VSRS Sklep IV Ips 57/2012

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

A.

1Prekrškovni organ Postaja mejne policije Rogatec

je z uvodoma navedeno odločbo zaradi prekrška po prvem odstavku

40člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (v nadaljevanju ZDCOPMD)

pravni osebi T. d. o. o. izrekel globo 800,00 EUR, odgovorni osebi pravne osebe M. P. pa zaradi prekrška po drugem odstavku 40. člena ZDCOPMD globo 300,00 EUR. Naložil jima je tudi

plačilo stroškov postopka. Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je odločbo o prekršku, po uradni dolžnosti, odpravilo.

2Zoper pravnomočno sodbo

vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka, zaradi kršitve iz drugega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugotovi kršitev zakona v korist pravne osebe in odgovorne osebe pravne osebe.

3Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena zakonitim zastopnikom pravne osebe in odgovorni osebi pravne osebe M. P., ki v odgovoru zahtevi za varstvo zakonitosti nasprotuje.

B.

4Pravna oseba T. d. o. o. in odgovorna oseba M. P. sta bili z odločbo o prekršku Postaje mejne policije Rogatec spoznani za odgovorne storitve prekrška po prvem oziroma drugem odstavku 40. člena ZDCOPMD v zvezi z sedmim odstavkom 15. člena Uredbe Sveta EGS 3821/85 z dne 20. decembra 1985 o tahografu (nadzorni opremi) v cestnem prometu (v nadaljevanju: Uredba 3821/85) in Uredbo (ES) št. 561/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o usklajevanju določene socialne zakonodaje v zvezi s cestnim prometom in spremembi Uredbe Sveta (EGS) št. 3821/85 in (ES) 2135/98 ter razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 3820/85 (v nadaljevanju: Uredba 561/2006), ker voznik S. O. policistu ni predložil tahografskih vložkov za zadnjih 28 dni, saj mu je eden manjkal. Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je odločbo o prekršku odpravilo (drugi odstavek 65. člena ZP-1) z utemeljitvijo, da Policija mejne policije Rogatec, skladno z določilom 32. člena ZDCOPMD in 5. členom Uredbe o nadzoru izvajanja predpisov o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi (v nadaljevanju: Uredba o nadzoru), ni pristojna za izdajo odločbe o prekršku zoper pravno osebo in odgovorno osebo pravne osebe, saj to ne spada več v okvir nadzora nad varnostjo cestnega prometa, temveč gre za nadzor nad delodajalcem in odgovorno osebo delodajalca, ki mora nadzirati delavca (voznika). Zato bi morala policija o ugotovljeni kršitvi s strani voznika obvestiti prometni inšpektorat, da bi ta izvedel ustrezne postopke za ugotovitev odgovornosti pravne osebe in odgovorne osebe pravne osebe (5. člen Uredbe o nadzoru). Takšnemu zaključku vrhovna državna tožilka vsebinsko nasprotuje, vendar zahteva za varstvo zakonitosti zoper takšno odločitev sodišča sploh ni dovoljena.

5Po določbi prvega odstavka 169. člena ZP-1 se lahko zahteva za varstvo zakonitosti sicer vloži „zoper vsako odločbo, izdano na drugi stopnji oziroma vsako pravnomočno odločbo.“ Glede na to, da so odločbe, ki jih izda sodišče na drugi stopnji, praviloma vedno pravnomočne, je citirano besedno zvezo razumeti tako, da se lahko vloži izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno odločbo, in ne zoper vsako odločbo, ne glede na njeno pravnomočnost. Ločimo namreč formalno in materialno pravnomočnost. Po naravi stvari je izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le zoper materialno pravnomočno odločbo, saj je le s takšno odločbo „dokončno“ odločeno o določeni stvari (res iudicata). Z odločbo, ki je le formalno pravnomočna, zato ker zoper njo ni mogoče vložiti niti rednega pravnega sredstva, je zgolj odločeno, da se prejšnja odločitev o neki stvari z ex tunc učinkom odpravi in da je o tej stvari potrebno torej ponovno odločiti. Zoper sodbo sodišča, ki je odločbo o prekršku odpravilo, zato ni mogoče vložiti izrednega pravnega sredstva, saj gre v tem primeru le za formalno, ne pa tudi materialno pravnomočno odločbo sodišča(1), ki je procesne narave, podobno kakor sklep sodišča o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje v kazenskem postopku.(2)

6Takšna odločitev Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah tako ne predstavlja ovire za izvedbo postopka pred pristojnim organom, saj nima učinka ne bis in idem in tako postopek sploh še ni končan, je pa na mestu ponovna ocena, ali je zavzeto stališče sodišča, glede na določila relevantnih predpisov, ustrezna.

7Skladno z določilom 32. člena ZDCOMPD namreč nadzor uporabe določil Uredbe 3821/85 izvaja ministrstvo, prometni inšpektorat, inšpekcija za delo, tržna inšpekcija ter policija, iz obrazložitve predloga ZDCOMPD pa izhaja, da je prometni inšpektorat pristojen izvajati nadzor pri prevoznikih in inšpekcijski nadzor nad servisnimi delavnicami ter nad izdajateljem kartic, policija pa izvaja nadzor na cesti, v okviru nadzora nad varnostjo cestnega prometa (Poročevalec DZ, št. 37/2005 z dne 7. 6. 2005), na kar nedvomno, tudi skladno s cilji t. i. socialne zakonodaje Evropske unije (v okvir katere spadata tudi zgoraj navedeni uredbi) na področju cestnega transporta (1. člen Uredbe 561/2006), vplivajo tudi dejavniki oziroma elementi, ki se beležijo (in nadzorujejo) s tahografom (razdalje, ki jih prevozi vozilo, hitrost vožnje, čas vožnje ter čas odmorov in počitkov).

8Relevantni pravni predpisi tako izrecno ne razmejujejo pristojnosti policije, ko na cesti, v okviru nadzora nad varnostjo cestnega prometa, ugotovi konkretno kršitev voznika, ki že pomeni določeno stopnjo nevarnosti ter ga sankcionira, tako da za isti prekršek ne bi bila pristojna tudi za izvedbo ustreznih postopkov v smeri ugotovitve morebitne kršitve s strani pravne osebe in odgovorne osebe pravne osebe. O takšni pristojnosti policije ni mogoče sklepati niti na podlagi določila 5. člena Uredbe o nadzoru, saj to določilo, z namenom stalnega nadzora nad izvajanjem določil ZDCOMPD in socialne zakonodaje EU, določa le obveznost (in vsebino) poročanja o ugotovljenih kršitvah s strani voznikov Prometnemu inšpektoratu RS, ki je pristojen za koordinacijo in načrtovanje stalnega nadzora (drugi odstavek 2. člena Uredbe o nadzoru) in tako za presojo pristojnosti v tej situaciji ni relevanten.

9Podpore zavzetemu stališču Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah tudi ni najti po namenski oziroma zgodovinski razlagi relevantnih pravnih predpisov, saj tudi Zakon o varnosti cestnega prometa ni predvideval ločene pristojnosti dveh prekrškovnih organov za izvedbo postopka v okviru istega prekrška.(3) Nenazadnje pa v prid predlaganemu stališču govorijo tudi razlogi ekonomičnosti in učinkovite izvedbe postopka, čemur na načelni ravni daje prednost tudi določilo prvega odstavka 70. člena ZP-1.

C.

10Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrglo.

----

Op. št. (1): Podobno tudi Ivan Bele et al.: Zakon o prekrških s komentarjem, Ljubljana: GV Založba, 2005, str. 436 in Hinko Jenull et al.: Zakon o prekrških s komentarjem, Ljubljana: GV Založba, 2009, str. 723.

Op. št. (2): Ne glede na to, da razveljavitev sicer procesno učinkuje

ex nunc

.

Op. št. (3): Prim. določilo 79. člena Zakona o varnosti cestnega prometa.