VSL sklep III Ip 1265/2012

Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

Upnik in dolžnik vsak sam krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovoljena izvršba, ter odločilo, da bo v pravdnem postopku o zahtevku in stroških odločilo Okrožno sodišče v Ljubljani.

2Zoper navedeni sklep se po pooblaščencu pritožuje upnik iz vseh pritožbenih razlogov in sodišču predlaga naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v celoti razveljavi. Trdi, da dolžnik zoper sklep o izvršbi z dne 28. 12. 2011 ni vložil ugovora oziroma, v kolikor bi sodišče dolžnikovo vlogo z dne 5. 1. 2012 štelo za ugovor, ta ni skladen z drugim odstavkom 53. člena v zvezi s prvim odstavkom 61. člena ZIZ, zato bi sodišče moralo ta ugovor zavrniti kot neobrazložen ali zavreči kot nedovoljenega ter sklep o izvršbi ohraniti v celoti v veljavi. Trdi, da dolžnik ni navedel, ali zoper sklep o izvršbi ugovarja v celoti ali deloma, in tudi ni navedel dejstev, s katerimi ga utemeljuje, ter ni predložil dokazov, s katerimi bi se ta dejstva dokazovala. Upnik navaja, da je dolžnik navedeno vlogo sicer vložil v roku za ugovor zoper sklep o izvršbi, vendar v tej vlogi navaja, da vlaga ugovor zoper nek drug sklep o izvršbi, to je št. VL 81023/2011. Po mnenju upnika tako dolžnik sploh ni vložil ugovora. Dalje nasprotuje stališču dolžnika, da bi bilo skladno s 15. členom Zakona o državnem pravobranilstvu treba vročati vsa pisanja, ki se nanašajo na sodne postopke v zvezi z dolžnikom, Državnemu pravobranilstvu, ter da drugačna vročitev (denimo neposredno dolžniku) nima pravnega učinka. Meni, da iz določb 7. in 19. člena Zakona o državnem pravobranilstvu izhaja, da mora sodišče pisanja vročati Državnemu pravobranilcu v zadevah, v katerih zastopa državo in njene organe, vendar pa to zastopanje ne nastopi že po samem zakonu, temveč po prevzemu zastopanja. Trdi, da je naslovno sodišče sklep o izvršbi pravilno vročilo neposredno dolžniku, ugovor dolžnika glede nepravilne vročitve pa je neutemeljen. Dalje trdi, da je sodišče s tem, ko je v razlogih izpodbijanega sklepa navedlo zgolj, da je dolžnik vložil obrazložen ugovor, ni pa navedlo konkretnih razlogov o pravno pomembnih trditvah dolžnika in tudi ne razlogov, zakaj je sodišče štelo, da je ugovor obrazložen in s tem utemeljen, storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sklep neobrazložen, s tem pa je upniku onemogočeno učinkovito pravno sredstvo, pritožba. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3V odgovoru na pritožbo dolžnik nasprotuje pritožbi upnika in navaja, da je zakoniti zastopnik tožene stranke Državno pravobranilstvo 31. 1. 2012 prejel sklep o izvršbi z dne 28. 12. 2011, zoper katerega je pravočasno vložil obrazložen ugovor in za svoje trditve predložil tudi 14 dokaznih predlogov. Pove, da je v ugovoru dolžnik opozoril, da v predmetnem postopku niso podane procesne predpostavke – stranka nima sposobnosti biti stranka v postopku (40. člen ZIZ), saj je v sklepu o izvršbi kot dolžnik navedena Služba Vlade Republike Slovenije za lokalno samoupravo in regionalno politiko, ki pa ni samostojna pravna oseba, temveč je skladno z Zakonom o državni upravi del državne uprave kot izvršilne oblasti v Republiki Sloveniji. Sklicuje se na 76. člen ZPP, po katerem je pravdna stranka lahko vsaka fizična in pravna oseba, kar pa Služba Vlade Republike Slovenije za lokalno samoupravo in regionalno politiko ni, zato nima sposobnosti biti stranka v postopku. S sklicevanjem na 15., 7. in 19. člen Zakona o državnem pravobranilstvu utemeljuje svojo trditev, da je imela pravni učinek šele vročitev sklepa o izvršbi z dne 31. 1. 2012, ko je bil ta sklep vročen Državnemu pravobranilstvu. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po 350. členu v povezavi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), in v zvezi z 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

6Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da v pritožbi zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni podana. Po ustaljeni sodni praksi v primeru, ko dolžnik vloži ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki ga sodišče šteje za obrazloženega, v sklepu iz drugega odstavka 62. člena ZIZ sodišče prve stopnje ni dolžno obrazložiti oziroma navesti razlogov, zakaj šteje dolžnikov ugovor za obrazložen, temveč sklep o izvršbi zgolj razveljavi v delu, v katerem je dovoljena izvršba in določen izvršitelj, postopek pa nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. V opisani odločitvi sodišča prve stopnje je vsebovana tudi že presoja sodišča prve stopnje, da je ugovor obrazložen, pri čemer ta odločitev ni odločitev o utemeljenosti ugovora (v nasprotju s primerom, ko sodišče prve stopnje ugotovi, da je ugovor neobrazložen in se posledično v skladu z določbo drugega odstavka 53. člena ZIZ ugovor šteje za neutemeljen). Ker ne gre za meritorno odločanje v pravem pomenu (o utemeljenosti ugovora bo odločeno v kasnejšem pravdnem postopku), se podrobnejša obrazložitev po ustaljeni sodni praksi ne zahteva, presojo sodišča prve stopnje, da je ugovor obrazložen, pa upnik lahko izpodbija v pritožbi proti sklepu iz drugega odstavka 62. člena ZIZ, za kar gre pri obravnavani pritožbi.

7Izpodbijani sklep temelji na določbi drugega odstavka 62. člena ZIZ, po kateri mora sodišče ravnati takrat, kadar dolžnik obrazloženo izpodbija sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, v celoti ali v delu, v katerem mu je bilo naloženo, naj terjatev plača. Sodišče druge stopnje je zato v zvezi s pravilnostjo in zakonitostjo izpodbijanega sklepa presojalo, ali je bil v konkretnem primeru dolžnikov ugovor obrazložen v smislu drugega odstavka 61. člena ZIZ, ali ne. V skladu z navedeno določbo je ugovor obrazložen, če dolžnik v njem navede konkretna pravno pomembno dejstva, ki bi v morebitni pravdi lahko pripeljala do zavrnitve zahtevka, če bi se izkazala za resnična, in zanje predlaga dokaze.

8Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je dolžnik pravočasno in obrazloženo ugovarjal zoper sklep o izvršbi. V ugovoru je dolžnik uvodoma navedel, da v predmetnem postopku niso podane procesne predpostavke – stranka nima sposobnosti biti stranka (Služba Vlade Republike Slovenije za lokalno samoupravo in regionalno politiko). Dalje je trdil, da je podlaga za ugovor v 12. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ, saj terjatev, ki jo zatrjuje upnik, sploh ni nastala. S tem je dolžnik terjatev izpodbijal po temelju, navedel je, da sta upnik in dolžnik 3. 11. 2012 sklenila pogodbo o sofinanciranju projekta „Preureditev čistilne naprave v črpališče“ na osnovi 21. člena Zakona o financiranju občin. Povedal je, da je bilo po določilih pogodbe upniku dodeljeno sofinanciranje do največ 391.958,00 EUR upravičenih stroškov (projektna dokumentacija, gradbena, obrtniška in instalacijska dela in gradbeni nadzor) za izvedena dela ali storitve po predloženih situacijah ali računih, brez davka na dodano vrednost. Nadalje je navajal, da je upnik 25. 11. 2011 dolžniku posredoval končni (dopolnjeni) zahtevek za izplačilo sredstev v višini 381.202,65 EUR, zaradi izredno kratkih rokov izvedbe gradbenih del pa je dolžnik v skladu z določili pogodbe s kontrolo na terenu preveril obstoj gradnje in upravičenost stroškov, izvajanje in vodenje projektov v skladu z veljavno zakonodajo, usklajenost izstavljene gradbene situacije z dnevnikom o izvajanju del (gradbeni dnevnik in knjiga obračunskih izmer) in ustreznost revizijske sledi. Povedal je še, da je bilo s kontrolnim pregledom ugotovljeno, da je bila pogodba podpisana z izvajalcem 22. 11. 2011; da naj bi bila dela izvajalca v vrednosti 367.752,56 EUR opravljena v dveh dneh, to je do 24. 11. 2011, pri čemer je bil po gradbeni pogodbi predvideni čas za zaključek del tri mesece; da količine gradbenih del, navedenih v situaciji, ni mogoče izvesti v tako kratkem času; da ni dobil na vpogled zapisnika o uvedbi v delo, gradbenega dnevnika in knjige obračunskih izmer; da gradbišča ni bilo; ter, da je bil skrajni rok za izstavitev zahtevka za izplačilo in dokončanje del za ZFP sredstva znan že s povabilom 7. 2. 2011, čeprav pogodba omogoča izstavitev zahtevka tudi po skrajnem roku. V ugovoru je dolžnik trdil, da je ugotovil, da gradbena dela sploh niso bila izvedena, zato je zahtevek za izplačilo v celoti zavrnil in preučuje pripravo kazenske ovadbe zoper odgovorne osebe. Kot dokaz je predložil več listin.

9Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tak dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi obrazložen, saj je lahko neobrazložen samo tak ugovor, ki ne navaja nobenih pravno pomembnih dejstev, oziroma, ki za trditve, ki jih navaja, ne vsebuje nobenih argumentov in/ali dokazov, ki bi bili v zvezi s temi dejstvi oziroma trditvami, kot se je opredelilo Ustavno sodišče v odločbi št. Up-854/05-14 z dne 17. 2. 2007. S svojimi navedbami je dolžnik prerekal temelj zahtevane terjatve (neoprava gradbenih del), za svoje trditve pa je tudi predlagal dokaze.

10Upnik v pritožbi nasprotuje navedbam Službe Vlade Republike Slovenije za lokalno samoupravo in regionalno politiko v dopisu z dne 5. 1. 2012, s katerim je predlagala vročitev sklepa o izvršbi Državnemu pravobranilstvu, iz česar smiselno izhaja, da ugovora z dne 6. 2. 2012 ne šteje za pravočasnega. Po vpogledu v spis višje sodišče ugotavlja, da je sklep o izvršbi z dne 18. 12. 2011 na podlagi predloga za izvršbo vseboval kot dolžnika Službo Vlade Republike Slovenije za lokalno samoupravo in regionalno politiko, temu subjektu pa je bil tudi vročen. Sodišče je 16. 1. 2012 s pozivnim sklepom pozvalo upnika k popravi predloga za dovolitev izvršbe s popolno opredelitvijo dolžnika tako, da navede popoln naziv in sedež dolžnika skladno z vpisom v sodni register ter matično ali davčno številko, iz tega sklepa pa izhaja (pravilno) stališče, da Služba Vlade Republike Slovenije za lokalno samoupravo in regionalno politiko ne more biti stranka v postopku, saj ni ne fizična ne pravna oseba. Upnik je 18. 1. 2012 predlog za izvršbo popravil in namesto prvotno navedenega dolžnika navedel kot dolžnika Republiko Slovenijo. Sklep o izvršbi je bil po prejemu tega popravka predloga za izvršbo Državnemu pravobranilstvu vročen 31. 1. 2012, zato je 6. 2. 2012 vloženi ugovor zoper ta sklep o izvršbi, ki je pravilno opredeljen z datumom in opravilno številko, pravočasen.

Skladno s 15. členom Zakona o državnem pravobranilstvu (ZDPra) morajo sodišča o zadevah, v katerih Državno pravobranilstvo zastopa subjekte iz 7. člena ZDPra (državo, njene organe in upravne organizacije v sestavi, ki so pravne osebe), vročati vsa pisanja Državnemu pravobranilstvu, saj drugačna vročitev nima pravnega učinka. Navedena določba ne navaja, da bi bilo katerokoli pisanje mogoče vročati neposredno organu, katerega zakoniti zastopnik je na podlagi ZDPra Državno pravobranilstvo, zato je tudi sklep o izvršbi pravilno mogoče vročiti le Državnemu pravobranilstvu. Pritožbena navedba, da je mogoče vročanje Državnemu pravobranilstvu šele potem, ko to prevzame zastopanje, ni utemeljena, saj gre za zakonitega zastopnika na podlagi ZDPra, ki obvezno zastopa subjekte iz 7. člena ZDPra že na podlagi samega zakona. Drugačen dogovor med subjekti, ki sploh nimajo lastnosti biti stranka pred sodiščem, in Državnim pravobranilstvom kot njihovim zakonitim zastopnikom pred sodišči, sploh ni mogoč.

11Ker tako niso podani pritožbeni razlogi, in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo upnika zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12Ker upnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). Stroške odgovora na pritožbo pa krije dolžnik sam, ker niso bili potrebni, saj odgovor na pritožbo ni obvezen, prav tako pa dolžnik v njem ni navedel ničesar, kar bi prispevalo k razjasnitvi obravnavane zadeve oziroma k odločitvi sodišča prve stopnje (prvi odstavek 155. člena v zvezi s 15. členom ZIZ).