstvu, so v konkretnem primeru močnejši od nasprotnih razlogov. Zaradi tega so brezpredmetna pritožbena razpravljanja o relevantnosti predloženega zdravniškega potrdila (pri čemer pritožba spregleda, da izpodbijani sklep ne temelji samo na zdravniškem potrdilu); tudi sicer pa je pritožnikovo sklicevanje na določbo 115. člena ZPP zgrešeno. Ne le, da navedeno določilo ureja postopek za preložitev naroka za glavno obravnavo (in torej ni neposredno uporabljivo za presojo predloga za vrnitev v prejšnje stanje), tudi sicer je ZPP v 115. členu uvedel zahtevo po kvalificiranem dokazilu za preložitev naroka zaradi bolezni, kar ne pomeni nič drugega kot to, da mora biti predlog dokazno podprt z ustreznim zdravniškim potrdilom. Podoben standard je že do sedaj veljal glede instituta vrnitve v prejšnje stanje. Gre za zahtevo po ustreznem, kvalificiranem zdravniškem potrdilu, ne pa, da je edini verodostojen dokaz obrazec iz Pravilnika o obrazcu zdravniškega potrdila o upravičeni odsotnosti z naroka za glavno obravnavo ali drugega procesnega dejanja pred sodiščem (Ur. l. RS, št. 118/2008, v nadaljevanju Pravilnik) kot to nepravilno zaključuje pritožnik. Obrazec, ki ga je predložila pooblaščenka tožeče stranke, vsebuje kategorijo „osnovni anamnestični podatki in podatki o rezultatu zdravniškega pregleda“, kjer je zdravnica napisala svojo obrazložitev, ta obrazec pa je zadosten dokaz za presojo utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje, kot je to povsem pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Poleg tega je zdravniško potrdilo potrebno presojati skupaj z drugimi dokazi (izpis iz zdravstvenega kartona za dne 28.1.2010, potrdilo o upravičeni zadržanosti z dela za dne 28.1.2010, zdravniškega potrdila z dne 29.1.2010, obvestila zdravniku z dne 29.1.2010, člankov in publikacij, odpustnic z operacij). To je sodišče prve stopnje storilo in na podlagi presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (prim. 8. člen ZPP) v zadevi pravilno odločilo.

7Pritožbene navedbe, da so v predloženem potrdilu dejstva neresnično ugotovljena in da sta bila zdravniško potrdilo in obvestilo zdravniku z dne 29.1.2010 izdana zgolj za potrebe tega postopka, so nedokazane domneve drugotožene stranke. Zatrjevana in z ničemer izkazana je tudi pritožbena domneva, da zdravnica zdravstvenega stanja pooblaščenke ni ugotavljala z ustreznim znanstvenim medicinskim instrumentarijem, pač pa se je zanesla le na izpoved pooblaščenke, ne da bi jo preverila. Ne le, da je to za odločitev povsem nerelevantno, tudi sicer to ne drži: diagnoza pooblaščenke izhaja iz njenega zdravstvenega kartona, pooblaščenka je bila napotena na pregled k osebni ginekologinji, ki je v Obvestilu zdravniku z dne 29.1.2010 zapisala, da je bil bolečinski napad posledica endometrioze rodil in prebavnega trakta, za katero so značilni napadi akutnih, izjemno močnih bolečin. Iz istega obvestila tudi izhaja, da je v času napada potrebno zdravljenje z močnimi protibolečinskimi zdravili in počitek, kar potrjuje navedbe v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Pritožbeno stališče, da napad ni bil nepričakovan, nenaden in nepredvidljiv, ker naj bi pooblaščenka sama navajala, da do njih prihaja nekajkrat letno, zaradi česar bi morala vedno imeti pri sebi protibolečinska sredstva, je ne samo pretogo in neživljenjsko, pač pa tudi z ničemer izkazano. Pritožnik niti ne trdi (še manj dokazuje), da bi pri pooblaščenki šlo za redne mesečne in ponavljajoče se bolečinske napade, zaradi česar je tudi zahteva po stalni pripravljenosti na bolečinski napad pretirana.

8Navedeno velja tudi za pritožbe navedbe, da bi pooblaščenka tožeče stranke morala poklicati sodišče in sporočiti nastalo situacijo. Pritožba ne pove, kaj bi pooblaščenka s tem dosegla oziroma kako bi s telefonskim klicem preprečila posledice izostanka z naroka, prav tako pa zgolj na ravni posplošenega očitka navaja, da ni storila vsega, kar bi lahko in morala storiti (kaj konkretno, pritožba ne navaja). Nastop škodljivih posledic bi pooblaščenka tožeče stranke lahko preprečil le v primeru, da bi bila prisotna na naroku. Tega ne more nadomestiti s telefonskim obvestilom sodišču kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Zaradi tega tudi ni pomembno, ali je imela možnost telefonirati na sodišče ali ne.

9Višje sodišče ugotavlja, da ne drži niti pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zavrnjenega dokaznega predloga pritožnika v zvezi s postavitvijo sodnega izvedenca medicinske stroke. Sodišče prve stopnje je na naroku 22.4.2010 s sklepom vse dokazne predloge (razen vpogleda v listine) kot nepotrebne zavrnilo, kar ne pomeni nič drugega kot to, da ostali dokazni predlogi za odločitev niso bili niti potrebni niti pomembni (2. odstavek 287. člena ZPP).

10Pri izpolnjevanju pravice do izjavljanja je potrebno pri vrnitvi v prejšnje stanje tehtati tudi ustavno pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave RS). Pri utemeljenosti predloga je tako potrebno presojati, ali je stranka zaradi zamude naroka občutneje prikrajšana pri uveljavljanju svojih pravic. Tožeča stranka je bila zaradi izvedbe naroka brez njene prisotnosti prikrajšana za učinkovito sodno varstvo svojih pravic, saj je bila izdana sodba na podlagi odpovedi. V obravnavanem primeru tudi navedena presoja narekuje ugoditev predlogu.

11Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

12Izrek o stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker drugotožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško tarifo.