VSRS Sodba I Kp 7102/2009-72

I. Pritožba zagovornika obdolženega M. B. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi M. B. je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka ter sodno takso.

1Okrajno sodišče v Velenju je s sodbo I K 7102/2009 z dne 24. 5. 2011 obdolženega M. B. iz razloga 1. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe po zasebni tožbi zasebnega tožilca M. N., da je storil kaznivo dejanje obrekovanja po 159. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) – (III. točka prostoreka). Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedeno sodbo pritožbi zasebnega tožilca M. N. (delno) ugodilo in prvostopenjsko sodbo pod točko III izreka spremenilo tako, da je obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1. Po 47. členu KZ-1 je obdolžencu izreklo denarno kazen, odmerjeno na 40-dnevnih zneskov po 32,65 EUR oziroma 1.306,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku 3 mesecev po pravnomočnosti sodbe, po prvem odstavku 95. člena ZKP pa je obdolženec dolžan zasebnemu tožilcu povrniti vse stroške postopka, ki so mu nastali v zvezi s kazenskim postopkom zoper tega obdolženca in bodo odmerjeni s posebnim sklepom sodišča prve stopnje, ter plačati sodno takso.

2Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga pritožbo zagovornik obdolženega zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP) ter zaradi kršitve kazenskega zakona (1. točka 372. člena ZKP). Predlaga, da se pritožbi ugodi in drugostopenjsko sodbo (glede točke I in II izreka) spremeni tako, da se obdolženca oprosti obtožbe, stroške postopka pa naloži v breme zasebnega tožilca (III točka izreka), podredno pa, da se izpodbijano sodbo v točki I, II ter III razveljavi in zadeva vrne v ponovno sojenje drugostopenjskemu sodišču.

3Vrhovna državna tožilka v odgovoru na pritožbo, podanem na podlagi drugega odstavka 377. člena ZKP, navaja, da je drugostopenjsko sodišče soglašalo z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je obdolženec na zboru lastnikov stanovanj o zasebnem tožilcu trdil, „da je lopov, da krade“, ter z roko napravil gesto, ki označuje krajo. Višje sodišče pravilno navaja, da gre za izraženo vrednostno oceno o zasebnem tožilcu, v smislu protipravnega napada na njegovo čast in dobro ime, ter pri tem poudarja, da slovar slovenskega knjižnega jezika s slabšalnim terminom „lopov“ označuje ničvrednega človeka, malopridneža. Sodišče je tudi obrazložilo, zakaj šteje, da niso podani pogoji iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1, ki protipravnost razžalitve izključuje. Razloge za svojo odločitev je višje sodišče navedlo, jih argumentiralo, in ti niso v nasprotju s podatki v spisu. Zato predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po predmetni zasebni tožbi je bil obdolženec obtožen storitve kaznivega dejanja obrekovanja po 159. členu KZ-1, ki naj bi ga storil na ta način, da je dne 16. 4. 2009, okoli 18.30 ure, v skupnih prostorih stanovanjskega objekta, V., na zboru lastnikov stanovanj trdil o zasebnem tožilcu, „da je lopov, da krade“, nato pa še z gesto roke označil tako očitano ravnanje. Po prepričanju zasebnega tožilca, naj bi s tem obdolženec o zasebnem tožilcu trdil in raznašal nekaj neresničnega, kar lahko škoduje njegovi časti in dobremu imenu, čeprav je vedel, da je to kar trdi in raznaša neresnično. Kljub obdolženčevemu zanikanju, da bi zasebnemu tožilcu izrekel inkriminirane besede in mu namenil žaljivo gesto, je sodišče prve stopnje na podlagi izpoved prič (M. P., R. R., M. Z. in I. N.) ter zasebnega tožilca sicer zaključilo, da je obdolžencu dokazana verbalna in simbolična injurija. Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi z navedeno dokazno oceno soglašalo. Ker pa gre v tem primeru za jasno izraženo vrednostno oceno o zasebnem tožilcu, v smislu protipravnega napada na njegovo čast in dobro ime, brez izrekanja ali raznašanja žaljivih dejstev, ugotavljanje, ali je imel obdolženec utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih zatrjevanj v smislu četrtega odstavka 160. člena KZ-1, po stališču drugostopenjske sodbe, ni potrebno. Ker je sodišče druge stopnje dognalo, da je obdolženec s svojim ravnanjem uresničil vse zakonske znake kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 ter zaključilo, da niso izpolnjeni pogoji, ki izključujejo protipravnost njegovega ravnanja v smislu tretjega odstavka 158. člena KZ-1, je na podlagi določbe prvega odstavka 394. člena ZKP na prvi stopnji izrečeno oprostilno sodbo spremenilo v obsodilno sodbo, saj je bilo potrebno, ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja, samo pravilno uporabiti kazenski zakon in izreči drugačno sodbo.

6Z navajanji, da je sodišče druge stopnje zmotno štelo, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1, ki izključujejo protipravnost razžalitve, ker obdolženec ni branil svoje pravice oziroma varoval kakšne svoje upravičene koristi, uveljavlja zagovornik obdolženega pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona. Po navedeni določbi KZ-1 je protipravnost razžalitve izključena, če je izražena v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri izpolnjevanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, obrambi kakšne pravice ali varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storilec storil z namenom zaničevanja.

7Vrhovno sodišče je že v odločbi I Ips 334/2005 z dne 23. 3. 2006 pojasnilo, da je z navedeno določbo urejena kolizija med dvema pravnima vrednotama; med častjo in dobrim imenom na eni strani ter svobodo izražanja na drugi strani, ki je temelj demokracije, saj mislečemu človeku omogoča, da rezultat svojih razmišljanj posreduje drugim. Navedena določba postavlja tudi mejo grobim vrednostnim ocenam. Ta je prekoračena, kadar je storilčev naklep obarvan s posebnim zaničevalnim namenom oziroma kadar storilcu ne gre za uveljavljanje interesov, navedenih v tretjem odstavku omenjenega člena KZ-1, pač pa s svojimi grobimi izjavami predvsem žali drugega. Zakonski pogoj iz tretjega odstavka je treba presojati restriktivno, po najstrožjih kriterijih, in posege v dostojanstvo drugih sankcionirati le, če je to nujno zaradi zlorabe ustavne pravice do svobode izražanja. Kdaj je ob pogojih iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1 izključena protipravnost, ugotavlja sodišče v vsakem posameznem primeru, vendar le, če se storilec sklicuje na eno od v tej določbi navedenih okoliščin.

8Sodišče druge stopnje je v zvezi z izključitvenim razlogom po 3. točki 158. člena KZ-1 v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da ugotovitve dokaznega postopka ne potrjujejo pravilnosti zaključka prvostopnega sodišča, da se je obdolženec o zasebnem tožilcu izražal žaljivo pri obrambi oziroma varstvu premoženjskih pravic, ter da pri tem ni zasledilo zaničevalnega namena. V razlogih izpodbijane sodbe (stran 5, točka 8) je navedlo, da naj bi na zboru lastnikov stanovanj obravnavana finančna vprašanja zadevala vse stanovalce, nikakor le obdolženca. Čeprav je zbor stanovalcev potekal burno, nihče od ostalih navzočih ni „branil svoje pravice ali upravičene koristi z žaljivkami“ na račun zasebnega tožilca. Prav nasprotno sodišče druge stopnje ugotavlja, da iz izpovedb prič M. P. in R. R. sledi, da je slednja obdolženca takoj opozorila, da ne more zasebnega tožilca obtoževati brez dokazov.

9Okoliščine, v katerih je obdolženec zasebnemu tožilcu izrekel inkriminirane besede na zboru stanovalcev in jih podkrepil z gesto roke, ob upoštevanju, da ugotovitve dokaznega postopka ne potrjujejo, da bi obdolženec izrecno uveljavljal oziroma se skliceval na eno od okoliščin, določenih v tretjem odstavku 158. člena KZ-1, Vrhovnemu sodišču ne vzbujajo dvoma v pravilnost zaključka drugostopenjskega sodišča o tem, da niso izpolnjeni zakonski pogoji iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1, ki izključujejo protipravnost obdolženčevega ravnanja.

10Pritožba sicer utemeljeno navaja, da protipravnost razžalitve po tretjem odstavku 158. člena KZ-1 ni izključena, le v primeru varstva lastnih (obdolženčevih) pravic oziroma lastnih (obdolženčevih) upravičenih koristi. Vrhovno sodišče je s tem v zvezi v že navedeni odločbi zavzelo stališče, da je treba šteti za upravičen interes v smislu navedene zakonske določbe vsak interes, ki ne nasprotuje pravu in splošno veljavnim etičnim načelom, gre torej lahko za osebni ali javni interes, pri čemer je pomembno, da je uveljavljen na primeren način. Drugačna pravna razlaga sodišča druge stopnje, da je protipravnost razžalitve izključena le v primeru varstva lastnih pravic oziroma lastnih upravičenih koristi, pa v obravnavanem primeru na drugačno odločitev ne vpliva. Pavšalne navedbe obdolženega o obravnavanju gospodarnosti in smotrnosti poslovanja zasebnega tožilca kot dotakratnega predstavnika zbora stanovalcev, ob tem, da se obdolženec v dokaznem postopku niti ni skliceval na okoliščine iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1, ne zadoščajo za zaključek, da bi obdolženec na zboru stanovalcev branil katerokoli pravico (svojo ali drugih stanovalcev) oziroma upravičene koristi tako svoje kot tiste, ki zadevajo vse stanovalce. Zato z zatrjevano kršitvijo materialnega prava zagovornik obdolženca ne more uspeti.

11Vrhovno sodišče nadalje ugotavlja, da ima sodba sodišča druge stopnje ustrezne in zadostne razloge o vseh odločilnih dejstvih, torej o tistih okoliščinah, ki so znaki kaznivega dejanja in tistih, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakonika, tudi o neizpolnitvi pogojev, ki izključujejo protipravnost obdolženčevega ravnanja. Izpodbijana sodba ima tudi ustrezne razloge o krivdi. Sodišče druge stopnje je glede na ugotovljena dejstva pravilno in utemeljeno sklepalo, da je obdolženec ravnal s krivdno obliko direktnega naklepa in v zvezi s tem navedlo ustrezne razloge. Zato je neutemeljen ugovor zagovornika obdolženega, da sodišče svoje odločitve o tem, zakaj šteje, da obdolženec pri žaljivem izražanju ni branil svoje koristi oziroma pravice (niti ne pravice oziroma koristi drugih) ni obrazložilo, ter s tem neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

12Obramba smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakonika tudi, ko navaja, da v obravnavanem primeru razžalitev ni objektivno podana. Po stališču obrambe je na sestanku lastnikov, pri čemer ta ni bil nobena izjema, prihajalo do najrazličnejših obteževanj med udeleženci, ter je obdolženec želel zasebnega tožilca zgolj opozoriti na njegovo, po obdolženčevem mnenju, negospodarno ravnanje s skupnim denarjem.

13Pri presoji pravnega standarda žaljivosti je treba med drugim upoštevati čas, okoliščine, osebo, kateri so bile izrečene besede, dodatno podkrepljene z gesto roke, namenjene. V obravnavani zadevi izpodbijana odločba po stališču Vrhovnega sodišča pravilno zaključuje, da so inkriminirane besede podkrepljene z gesto roke objektivno žaljive, ter da so zasebnega tožilca prizadele na njegovi časti in njegovem dobrem imenu. Slovar slovenskega knjižnega jezika namreč s slabšalnim terminom „lopov“, kot to navaja drugostopenjsko sodišče, označuje ničvrednega človeka, malopridneža. Takšna negativna vrednostna ocena o zasebnem tožilcu pa je bila podkrepljena z besednim in simboličnim opisom tega, kaj takšen malopridnež počne, torej krade. Zato s pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati.

14Iz navedenih razlogov, in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča druge stopnje, in ker Vrhovno sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev iz prvega odstavka 383. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 398. člena ZKP, je pritožba zagovornika obdolženca neutemeljena.

15Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu prvega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP.