VSK sodba PRp 107/2012

Pritožba obdolženega S.L. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi je dolžan plačati sodno takso.

Okrajno sodišče v Sežani je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi S.L. odgovoren za prekršek po določbi osmega odstavka 50. člena ZVoz in mu na podlagi navedene zakonske določbe izreklo globo 500,00 EUR, ki jo je obdolženi na podlagi 201. člena Zakona o prekrških (ZP-1) dolžan plačati takoj. Sklenilo je še, da je obdolženi na podlagi prvega odstavka 144. člena ZP-1 dolžan plačati stroške postopka in ga na podlagi petega odstavka 144. člena ZP-1 oprostilo plačila sodne takse. Osebno vozilo Mercedes Benz s prometnim dovoljenjem ter ključi je obdolžencu odvzelo na podlagi 25. člena ZP-1 in bo po pravnomočnosti sodbe prodano.

Proti takšni sodbi je pritožbo vložil obdolženčev zagovornik. Kot navaja, sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v delu, ki se nanaša na izrek stranske sankcije odvzema predmetov, to je osebnega vozila mercedes, in sicer zaradi vseh razlogov po 154. členu ZP-1, predvsem pa zaradi odločitve o sankciji. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in postopek v tem delu ustavi, podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Očitek v pritožbi (pod točko II), da je bila zagrešena bistvena kršitev določb postopka iz 4. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ker da je obdolženi romunski državljan, ki govori tekoči zgolj romunsko, na obravnavi pa mu je bil zagotovljen sodni tolmač za angleški jezik, ki pa ga obdolženi razume in govori le za silo ter večino vprašanega ni razumel niti ni mogel podati svojega zagovora v želenem obsegu, ker se ni znal izraziti v angleškem jeziku ter da je bilo zaradi tega nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje, ni utemeljen. Bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 4. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 je podana, če je bil obdolženi ali njegov zagovornik kljub svoji zahtevi na ustni obravnavi ali med izvajanjem drugih dejanj postopka o prekršku prikrajšan za pravico uporabe svojega jezika oziroma jezika, ki ga razume in za pravice, da v svojem jeziku oziroma jeziku, ki ga razume spremlja potek ustne obravnave oziroma postopka. Kot je razvidno iz zapisnika o zaslišanju obdolženca, je bil ta poučen o pravici uporabe svojega jezika oziroma jezika, ki ga razume, in ob tem izjavil, da se bo zagovarjal v angleškem jeziku, ki ga razume in govori; soglašal je tudi s tolmačem, ki mu je bil dodeljen. Tudi nadaljnja vsebina zapisnika o zaslišanju obdolženca, vključno s podanim zagovorom, ne kaže, da obdolženi ne bi razumel česa je obdolžen in imel možnosti, da se izreče o vseh za odločitev v obravnavani zadevi pomembnih okoliščinah. Pritožnik zato zgolj s pavšalnim navajanjem, da večino vprašanega ni razumel ter da zaradi slabega znanja angleškega jezika ni mogel podati svojega zagovora v želenem obsegu, ne more uspeti. Pritožbeno sodišče namreč ne dvomi, da bi v primeru, da bi se izkazalo to kar v pritožbi navaja, torej, da angleškega jezika ne razume in ne govori, na to sodnico opozorila že tolmačinja. Glede na vsebino zagovora, ki je zapisana v zapisniku, pa tudi sicer pritožbeno sodišče ne dvomi, da ga je podal obdolženi, saj tolmačinja z okoliščinami prekrška, ki jih je lahko poznal le obdolženi, ni bila seznanjena in je lahko prevedla le to, kar ji je obdolženi v angleškem jeziku povedal.

Obdolženi prav tako ne more uspeti s pritožbenimi navedbami s katerimi očita sodišču prve stopnje, da je napačno ugotovilo dejansko stanje. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo zakaj obdolženčevega zagovora glede vozniškega dovoljenja ne sprejema, zaključkov sodišča prve stopnje pa tudi ne more ovreči kopija prevoda iz romunščine (priloga B6) po kateri naj bi bila obdolžencu za čas 120 dni izrečena prepoved vožnje vozil. Ne le, da iz navedenega prevoda ni moč zaključiti, da se nanaša prav na obdolženca, tudi če bi to držalo, bi takšna listina pomenila zgolj to, da obdolženi ni sposoben za varno vožnjo. Višje sodišče se zato tudi ne strinja z mnenjem zagovornika, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je obdolžencu izreklo stransko sankcijo odvzema osebnega avtomobila. Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik ni predložil nobene listine, iz katere bi bilo razvidno, da je lastnik vozila druga oseba in ne obdolženec sam. Edina listina, ki se nanaša na odvzeto vozilo, je prometno dovoljenje. V njem pa ni takšnih podatkov, ki bi omogočali individualizacijo lastnika vozila, če na istem naslovu prebiva več oseb z enakim imenom in priimkom, kar obdolženec zatrjuje. Glede obdolžencu očitanega prekrška pa Zakon o pravilih cestnega prometa (ZPrCP – Uradni list RS št. 109/10) vožnjo brez veljavnega vozniškega dovoljenja (enako tudi vožnjo vozila v času izvrševanja prepovedi uporabe vozniškega dovoljenja) opredeljuje v četrtem odstavku 23. člena kot hujši prekršek, za katerega je predpisan zaseg motornega vozila ne glede na to ali je bil voznik zaradi prekrškov že pravnomočno kaznovan ali ne. Glede na določbo prvega odstavka 25. člena ZP-1, se predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za prekršek ali pa so nastali s prekrškom, smejo odvzeti, če so storilčeva last, ali če z njimi razpolaga pravna oseba, ki je storilec prekrška, glede na določbo drugega odstavka navedenega člena pa se ti predmeti smejo odvzeti tudi, če niso storilčeva last ali z njimi ne razpolaga pravna oseba, ki je storila prekršek, če to terjajo splošna varnost, varovanje življenja in zdravja ljudi, varstvo okolja in ohranjanje narave, gospodarka razmerja ali razlogi morale, kot tudi v drugih primerih, ki jih določa zakon. S tem pa ni prizadeta pravica drugih, terjajo odškodnino od storilca. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za odvzem motornega vozila tudi v primeru, da vozilo ne bi bilo pritožnikova last. Kot je ugotovilo, pomeni obdolženčeva vožnja z vozilom po avtocesti brez vozniškega dovoljenja dejanje, s katerim je ogrožena splošna varnost udeležencev v cestnem prometu in s takšnim zaključkom se tudi pritožbeno sodišče povsem strinja. Iz pritožbenih navedb je sicer razumeti, da si zagovornik prizadeva prikazati, da je obdolženi že pred več leti opravil vozniški izpit in da zaradi tega predstavlja manjšo grožnjo udeležencem v cestnem prometu, vendar se s takšnim stališčem pritožbeno sodišče ne strinja. Nikakršnega dvoma namreč ni, da obdolženi nima veljavnega vozniškega dovoljenja za vožnjo tistih kategorij, v katero spada vozilo, ki ga je vozil v času prekrška (zato se je tudi izkazal s ponarejenim vozniškim dovoljenjem) in ni sposoben za varno vožnjo. Njegova nadaljnja udeležba v cestnem prometu kot voznika motornega vozila bi zato predstavljala stalno grožnjo za varnost drugih udeležencev cestnega prometa. Vrednost vozila, ki jo zagovornik izpostavlja, v tem primeru z vidika sorazmernosti nima takšne teže, da bi lahko to nevarnost odtehtala.

Iz navedenih razlogov je zato višje sodišče, ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene takšne kršitve zaradi katere bi bilo treba sodbo sodišča prve stopnje spreminjati, pritožbo obdolženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

Odločitev o naložitvi sodne takse za pritožbo je višje sodišče sprejelo na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1. Pritožniku bo sodna taksa odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji v skladu z določbami Zakona o sodnih taksah (ZST-1).