VSL sodba in sklep II Cp 3253/2011

I. Pritožba zoper sklep se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožba zoper sodbo se zavrne in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2., 4., 5. in 7. točka izreka ) potrdi.

III. Toženec je dolžan tožniku v roku 15 dni plačati 350,75 stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku, in sicer je odločilo, da je dogovor o vračilu dolga z dne 02. 09. 1997, opr. št. SV 672/97, ničen (2. točka izreka), ter tožencu naložilo, da tožniku vrne 7.213,40 EUR, 1.934,99 EUR (4. točka izreka) in 5.300,00 EUR (5. točka izreka), vse s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, ter tožencu povrne tudi pravdne stroške v višini 1.113,36 EUR (7. točka izreka). V preostalem je sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo (1., 3. in 6. točka izreka).

2Toženec v pravočasni pritožbi zoper obsodilni del sodbe navaja, da je tožnik že leta 2004 vložil tožbo zaradi ničnosti dogovora o plačilu, vendar je očitno ugotovil, da obstajajo ovire, zato je tožbo 22. 05. 2007 umaknil, zaradi česar gre za pravnomočno odločitev, o kateri ni več mogoče odločati. Navaja, da je v svojem odgovoru smiselno nasprotoval tožbenemu zahtevku po temelju in po višini, saj sta bili med strankama pred notarjem Š. sklenjeni dve posojilni pogodbi, kar potrjujeta pogodbi, izjava notarja Š. ter odločitev v pravdi zaradi nedopustnosti izvršbe. Sodišče je v nasprotju z dokazi verjelo za lase privlečeni zgodbi tožnika, odločitve sodišča ni mogoče preizkusiti. Predlaga spremembo oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe.

3Tožnik je na vročeno pritožbo pravočasno odgovoril in navaja, da je vsako točko izreka izpodbijane sodbe mogoče preizkusiti, za dokaze, ki jih je toženec priložil svoji pritožbi, pa velja prekluzija.

4Obenem s pritožbo je toženec vložil tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je po pozivu sodišča prve stopnje tudi dopolnil. Sodišče prve stopnje je toženčev predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrglo.

5V pravočasni pritožbi zoper sklep o zavrženju toženec navaja, da je sodišče pri odločanju prezrlo njegovo navedbo iz dopolnitve predloga, da toženec zaradi znanih zdravstvenih diagnoz doživi poslabšanja zdravstvenega stanja že v eni uri ali še prej (nepredvidljivo). Navaja, da se novo poslabšanje zdravstvenega stanja zgodilo v večernih urah že 06. 01. 2011, zato ne more veljati ugotovitev, da je začel rok teči tega dne in se je iztekel 21. 01. 2011, saj to stanje traja še danes z občasnimi prekinitvami. Predlaga razveljavitev oziroma spremembo izpodbijanega sklepa.

6Tožnik na vročeno pritožbo zoper sklep ni odgovoril.

7Pritožbi nista utemeljeni.

8Iz podatkov v spisu izhajajo naslednja dejstva:

sodišče prve stopnje je za 04. 01. 2011 razpisalo narok za glavno obravnavo;

toženec je isti narok prejel dve vabili (6. 11. 2010 (dopis pošte na list. št. 90) in 24. 12. 2010 (vročilnica, speta k list. št. 92));

toženec je sodišču 03. 01. 2011 poslal telegram, da se naroka ne more udeležiti zaradi kroničnih bolezni (14 diagnoz), dokaze pa bo predložil naknadno (telegram na list. št. 94 v spisu);

toženec je bil v tem postopku že enkrat opozorjen, da mora biti zdravniško opravičilo izdano na posebej predpisanem obrazcu (dopis na list. št. 79);

sodišče prve stopnje je 04. 01. 2011 opravilo narok za glavno obravnavo (zapisnik na red. št. 40 v spisu);

sodišče je istega dne zaključilo zadevo in izdalo izpodbijano sodbo, ki je 05. 03. 2011 vročena tožencu (vročilnica, speta k list. št. 107 v spisu);

toženec je 18. 03. 2011 vložil pritožbo zoper sodbo in predlog za vrnitev v prejšnje stanje (red. št. 44 v spisu).

O pritožbi zoper sklep

9Nosilni razlog sodišča prve stopnje za zavrženje toženčevega predloga za vrnitev v prejšnje stanje je ugotovitev, povzeta po navedbah samega toženca iz predloga, da je bil 06. 01. 2011 (torej dva dni po tem, ko je sodišče prve stopnje opravilno glavno obravnavo v tej zadevi) v neki drugi zadevi zaslišan kot priča, kar pomeni, da je bolezensko stanje, ki je bilo vzrok za toženčevo odsotnost z naroka 04. 01. 2011, prenehalo 06. 01. 2011 in je pričel teči rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi prvostopenjskega sodišča in se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje nanje, dodaja pa naslednje: tudi iz pritožbenih navedb je razvidno, da toženec 06. 01. 2011 vse do večera ni imel zdravstvenih težav, torej je vzrok za zamudo z naroka 04. 01. 2011 nedvomno prenehal 06. 01. 2011, s tem pa mu je začel teči 15-dnevni rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je toženec, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, zamudil. Iz dokaznih listin, ki jih je toženec priložil predlogu in njegovi dopolnitvi (BB10, B16), ne izhaja, da 06. 01. 2011 ne bi bil zdravstveno sposoben. Nasprotno, zdravnica podaja mnenje le za 04. 01. 2011, ter navaja, da je bil toženec pri njej na pregledu 29. 12. 2010, naslednjič pa šele 16. 02. 2011. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep v skladu z 2. točko 365. člena ZPP potrdilo.

O pritožbi zoper sodbo

10Toženec v pritožbi sodišču prve stopnje smiselno očita kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj mu očita nezakonito postopanje. Očitana kršitev ni podana. Ravnanje sodišča prve stopnje namreč ni nezakonito, temveč nasprotno, temelji na 115. členu ZPP (da bi sodišče napravilo relativno kršitev in nepravilno uporabilo to določbo, pa toženec v pritožbi ne zatrjuje). ZPP v drugem odstavku 115. člena namenoma predpisuje poseben obrazec, ki stranki (ali drugemu udeležencu v postopku) omogoča, da opraviči svojo odsotnost z naroka zaradi zdravstvenih razlogov oziroma iz istih razlogov doseže preložitev naroka. Zdravnik, ki tako opravičilo izda, mora namreč v njem navesti dejstva, na podlagi katerih je ocenil, zakaj oseba ne more priti na sodišče/sodelovati na naroku, sodišče pa ima možnost, da v primeru dva ali večkratnega izostanka iste osebe podvomi v resničnost ter zahteva presojo upravičenosti. Ob izdaji in predložitvi drugačnega opravičila, sodišče te možnosti nima, zato (za toženca sporna) določba sledi legitimnemu cilju pospešitve postopka in preprečitve neupravičenega prelaganja narokov (1) ter po oceni pritožbenega sodišča ne posega v toženčeve ustavno varovane pravice. Stranka, ki želi doseči preložitev naroka (2), mora storiti dvoje: sodišču mora poslati opravičilo in za izostanek mora imeti opravičljiv razlog (3). Toženec je opravičilo sicer poslal, ni pa izkazal opravičljivega razloga, pri čemer je vedel, da mora svojo odsotnost opravičiti s posebnim obrazcem, ker ga je o tem že prej poučilo (čeprav tega niti ne bi bilo treba storiti) sodišče prve stopnje. Da toženec svojih trditev iz telegrama ni izkazal, se je zavedal tudi sam, saj je med drugim zapisal, da bo dokaze o bolezni predložil naknadno. Toženec je šele pritožbi priložil določeno listinsko dokumentacijo, še vedno pa ni priložil takega opravičila, kot ga zahteva zakon, zato so pritožbene navedbe neutemeljene.

11Toženec se neutemeljeno sklicuje, da je sodišče razsodilo o zadevi, o kateri je že pravnomočno razsojeno (res iudicata – 319. člen ZPP). V postopku na prvi stopnji se je toženec skliceval na obstoj litispendence (189. člen ZPP), vendar mu je prvostopenjsko sodišče pravilno pojasnilo, da je ni bilo, saj je bil v trenutku vložitve tu obravnavane tožbe postopek v zadevi P 2532/2004-I že pravnomočno ustavljen. In prav to, namreč, da je bil postopek v zadevi P 2532/2004-I ustavljen (do ustavitve je prišlo zaradi tožnikove umika tožbe, toženec pa je s tem, kot sam navaja, soglašal), pomeni, da sodišče v predhodni zadevi ni razsodilo, temveč se je postopek končal na procesen način, tj. brez (raz)sodbe. Če je tožba umaknjena, se šteje, kot da sploh ni bila vložena, in se lahko znova vloži (četrti odstavek 188. člena ZPP). Ker sodišče o takem zahtevku, kot je predmet te pravdne, še ni razsodilo, o pravnomočno razsojeni stvari ni moč govoriti.

12V zvezi s pritožbeno navedbo, češ da je v odgovoru na tožbo smiselno izpodbijal temelj in višino, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje naslednje: vsaka pravda ima svojo usodo. Stališče, da lahko toženec s sklicevanjem na navedbe v drugem postopku odgovori na tožbo, ni sprejemljivo. Volje strank in njenih predlogov ni mogoče domnevati, temveč jih mora stranka jasno izrazito v obliki in vsebini ter rokih, ki jih določa ZPP. (4) Sodišče prve stopnje je v okviru podanih trditev izvedlo vse predlagane dokaze, za katere je odločilo, da so pravno relevantni. Toženec zavrnitve izvedbe dokazov ne graja (njegovo ne zaslišanje je posledica dejstva, da se kljub pravilno izkazanemu vabilu na narok neupravičeno ni odzval – drugi odstavek 258. člena ZPP), za dokaze, ki jih prvič ponudi v pritožbi, pa velja prekluzija (prvi odstavek 337. člena ZPP), na kar v odgovor na pritožbo pravilno opozarja tožnik. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje imajo vso oporo v izvedenih dokazih, ob ugotovljenem dejanskem stanju pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

13Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 353. členom ZPP potrdilo. Pritožbeno sodišče je tožencu naložilo tudi plačilo tožnikovih pritožbenih stroškov v zvezi z vloženim odgovorom na pritožbo zoper sodbo, in sicer mu je priznalo 625 točk za sestavo odgovora na pritožbo (287,50 EUR), 2 % materialnih stroškov (5,75 EUR) in 20 % DDV (57,50 EUR), skupaj 350,75 EUR.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Galič, dr. A., v Komentarju ZPP, 4. knjiga, str. 95.

(2) Toženec bi se moral zavedati, da je sodišče narok opravilo, saj svojega opravičila ni podkrepil z ustreznim opravičilom. Sodišče stranke ni dolžno obveščati o tem, da njenemu predlogu za preložitev ni ugodilo; če stranka ne prejme obvestila sodišča, to pomeni, da bo narok opravljen. Tako Galič, dr. A., v Komentarju ZPP, 1. knjiga, str. 470. Primerjaj tudi sodbi Višjega sodišča v Ljubljani z dne 15. 06. 2000, opr. št. I Cp 969/2000, in z dne 12. 01. 2010, opr. št. I Cp 3465/2009.

(3) Glej sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 11. 11. 2004, opr. št. II Ips 596/2003.

(4) Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 23. 10. 2008, opr. št. II Cp 2155/2008.