328. člen OZ

Z izbrisom družbe po skrajšanem postopku brez likvidacije njeno premoženje ne preneha, temveč preide na (nekdanje) družbenike kot izplačilo lastniškega deleža. Če premoženje izbrisane družbe vključuje tudi terjatve do njenih družbenikov, pa te nato (v ustreznem deležu) prenehajo s konfuzijo, saj pride do združitve upnika in dolžnika v isti osebi. Drugačna razlaga (da prostovoljni izbris pomeni dejanski odpust dolga družbeniku) bi pomenila negacijo te zakonske ureditve in ustvarjanje fikcije, ki v veljavnem pravu nima podlage.

Aktivno legitimiran za vložitev tožbe je izvršilni upnik, ki je izpodbijal terjatev drugega izvršilnega upnika, pasivno legitimiran pa izvršilni upnik, katerega terjatev je bila izpodbijana. Pritožba ima prav, da odločitev v pravdi, na katero je bil v skladu z 202. členom ZIZ napoten izvršilni upnik, veže vse stranke izvršilnega postopka, tako druge izvršilne upnike kakor tudi izvršilnega dolžnika. Vendar to ne pomeni, da ima ima izvršilni dolžnik v tej pravdi status nujnega sospornika, kot napačno sklepa pritožba, temveč ima status sosporniškega intervenienta. Glede na to, da ima sosporniški intervenient položaj stranke, in to celo položaj enotnega sospornika, je napačno naziranje sodišča prve stopnje, da tožnik nima pravnega interesa vložiti tožbo zoper izvršilnega dolžnika (tretjetoženca).

Toženka je samostojna podjetnica in s tem gospodarski subjekt in se od nje pričakuje ravnanje dobrega gospodarstvenika, ki ima urejeno poslovanje. To velja še posebej glede tega, kako ravna z lastnim podpisom, kar je tudi podpis na štampiljki ter s prilivi in odlivi na transakcijskem računu in se ne more sklicevati, kako ni zavezana iz tega posla, ker je s poslovnim računom, njenim podpisom in njenimi posli upravljal nekdo drug, za katerega celo sama navaja, da je v finančnih težavah. Za gospodarske subjekte na trgu se pričakuje večja skrbnost kot za navadne fizične osebe, zato zatrjevanja, kako toženka ni ničesar vedela in nič ni podpisala, ne morejo omiliti njene zahtevane skrbnosti kot gospodarstvenice.

Gre za primer, v katerem je pokojna tožnica, ki je umrla med pravdo in ki jo zastopa pooblaščeni odvetnik, s tožbo zoper prvo toženko (M. K.) in drugega toženca uveljavljala pridobitev lastninske pravice (etažne lastnine). Tožničina dediča sta J. Š. in prva toženka. Zapuščina še ni razdeljena in torej zapuščinski postopek po pokojni še ni končan. V procesnem smislu je tako prišlo s tožničino smrtjo za ex lege nasledstvo na aktivni strani, ki je neodvisno od volje dedičev in ki se mu dediči ne morejo upreti. V pravdi res praviloma nastopata dve stranki z nasprotujočimi interesi, saj nihče ne more nastopati proti samemu sebi, vendar gre za specifičen primer, v katerem zaradi nerazdeljene zapuščine sodediča delujeta skupno in v okviru dediščinske skupnosti. S tožbo se uveljavlja (podedljiva, lastninska) pravica, ki se nanaša na zapuščino po pokojni. Subjekt te pravice so do delitve zapuščine le vsi sodediči skupaj in le tako lahko s pravico tudi razpolagajo, zato ni podane identitete med upnikom in dolžnikom in ne gre (še) za tako imenovano konfuzijo.

Po 48. členu SPZ oseba, ki s soglasjem lastnika nepremičnine postavi, prizida ali izboljša zgradbo, ne pridobi lastninske pravice na nepremičnini, lahko pa od lastnika nepremičnine zahteva tisto, za kar je bil obogaten (prvi odstavek). Graditelj pridobi solastninsko pravico, če se o tem z lastnikom nepremičnine dogovorita in pridobi od njega listino, potrebno za vknjižbo (drugi odstavek). Člen 59 ZZZDR, na katerega se sklicuje pritožnica, določa le kriterije za ugotovitev deležev vsakega od zakoncev na skupnem premoženju. Samostojne podlage za spremembo lastninske pripadnosti nepremičnine pa niso predstavljale niti druge določbe ZZZDR. Tudi pred uveljavitvijo SPZ je bila podlaga za pridobitev lastninskih upravičenj na nepremičnini v lasti sozakonca podana v določbah splošnega zakona, ki je urejal pridobitev lastninske pravice, tj. v ZTLR. Stvarnopravni zahtevek ni utemeljen, ker tožnica ni zatrjevala potrebnih dejstev, ki bi utemeljevali njegov obstoj. Denarni zahtevek pa je bil zavrnjen iz razloga, ker je bila tožnica tista, ki je podedovala celotno zapustnikovo premoženje, ki ga je prvotni toženec imel ob smrti. Ni utemeljeno pritožbeno stališče, da bi moralo

Odločba Sklada je podlaga za vstop Sklada v položaj upnika, dolžnik pa ima še vedno preživninsko zavezo po prvotnem izvršilnem naslovu, to je odločbi med njim in otrokom oziroma njegovim zakonitim zastopnikom. Upniki preživninske terjatve A. A., B. A. in C. A. so na podlagi dedovanja po očetu, prejšnjem preživninskem zavezancu, sedaj tudi novi dolžniki v tem postopku. Zakonska subrogacija, do katere pride na podlagi določbe tretjega odstavka 28. člena ZJSRS, je oblika zakonske cesije, zato dolžnik ohranja vse ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti upniku, tudi proti izpolnitelju, torej Skladu, tudi ugovor prenehanja terjatve. Uveljavljali so ugovor prenehanja terjatve zaradi združitve osebe upnika in dolžnika v isti osebi, ki je utemeljen. S prehodom terjatve na Sklad vstopi Sklad v razmerju do preživninskega zavezanca v položaj otroka kot upnika do višine sredstev izplačanih na podlagi odločbe o nadomestilu preživnine, povečanih za pripadajoče obresti in stroške postopkov, sedaj pa nasproti njemu v razmerju do te iste terjatve nastopajo otroci tudi kot dolžniki te (po temelju) iste terjatve.

Gotovo se je tožnik v določeni meri okoristil, ker je v času zakonske zveze s toženko brez plačila uporabljal stanovanje njenih staršev. Slednja sta bila zato v enaki meri prikrajšana, vendar bi uporabnino od tožnika lahko zahtevala šele, če bi dokazala, da je do opisanega prehoda premoženja prišlo brez pravne podlage ali da je takšna podlaga pozneje odpadla (prvi in tretji odstavek 190. člena OZ). V trditvenem gradivu tožencev ni najti trditve, da sta se toženkina starša s tožnikom pogodila o njegovi pravici do brezplačne uporabe njunega stanovanja, zato ker je tožnik sklenil zakonsko zvezo s toženko, niti trditve, da je bil ta nagib del pravne podlage pogodbe in da se je z razvezo zakonske zveze izjalovil, s čimer je odpadla tudi pravna podlaga pogodbe. Zgolj dejstvo, da se je tožnik vselil v stanovanje na osnovi sklenitve zakonske zveze s toženko in da po razvezi te "podlage" ni bilo več, torej ne zadošča, če ni bilo dogovora o uporabi stanovanja. Če pa sta toženkina starša molče dopuščala, da je tožnik brez pravne podlage uporabljal njuno stanovanje, ne da bi tožnika terjala za plačilo ali zahtevala njegovo izselitev, sta očitno privolila v svoje prikrajšanje in se s tem odr

Za upravnika je lahko postavljen eden od etažnih lastnikov. Obveznost preneha z združitvijo le, če je pri (določeni) obveznosti ista oseba upnik in dolžnik. Toda v tej zadevi so upnik za izpolnitev obveznosti po pogodbi o upravljanju etažni lastniki. Obveznosti upravnika so praviloma nedeljive in večinoma storitve, medtem ko so obveznosti etažnih lastnikov praviloma nedeljive in denarne. Morala je sistem vrednot, zavračanje nasprotnih predlogov pri sklenitvi pogodbe pa z moralo nima nobene povezave. Ne navsezadnje se veliko število pogodb sklene kot formularne pogodbe brez vsakih pogajanj (120. člen OZ).

Ker je bila z najemodajalcem, ki je bil v pravdi VI Pg 170/2006 tožen na podlagi njegove poslovne odškodninske odgovornosti, v pogodbenem odnosu le druga tožnica (najemnica), bi lahko imela le ona neposredno odškodninsko terjatev do njega. Bistveno za zavrnitev zahtevka v pravdi VI Pg 170/2006 je bilo torej dejstvo, da ni izkazala lastne škode, ki bi jo lahko uveljavljala zoper najemodajalca, saj sama prvi tožnici (podnajemnici) ni nikoli povrnila škode, ki je tej nastala zaradi kršitve podnajemne pogodbe.

Nemogoče bi bilo delni izbris hipoteke (zgolj z izstavitvijo izbrisne pobotnice) doseči v primerih, ko bi bila ta vpisana le na eni nepremičnini. SPZ namreč ne ureja spremembe hipoteke v smislu spremembe predmeta zastave (za kar bi v takšnem primeru šlo, saj bi predmet zastave namesto celotne nepremičnine, po novem predstavljal samo še njen delež). Izvedba takšne spremembe predmeta hipoteke bi bila mogoča le z vknjižbo izbrisa hipoteke (ki bi na prvotni celotni nepremičnini prenehala) in vknjižbo nove hipoteke na novi nepremičnini (ki bi dejansko predstavljala idealni delež prvotne). Tega zgolj z izbrisno pobotnico v smislu četrtega odstavka 195. člena ZFPPIPP, ni mogoče doseči. Četrti odstavek 195. člena ZFPPIPP ne ureja situacij, ko upniki svojo terjatev konvertirajo le delno. Smisel navedene določbe je, da se hkrati s prenehanjem terjatev (ki dejansko pomeni tudi prenehanje hipoteke po pravilih SPZ) uredi tudi izbris hipoteke iz zemljiške knjige.

Zatrjevana tožnikova vlaganja nimajo stvarnopravnih posledic. Takratna lastnika nepremičnin, toženec in prvotna toženka (starša sedanje toženke), sta sicer dovolila gradnjo in pri njej tudi sama sodelovala, vendar tožnik ni dokazal, da sta soglašala s tem, da bo po končani gradnji lastninska pravica na nepremičninah pripadla njemu.

Druga tožeča stranka je s prenosom terjatve, ki jo je imela prvo tožeča stranka do nje postala upnik in dolžnik iste terjatve. Ker je navedena odškodninska terjatev na podlagi pogodbe z dne 10.7.2006 prenehala, predložitev navedene pogodbe v pravdi VI Pg 170/2006 ni in ne more biti okoliščina, ki bi spremenila izid omenjene pravde v prid drugo tožeče stranke.

Zapuščino vselej sestavlja le aktiva, torej pravice, ki imajo neko denarno vrednost. Predmet dedovanja namreč ni čista zapuščina, torej razlika med aktivo in pasivo, zato sodišče v sklepu o dedovanju tudi ne ugotovi zapustnikovih dolgov. Ti predstavljajo le breme tistega, ki postane dedič. To pomeni, da kakor hitro obstaja neko premoženje, obstaja tudi zapuščina, ne glede na višino obveznosti. Zato pripade dediču v celoti, je pa dedič odgovoren za zapustnikove dolgove, vendar le do višine vrednosti podedovanega premoženja (142. člen ZD). Vrednost zapuščine se ocenjuje v trenutku zapustnikove smrti, takrat ko preide v last dediča, kasnejše spremembe v vrednosti zapuščine pa se ne upoštevajo. Napačno je stališče sodišč prve in druge stopnje, da v primeru, če je dedič obenem tudi upnik zapustnika, njegova terjatev zaradi konfuzije ugasne. Do združitve ne pride prav zato, ker je učinek odgovornosti dediča za zapustnikove dolgove omejen. Dedič zato lahko poplača terjatev, ki jo ima do zapustnika, iz podedovanega premoženja, drugim upnikom pa odgovarja še za razliko med vrednostjo svoje poplačane terjatve in vrednostjo podedovanega premoženja. Opozoriti je treba, da dedičeva

Sodišče izvaja dokaze glede na trditveno podlago pravdnih strank in njihove pravočasne dokazne predloge.

V danem primeru gre za specifično situacijo, ko ena izmed obeh dolžnic kot dedinja po pokojnem dolžniku v tem postopku nastopa tudi kot upnica, je sodišče pravilno postopalo, ko je na podlagi te ugotovitve izvršilni postopek zoper drugo dedinjo po pokojnem dolžniku M.B. (tudi upnico) ustavilo. Gre za primer, ko je upnica kot ena izmed dedinj pokojnega dolžnika postala hkrati tudi dolžnica. Ker je ista oseba postala hkrati upnica in dolžnica, se je v takem primeru izvršilni postopek v obsegu združitve oziroma konfuzije pravilno ustavil (prvi odstavek 328. člena OZ).

Tožnika sta z nakupom stanovanj združila najemnika in najemodajalca v eno osebo. S tem je najemna pogodba prenehala, z njo pa tudi vse obveznosti najemodajalca, ki izvirajo iz najema. S prenehanjem glavne obveznosti ugasnejo tudi poroštvo, zastava in druge pravice. Obveznost tožene stranke, ki je bila dotlej v njenem solidarnem poroštvu za obveznosti najemodajalca, je torej prenehala.

Pri prehodu zapuščine brez dediča na državo ne gre za zakonito dedovanje, temveč za poseben način prehoda premoženja, ki je z zapustnikovo smrtjo ostalo brez dedičev, na državo. Država pridobi zapuščino v trenutku zapustnikove smrti in na podlagi posebne zakonske norme. Prehod zapuščine na državo je poseben primer vesoljnega nasledstva (univerzalne sukcesije). Vprašanje odgovornosti dediča za zapustnikove dolgove ureja 142. člen ZD. Država je dolžna poravnati dolgove zapustnika in izvršiti volila in bremena, vse to pa le do višine vrednosti podedovanega premoženja. Država, tako kot dediči, odgovarja s celotnim premoženjem, s podedovanim in lastnim (pro viribus hereditatis).