VSL Sodba I Cpg 303/2017

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana vmesna sodba potrdi.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo: (I.) da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke, (II.) odločanje glede zneska odškodnine in (III.) o stroških postopka je pridržalo za končno sodbo.

2Toženka je v pritožbi zoper izpodbijano sodbo uveljavljala pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožnica je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške, ki jih je imela v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožnica ponovno navaja, da toženka ni pasivno legitimirana. Tako kot v odgovoru na tožbo tudi v pritožbi poudarja, da v svojem imenu in za račun Republike Slovenije opravlja naloge v zvezi z izgradnjo in obnavljanjem avtocest, zato bi bila (utemeljen in izkazan) zahtevek podizvajalca dolžna poravnati kvečjemu Republika Slovenija, saj gradbena dela v zvezi z izgradnjo avtocest toženka opravlja za račun Republike Slovenije. Toženka je na podlagi drugega odstavka 3. člena Zakona o Družbi za avtoceste Republike Slovenije le zastopnica države. Višje sodišče pritrjuje tožnici, ki že vseskozi pojasnjuje, da v tem sporu zahteva plačilo iz bančne garancije, ki se glasi na toženko, ne pa na Republiko Slovenijo. Navedeno garancijo je imela možnost (in kot trdi tožnica tudi dolžnost) unovčiti le toženka, ne pa Republika Slovenija.

6Ni mogoče upoštevati trditve pritožnice, da je v tem sporu obravnavani pogodbi toženka sklenila s skupnostjo družb (J. V.) in tako njena pogodbena stranka ni bila (le) družba S. d. d. s katero je tožeča stranka sklenila podizvajalsko pogodbo, temveč skupnost družb kot skupnost civilnega prava. Zaradi tega naj ne bi bili izpolnjeni pogoji za uporabo 631. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) niti za uporabo predpisov s področja javnega naročanja, saj ni identitete pogodbenih strank po pogodbi med toženko in glavnim izvajalcem ter po pogodbi med izvajalcem in podizvajalcem. Navedene trditve za odločitev v tem sporu niso relevantne, saj je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo potem, ko je ugotovilo, da je toženka odškodninsko odgovorna zato, ker ni unovčila bančne garancije, ki je krila (tudi) potrjene obveznosti izvajalca del (v tem primeru S d. d.) do njegovih podizvajalcev (v tem primeru tožeče stranke), ki jih izvajalec ni poravnal ob zapadlosti. Iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bila tožeča stranka (kot podizvajalka) v pogodbenem razmerju le s S. d.d., ne pa tudi z ostalimi družbami iz zatrjevane J. V.

7Pogoj za izdajo vmesne sodbe je, da je zahtevek sporen tako po temelju kot po višini. Glede na to, da je obstaja možnost, da bo postopek ugotavljanja višine škode dolgotrajen, je že iz razlogov smotrnosti in ekonomičnosti postopka sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo vmesno sodbo (primerjaj: prvi odstavek 315. člena ZPP). Utemeljeno pa pritožba opozarja, da izrek sodbe v prvi točki ni pravilen. Res je, da zgolj ugotovitev odškodninske odgovornosti toženke za nastanek škode nujno še ne pomeni tudi, da je zahtevek po temelju utemeljen. V izreku vmesne sodbe bi sodišče prve stopnje moralo zapisati, da je tožnikov tožbeni zahtevek (za plačilo odškodnine) utemeljen po temelju oziroma po podlagi. Vendar pa višje sodišče ugotavlja, da je z izpodbijano vmesno sodbo sodišče prve stopnje (kljub navedeni pomanjkljivosti) odločilo o temelju tožnikovega odškodninskega zahtevka. Nerodno zapisan izrek je treba v povezavi z naslovom "vmesna sodba" in drugo točko izreka, v kateri je sodišče odločanje glede zneska odškodnine pridržalo za končno sodbo, brati in razumeti v smislu, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen (primerjaj: II Ips 775/2008 in II Ips 375/2010).

8Pritožba poudarja, da škoda še ni zapadla, saj (kot je to zapisalo sodišče prve stopnje) obseg škode še ni znan. Odškodninska obveznost zapade šele, ko je znan obseg škode, to pa se v primeru stečajnih postopkov zgodi šele ob zaključku postopka (II Ips 184/2009). Višje sodišče pri tem opozarja na sodbo III Ips 74/2015, v kateri je vrhovno sodišče zapisalo, da (to) vprašanje v obravnavani zadevi nima enakega pomena kot v zadevi II Ips 184/2009, v kateri je bila zatrjevana škoda v tem, da upnik (tožnik) zaradi stečaja od svojega (stečajnega) dolžnika ni dobil celotnega plačila, do stečaja pa je prišlo zaradi ravnanja toženke. Po določbi prvega odstavka 164. člena OZ je odgovorna oseba dolžna vzpostaviti stanje, ki je bilo, preden je škoda nastala. Tožnici je nastala škoda s tem, da toženka ni unovčila bančne garancije. Vzpostavitev stanja pred škodnim ravnanjem (opustitvijo) toženke zato pomeni plačilo zneska, ki bi ga plačala banka na podlagi garancije. Če bi toženka unovčila garancijo, bi banka garant pridobila (na podlagi njunega pogodbenega razmerja) terjatev do S. d.d. v višini izplačanih zneskov in bi jo (lahko) uveljavljala v stečajnem postopku nad S. d.d. Odgovor na vprašanje, v kakšnem deležu bi bila banka poplačana, za odločitev v tej zadevi ne more biti pomemben. Odškodninska terjatev tožnice do toženke je osamosvojena in ni v konkurenci s stečajnim postopkom glavnega izvajalca (primerjaj: III Ips 9272016 in III Ips 74/2015).

9Izpodbijana odločitev je v skladu z (usklajeno) novejšo sodno prakso (III Ips 9/2015, III Ips 74/2015, III Ips 40/2016, VSL I Cpg 746/2016, VSC Cpg 37/2017, VSC 62/2017, VSC 100/2017...).

10Niso utemeljene pritožbene navedbe, da četudi bi toženka unovčila bančno garancijo, ne bi imela podlage za neposredno plačilo tožnici. Neutemeljenost zahtevka na podlagi 631. člena OZ in na podlagi določb ZJN-2 sama po sebi še ne pomeni tudi neutemeljenosti zahtevkov po morebitnih drugih podlagah (primerjaj: III Ips 9/2015 in III Ips 53/2015). Res je, da toženka na podlagi določb Pogodb št. 646/07 in 708/07, ki ju je toženka sklenila s S. d. d, G. d. d., C. d. d., V. d. d., S. A.G. (v nadaljevanju: Pogodbi), ni bila dolžna unovčiti bančne garancije. Vendar pa, kot je v sodbi III Ips 40/2016 zapisalo vrhovno sodišče: "Čeprav tožnica ni pridobila neposrednega zahtevka do toženke na podlagi izvajalskih pogodb ali izdanih garancij, pa vendarle ni dvoma, da je bil smisel določb 9. in 20. člena izvajalskih pogodb prav v tem, da se tožnici in drugim podizvajalcem zagotovi neposredno plačilo od naročnika. Te pogodbene določbe so bile posledica dolžnosti toženke, vzpostavljene z Navodili o vrstah finančnih zavarovanj, s katerimi ponudniki zavarujejo izpolnjevanje svojih obveznosti v postopkih javnega naročanja, sprejetimi na podlagi Zakona o javnih naročilih. Ni šlo torej le za pogodbeno ureditev, ki zadeva samo toženko in njenega izvajalca del, pač pa za izpeljavo zaveze toženke. Zaveza pa ni bila le v tem, da toženka doseže opisano pogodbeno ureditev, pač pa tudi v tem, da se po njej ravna v dobro tistih, zaradi katerih je bila vzpostavljena, med drugim v dobro tožnice. V tem smislu zavarovanje obveznosti (v tem primeru S. d. d.), zagotovo varuje tudi koristi tožnice. Pogoji (zavarovanih) izvajalskih pogodb in vsebina garancij so pri tožnici že ob sklepanju (nezavarovanih) podizvajalskih pogodb (s S. d. d.) vzbudili utemeljeno pričakovanja, da bo plačilo za opravljeno delo prejela vsaj iz sredstev unovčenih garancij."

11Kot je (skupaj s sklicevanjem na odločbo Vrhovnega sodišča III Ips 74/2016) poudarilo že sodišče prve stopnje, so pogoji Pogodb in vsebina bančne garancije pri tožnici že ob sklepanju (nezavarovanih) izvajalskih pogodb z glavnim izvajalcem S. d. d. vzbudili utemeljena pričakovanja, da bo plačilo za opravljeno delo prejela vsaj iz sredstev unovčene garancije. Ob obstoju takšnih pričakovanj tožnice, njenih izrecnih pozivov za unovčenje bančne garancije in ob vednosti toženke, da plačila od izvajalca ni in ga tudi ni mogoče pričakovati (postopek prisilne poravnave, stečajni postopek nad izvajalcem), je mogoče toženkino zavrnitev teh zaprosil, ne da bi za to obstajali utemeljeni razlogi, šteti za nedopustno (protipravno) ravnanje. Da bo tožnica v takšnem primeru ostala brez plačila za svoje delo in ji bo s tem nastala škoda, je bila za toženko predvidljiva posledica. Takšno stališče sodišča prve stopnje zato ni v nasprotju z odločbo Vrhovnega sodišča X Ips 115/2015, na katero se sklicuje pritožba: pridobitev pravice je namreč v tem konkretnem primeru tako gotova, da predstavlja pravno zavarovan položaj tožnice (primerjaj: III Ips 94/2016).

12Dejstva, ki jih je moralo sodišče prve stopnje presojati glede zatrjevane odškodninske odgovornosti toženke, imajo svoj temelj v bančni garanciji, ki jo je izvajalec del zagotovil na podlagi pogodbe med njim in toženko, bančna garancija pa je bila zagotovljena (tudi) za primer, če izvajalec potrjene zapadle obveznosti do podizvajalcev iz podizvajalskih pogodb ne bo poravnal v skladu z Navodili ponudnikom za izdelavo ponudb.

13Glede na namen, za katerega je bila izdana garancija, je za odločitev bistvena zgolj ugotovitev (25.točka obrazložitve) sodišča prve stopnje, da je tožnica s predložitvijo začasnih situacij dokazala obstoj terjatev do glavnega izvajalca in da je (26. točka obrazložitve) toženka v juliju 2011 pisno sporočila tožnici, da je pogodbeno obveznost v večjem delu predhodno že poravnala glavnemu izvajalcu S. d. d. (torej je glavnega izvajalca poplačala še pred prejemom zahtevka tožeče stranke).

14Sodišče prve stopnje je protipravnost utemeljilo le na podlagi kršitve vrednostnih meril vendar višje sodišče ocenjuje, da tudi takšna razlaga zadošča, saj kršitev vrednostnih meril hkrati predstavlja tudi kršitev splošnih načel obligacijskega prava. Prej opisano ravnanje toženke ni skladno z načelom vestnosti in poštenja (6. člen OZ) niti z načelom prepovedi povzročanja škode (10. člen OZ) in je v nasprotju z utemeljenim pričakovanjem tožnice, da bo njeno opravljeno delo poplačano in s tem ne bo oškodovano njeno premoženje (primerjaj: VSC Cpg 138/2014).

15Res je sodišče prve stopnje dokaj skromno, vendar kljub temu še zadostno obrazložilo tudi vzročno zvezo med vtoževano škodo in protipravnim ravnanjem toženke, saj je pojasnilo, da je ravno nerealizirano poplačilo (zaradi neunovčenja bančne garancije) iz bančne garancije vzrok za nastalo škodo.

16Zaradi navedenega je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da mora toženka, ki je z opustitvijo bančne garancije tožnici povzročila škodo, to tožnici povrniti (131. člen OZ).

17Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Glede na navedeno zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je dovolj obrazložena in materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18Odločitev o pravdnih stroški je pridržana za končno odločbo (164. člen ZPP).