VSL sodba I Cp 4167/2011

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v V. točki izreka (odločitev o stroških postopka) spremeni tako, da se dosojeni znesek stroškov zniža za 241,13 EUR (na 307,87 EUR), sicer pa se pritožba zavrne in se v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženca sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencema naložilo, da sta dolžna plačati tožniku vsak po 1.482,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.472,22 EUR od 27. 10. 2007 do plačila ter od zneska 9,89 EUR od 13. 11. 2007 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo ter tožencema naložilo, da sta dolžna tožniku povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 549,00 EUR.

2Zoper ugodilni del sodbe vlagata pritožbo toženca iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP ter predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika zavrne ter tožečo stranko obsodi na plačilo vseh pravdnih stroškov. Navajata, da toženca nista dolžnika, saj je tožnik nastopal kot dedič po svoji materi skupaj s svojim bratom, mati M. D. pa je bila tudi uporabnica zneska 30.000,00 nemških mark, kar izhaja iz celotne zgodovine primera. Pokojni F. D. zaradi svoje bolezni in skorajšnje smrti po prejemu denarja denarnih sredstev ni mogel koristiti ter je slednje koristila M. D. Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega dostavka 339. člena ZPP, pa tudi kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP, saj je opustilo zaslišanje strank ter izvedbo dokazov z zaslišanjem matere tožencev M. D. ter pribavo zapuščinskega spisa po pokojni M. D. Sodišče je očitno nepravilno uporabilo določilo 214. člena ZPP ter je neutemeljeno štelo izjavo obeh strank o plačilu zneska po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani za edino nesporno dejstvo. Sodba sodišča prve stopnje je pomanjkljiva in se glede določenih pomembnih dejstev ne more preizkusiti. To je razvidno tudi glede obrazložitve določbe 328. člena OZ, saj je nesporno, da sta toženca sprejela denar na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, o kateri je odločalo tudi Vrhovno sodišče RS in da gre za terjatev očeta tožencev zoper toženko M. D. V sodbi je nasprotje med navedbami v obrazložitvi in izvedenimi dokazi, saj je imelo sodišče dovolj podlage za uporabo 328. člena OZ, kakor tudi uporabo 191. člena OZ. Ob uporabi navedenih določil pa bi bilo nujno, da bi sodišče zaslišalo pravdni stranki, M. D. in pribavilo zapuščinski spis po pokojni M. D. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, vse to pa je imelo za posledico zmotno uporabo materialnega prava. Tožnik je kot toženec v pravdni zadevi pri Okrožnem sodišču v Ljubljani po pravnomočnosti prišel v pisarno odvetnika M. J. in izjavil, da je s plačilom zneskov plačal svoj dolg po pravnomočni sodbi ter se tudi zavezal poravnati obresti in pravdne stroške. Kot udeleženec v pravdi je bil seznanjen z vsemi podrobnostmi pravdnih spisov in tudi zapuščinskega postopka ter je izvršil plačilo brez pogojevanja. Zato bi sodišče moralo uporabiti določbo 191. člena OZ, pa tudi določbo 328. člena OZ, na podlagi katere je obveznost prenehala. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških, saj sodišče ni pravilno uporabilo 154. člena ZPP. Sodišče bi moralo izvesti poračun glede na uspeh strank v postopku.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Po določilu tretjega odstavka 142. člena Zakona o dedovanju (ZD) več dedičev nerazdelno odgovarja za zapustnikove dolgove, in sicer vsak do višine vrednosti svojega dednega deleža, ne glede na to, ali je delitev dediščine že izvedena ali ne. V notranjem razmerju med dediči pa se dolgovi delijo v sorazmerju z njihovimi dednimi deleži (četrti odstavek 142. člena ZD). Predpisana je solidarna odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove, torej ima dolžnik, ki je obveznost izpolnil, pravico zahtevati od vsakega sodediča, da mu povrne del obveznosti, ki pade nanj (prvi odstavek 404. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožnik z izplačilom po pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani P 3783/2005-I z dne 22. 11. 2006 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 26. 9. 2007 poplačal dolg po pokojnem zapustniku F. D. Da gre za terjatev do omenjenega zapustnika, je v predhodnih postopkih zatrjeval tudi pravni prednik tožencev I. D., saj jo je tudi uveljavljal v zapuščinskem postopku po pokojnem F. D. in bil glede omenjene terjatve napoten na pravdo. Pritožbene navedbe tožencev, da je tožnik poplačal lasten dolg oziroma dolg M. D. glede na navedeno nimajo podlage v izvedenih dokazih, ne v trditvah tožencev v drugih postopkih, zato jim pritožbeno sodišče ne more slediti. Ob tem ni relevantno, kdo je dejansko denarna sredstva koristil, temveč kdo je bil udeleženec obligacijskega razmerja, to pa sta bila nedvomno F. D. in oče tožencev I. D. Pritožbeno sklicevanje, da je tožnik ob plačilu po končanem pravdnem postopku navedel, da plačuje svoj dolg, predstavlja pritožbeno novoto, poleg tega pa ga je mogoče razlagati tudi tako, da je poplačal dolg iz sodbe, ki se je nanašala tudi nanj kot solidarnega dolžnika.

5Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter prvega dostavka 339. člena ZPP. Priča M. D. s strani tožencev ni bila predlagana za zaslišanje, prav tako tudi ni bil predlagan dokaz z vpogledom v zapuščinski spis po pokojni M. D., zato do opustitve izvedbe teh dokazov ni prišlo. Sodišče prve stopnje res ni izvedlo dokaza z zaslišanjem pravdnih strank, vendar pa neizvedbe tega dokaza tožena stranka ni grajala v skladu z določilom prvega dostavka 286.b člena ZPP, temveč je soglašala, da višina plačanih zneskov tožnika, katerih delno povračilo zahteva, ni sporna. Do kršitve določila 214. člena ZPP tako ni prišlo, sodba sodišča prve stopnje pa ima tudi vse odločilne razloge in so ti medsebojno koherentni. Toženca v pritožbi prvič omenjata, da bi sodišče moralo stranki zaslišati zaradi uporabe določila 328. ter 191. člena OZ. Sodišče izvaja dokaze glede na trditveno podlago pravdnih strank, toženca pa trditev, da bi tožnik plačal nekaj, kar ni bil dolžan, nikoli nista postavila. Nasprotno, zatrjevala sta, da ni plačal celotnega dolga, da je šlo za njegov osebni dolg, oziroma osebni dolg njegove matere, ne pa, da bi plačal preveč glede na ugaslost terjatve zaradi konfuzije. Poleg tega ni mogoče slediti pritožnikoma, da je bilo tožniku ob plačilu dolga jasno, kolikšen delež pripada tožencema, saj je plačeval obveznost po sodbi v času, ko sklep o dedovanju po pokojnem F. D. še ni bil izdan (pravnomočen je postal šele 11. 7. 2011). Toženca bi se na primer lahko odpovedala zapuščini, posledično pa tudi ne bi odgovarjala za dolgove zapustnika in v takšnem primeru do konfuzije ne bi prišlo. Zato nastop posledic iz 328. člena ZPP lahko ugotavlja sodišče le v okviru trditev pravdnih strank, te pa kot že omenjeno med postopkom niso bile podane, v pritožbi pa so podane zgolj na ravni pavšalnega zatrjevanja, čeprav bi toženca morala natančno navesti, v kakšnem razmerju je obveznost zaradi konfuzije ugasnila.

6Prav pa imata pritožnika, ko grajata odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških. Sodišče je namreč toženo stranko zavezalo, da krije sorazmeren del stroškov tožeče stranke, ob tem pa ni obračunalo njenega uspeha v pravdi. Pritožbeno sodišče je zato ponovno opravilo obračun pravdnih stroškov v skladu z veljavno Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah ter ugotovilo, da celotni stroški tožeče stranke v postopku znašajo 755,88 EUR (odmera razvidna na list. št. 60 spisa), stroški tožene stranke pa 561,81 EUR (odmera razvidna na list. št. 61 spisa). Ob upoštevanju uspeha obeh strank v postopku v razmerju 66 proti 34 odstotkov, je tožena stranka tožeči stranki dolžna povrniti 307,87 EUR stroškov pravdnega postopka. Zgolj v tem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in spremenilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, sicer pa je njeno pritožbo zavrnilo ter v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi določila 353. člena ZPP.

7Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le glede dela stranske terjatve, v celoti pa je propadla s pritožbenimi navedbami glede glavne terjatve, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).