VSM sodba I Cp 47/2012

1. Pritožba se zavrne in se v zavrnilnem delu, to je II. točki izreka, potrdi sodba sodišča prve stopnje.
2. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pogodba o neodplačnem prenosu št. 460-11/2005 z dne 8. 7. 2005, oziroma 17. 8. 2005, nična (I. točka izreka), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da tožena stranka v roku 30 dni na parc. št. 217/9, 222/2 in 216/4 k.o. ... vzpostavi prejšnje stanje na ta način, da na teh parcelah odstrani asfaltno prevleko in nasutje gramoza, te obveznosti pa se oprosti, v kolikor v istem času tožeči stranki plača 57.488,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Takšno odločitev v zavrnilnem delu, to je v II. točki izreka, pravočasno po pooblaščencu s pritožbo izpodbija tožeča stranka. Razlogov sodišča prve stopnje, zakaj to kljub dejstvu, da je ugotovilo ničnost pogodbe o neodplačnem prenosu, vzpostavitve prejšnjega stanja z izpodbijano sodbo ni odredilo, ne sprejema. Po prepričanju pritožbe je ugotovitev ničnosti bistvena za pravno presojo, pri čemer navaja, da je potrebno uporabiti določila Zakona o obligacijskih razmerjih, ki je veljal ob sklenitvi te pogodbe 8. 7. 2005. V primeru ničnosti mora namreč vsaka pogodbena stranka drugi vrniti vse, ker je prejela na podlagi take pogodbe, če to ni mogoče, ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je bila izdana sodna odločba. Tožeča stranka pa prvenstveno zahteva ravno vzpostavitev prejšnjega stanja, čemur pa se tožena stranka lahko izogne s plačilom vrednosti njenih nepremičnin. Pritožba kot nevzdržno ocenjuje tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da prenos lastninske pravice na spornih nepremičninah na toženo stranko nikoli ni bil zemljiškoknjižno izveden. Pri tem opozarja na dejstvo, da je tožena stranka s temi parcelami ravnala kot s svojo lastnino brez veljavnega pravnega naslova, njeni posegi v zemljišča pa so bili protipravni, saj je bila pogodba o neodplačnem prenosu vendar nična, to pa zahteva vzpostavitev prejšnjega stanja, bodisi v naravi ali z denarnim nadomestilom. Zaradi interesa lokalne skupnosti pa tožeča stranka niti ne vztraja pri vzpostavitvi prejšnjega stanja, vendar le v primeru plačila vrednosti zemljišč, kot je bila v postopku ugotovljena. Glede na navedeno sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsegu spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku za vzpostavitev prejšnjega stanja ter odloči o priglašenih pravdnih stroških, vključno s stroški predmetne pritožbe.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritožbena izvajanja tožeče stranke prereka kot neutemeljena in predlaga zavrnitev pritožbe ter v izpodbijanem obsegu potrditev prvostopenjske sodbe.

4Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu, to je v II. točki izreka, preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je ugotovilo, da sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena s kršitvami procesne narave, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, sodišče prve stopnje pa je glede na ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, ki je izvajanja pritožbe ne morejo omajati.

5Dejansko stanje v obravnavani zadevi ni več pritožbeno sporno, po pregledu in preizkusu zadeve pa mora sodišče druge stopnje kot pravno zmotne zavrniti tudi argumente pritožbe o nepravilni uporabi materialnega prava. Skladno z razpravnim načelom je sodišče v pravdnem postopku vezano na zatrjevano dejansko podlago, ki jo upoštevaje omejitve pri navajanju novih dejstev in predlaganju dokazov (286. člen ZPP) ponudita pravdni stranki. Ker pravo pozna po uradni dolžnosti (iura novit curia), pa mora v tem okviru po uradni dolžnosti preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi lahko izhajala utemeljenost tožbenega zahtevka. Tak materialnopravni preizkus je opravilo tudi sodišče prve stopnje, pri tem pa je izhajajoč iz trditev o dejstvih in na tej osnovi sprejetih dejanskih zaključkov pravilno presodilo, da tožeča stranka pravno posledico, kot izhaja iz tožbe (vzpostavitev prejšnjega stanja, čemur se tožena stranka lahko izogne s plačilom denarnega zneska 57.488,00 EUR), neutemeljeno uveljavlja.

6Pri presoji materialnopravne pravilnosti izpodbijane odločitve je potrebno izhajati iz dejanskega stanja, ki ga zaokrožujejo sledeče ugotovitve:

tožeča stranka je zemljiškoknjižna lastnica nepremičnin parc. št. 217/9, 222/2 in 216/4 k.o. ... (v nadaljevanju sporne nepremičnine) in jih je pridobila na podlagi pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja za časa življenja z dne 21. 4. 2006, sklenjene s staršema, J. in R. K., ki sta bila predhodno lastnika spornih parcel vsak do ½ celote;

sporne nepremičnine v naravi predstavljajo cesto, ki je skladno z Občinskim odlokom o kategoriziranju občinskih cest v občini P., torej z odlokom tožene stranke, opredeljena kot javna pot (B8);

sporne nepremičnine, ki so bile prvotno travišča, so bile leta 1953 nacionalizirane in staršema tožeče stranke odvzete;

sporne nepremičnine so bile staršema tožeče stranke v naravi vrnjene v denacionalizacijskim postopku, po izpovedbi očeta tožeče stranke z denacionalizacijskima odločbama leta 1999 in 2003;

ob vrnitvi nepremičnin v denacionalizacijskem postopku je na spornih parcelah že bila urejena gramozirana cesta, delno pa je bila že tudi asfaltirana (parc. št. 222/2 k.o. ... leta 1992), po vrnitvi pa je bila delno asfaltirana še leta 2005 (parc. št. 217/9 in 216/4 k.o ...);

tožeča stranka ozirom njena starša sta pristala k graditvi ceste in za njeno ureditev (asfaltiranje) prispevala finančna sredstva (glede asfaltiranja leta 1992 pogodba o sofinanciranju – B10, seznam plačil prispevka za asfaltiranje – B11, navedeno pa potrdi tudi oče tožeče stranke v svoji izpovedbi);

starša tožeče stranke sta se po vrnitvi spornih parcel v postopku denacionalizacije s toženo stranko poskušala dogovoriti za zamenjavo teh parcel za druga ustrezna zemljišča, v okviru teh prizadevanj pa je bila med njima in toženo stranko sklenjena pogodba o neodplačnem prenosu, ki jo je razumeti kot menjalno pogodbo, št. 460-11/2005 z dne 8. 7. 2005 (B9), katere ničnost se ugotavlja v I. točki izreka izpodbijane sodbe, ki je v tem obsegu že pravnomočna.

7Tožeča stranka je v predmetnem postopku najprej zahtevala izpolnitev oziroma izvršitev pogodbe o neodplačanem prenosu z dne 8. 7. 2005 in je zatrjevala, da ker tožena stranka do danes ni zagotovila nadomestnih zemljišč, lahko tožeča stranka zahteva le njihovo plačilo (zahtevanih 57.488,00 EUR), čeprav je nadomestna zemljišča še vedno pripravljena sprejeti (pripravljalna vloga z dne 23. 12. 2010 in z dne 9. 5. 2011). Kasneje, ko pa je sprejela trditve tožene stranke o pravni neveljavnosti te pogodbe (pripravljalna vloga z dne 10. 3. 2011), pa je z modifikacijo tožbenega zahtevka v pripravljalni vlogi z dne 9. 9. 2011 ob zahtevku za ugotovitev ničnosti pogodbe o neodplačnem prenosu vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja z odstranitvijo asfalta in gramoza, česar se tožena stranka lahko razbremeni s plačilom (vrednosti spornih parcel) 57.488,00 EUR, zahtevala kot vrnitev tistega, kar naj bi bilo na osnovi nične pogodbe izpolnjeno. Tak zahtevek tožeče stranke pa je glede na zgoraj izpostavljene okoliščine primera ob pravilni uporabi materialnega prava, pri čemer velja dodati, da je sodišče prve stopnje z ozirom na to, da pogodba o neodplačnem prenosu izvira iz leta 2005, pravilno izhajalo iz določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj je ta v veljavi že od 1. januarja 2002, neutemeljen iz dveh razlogov, kot obrazloženo v nadaljevanju.

8Ničnost predstavlja osnovno civilnopravno sankcijo za pogodbo, ki nasprotuje prisilnim predpisom in moralnim načelom. Sicer drži, kakor zatrjuje pritožba, da more v tem primeru vsaka pogodbena stranka drugi vrniti vse, kar je na podlagi nične pogodbe prejela (naturalna restitucija ali denarna vrednost izpolnitve), vendar prezre, da je kondiciranje utemeljeno le, če je bilo na podlagi nične pogodbe sploh realizirano kakšno izpolnitveno ravnaje (1)(npr. dajatev, storitev). Tega pa sodišče prve stopnje v zvezi s pogodbo o neodplačnem prenosu z dne 8. 7. 2005 ne ugotavlja (14. točka obrazložitve). S to so se pogodbene stranke sicer skušale sporazumeti o zamenjavi zemljišč, vendar pa je ta pogodba nična že iz razloga, ker predmet obveznosti ni določen ne določljiv (34. člen OZ), kar je bilo med pravdnima strankama na zadnjem naroku za glavno obravnavo tudi ugotovljeno kot nesporno. Do razpolaganja s spornimi nepremičninami na osnovi te pogodbe ni prišlo, ravno nasprotno, starša tožeče stranke sta ostala zemljiškoknjižna lastnika le-teh in z njimi kasneje v letu 2006 vendar pravno veljavno, z učinkom prenosa lastninske pravice, razpolagala v korist tožeče stranke s pogodbo o izročitvi in razdelitvi premoženja za časa življenja, ki je bila zemljiškoknjižno izvedena. Na osnovi nične pogodbe pa tudi kakršnokoli druge izpolnitve niso bile dogovorjene oziroma izvršene in to v postopku na prvi stopnji niti ni bilo zatrjevano. Vzpostavitev prejšnjega stanja oziroma plačilo denarnega zneska ob uporabi določbe 87. člena OZ zato ne more biti utemeljeno. Ne glede na navedeno pa je tak kondikcijski zahtevek kot posledica ničnosti neutemeljen že zato, ker tožeča stranka ni aktivno legitimirana za njegovo uveljavljanje. O tem je sklepati že izhajajoč iz splošne značilnosti obligacijskih razmerji, skladno s katero posamezno obligacijsko (pogodbeno) razmerje povzroča pravne posledice samo za udeležence tega razmerja oziroma ustvarja pravne učinke le med pogodbenimi strankami (inter partes učinki oziroma relativnost obligacijskih razmerij). Nična pogodba je bila sklenjena med J. in R. K. ter toženo stranko kot pogodbeniki, zato je jasno, da tožeča stranka z njo ni bila pogodbeno zavezana. Zmotno pa je njeno prepričanje, da je s pridobitvijo lastninske pravice na spornih nepremičninah vstopila tudi v to relativno pogodbeno razmerje. Glede na to, da sprememba upnika oziroma dolžnika zaradi morebitnega odstopa (cesije) terjatve ni bila zatrjevana (417. - 426. člen OZ), pa tožeča stranka za uveljavljanje kondikcijskega zahtevka, tudi če bi bila obveznost restitucije ugotovljena, ne bi imela pravnega upravičenja. Vzajemno vračanje na osnovi nične pogodbe izpolnjenih obveznosti bi namreč lahko uveljavljale zgolj pogodbene stranke. Na to pa določilo 92. člena OZ, po katerem sodišče na ničnost pazi po uradni dolžnosti, nanjo pa se lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba, ne vpliva.

9Z ozirom na to, da je v predmetni zadevi nesporno, da je bila cesta na spornih nepremičninah kot gramozirana pot, ki je bila deloma že tudi asfaltirana, urejena že pred vrnitvijo teh nepremičnin staršema tožeče stranke v denacionalizacijskem postopku, je jasno, da o ukrepih za ureditev ceste kot izpolnitvenem ravnanju v okviru kasneje sklenjene pogodbe o neodplačnem prenosu dne 8. 7. 2005 oziroma ravnanjih tožene stranke v posledici tako sklenjene pogodbe, ni mogoče govoriti. Že iz tega razloga zato tožbeni zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja z odstranitvijo asfaltne površine in plasti gramoza, ki ga tožeča stranka uveljavlja kot vrnitveni zahtevek zaradi ničnosti pogodbe o neodplačnem prenosu, ne more biti utemeljen. Že tudi sodišče prve stopnje pa, klub dejstvu, da predhodno razloguje, da temu zahtevku ob tehtanju ogroženih interesov ni mogoče slediti (drugi odstavek 87. člena OZ), pravilno zaključi, da zahtevka za odstranitev gramoza in asfaltne prevleke ni mogoče obravnavati kot vrnitvenega zahtevka po določilih 87. člena OZ. V povezavi navedenim pa je na tem mestu potrebno izpostaviti, da so bile pravnim prednikom tožeče stranke vendar že v denacionalizacijskem postopku vrnjene manj vredne nepremičnine, saj je takrat na teh že bila urejena cesta, zato bi denacionalizacijska upravičenca škodo, ki jima je nastala v tej posledici, mogla in morala uveljavljati že v denacionalizacijskem postopku skladno z določbo 26. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen)(2). S predmetno tožbo pa tožeča stranka odškodninskega zahtevka, ki ima pravno podlago v določbah ZDen, v kolikor je njen zahtevek mogoče tudi kot tak razumeti, ne more več uveljaviti.

10Presojanje utemeljenosti tožbenega zahtevka ni bilo potrebno tudi ne z vidika morebitne odškodninske odgovornosti tožene stranke skladno z določil 131. člena OZ. Ob tem, ko je tožeča stranka že sama jasno poudarila, da s predmetno tožbo odškodninskega zahtevka ne uveljavlja (pripravljalna vloga z dne 23. 12. 2010 in z dne 9. 5. 2011), pa ne gre prezreti, da tudi elementov odškodninske obveznosti, glede katerih je izhajajoč iz prvega odstavka 131. člena OZ (3) trditveno in dokazno breme v pravdnem postopku na njeni strani (protipravno ravnanje, vzročna zveza ter nastanek pravno relevantne škode), v postopku na prvi stopnji niti ni zatrjevala. Celo izrecno je izpostavila, da je vendar podala pristanek k gradnji ceste (asfaltiranju), oziroma so tega podali njeni starši. Navedeno pa je smiselno zaslišan kot priča potrdil tudi oče tožeče stranke J.K., ki je izpovedal, da je prispeval za asfaltiranje cest na njegovem zemljišču. Denarnega znesek, ki ga vtožuje, pa tožeča stranka ne zatrjuje in dokazuje kot škodo, temveč kot vrednost spornih zemljišč. Pritožbene trditve o tem, da je tožena stranka protipravno posegala v sporna zemljišča, ki so diametralno nasprotje zatrjevanj tožeče stranke v postopku na prvi stopnji, pa hkrati predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto po prvem odstavku 337. člena ZPP.

11Zahtevek tožeče stranka na plačilo 57.488,00 EUR pa ne more biti utemeljen niti ob uporabi določila 198. člena OZ.(4) Pravilno namreč sodišče prave stopnje ugotavlja, da tožeča stranka svojega zahtevka v obravnavani zadevi ne utemeljuje z zatrjevanjem in dokazovanjem pravno odločilnih dejstev, ki so potrebna za izpeljavo pravne posledice iz zgoraj citiranega zakonskega določila (subsumpcija konkretnega življenjskega primera pod pravno normo). Kljub določbi o trditvenem in dokaznem bremenu iz 212. člena ZPP (5) v njeni v trditveni podlagi namreč ni najti zatrjevanj o tem, kakšno premoženjsko korist (6) naj bi tožena stranka z uporabo spornih nepremičnin dosegla. Znesek v višini 57.488,00 EUR tožeča stranka namreč navaja, kar dokazno podpre s predložitvijo pred pravdno pridobljenega cenitvenega poročila (A4), kot vrednost spornih nepremičnin, kar v postopku na prvi stopnji tudi večkrat izrecno izpostavi (tožba, pripravljalna vloga z dne 23. 12. 2010) in pri tem vztraja še tudi v pritožbi.

12Tudi sicer pa ne gre prezreti, da tožeča stranka v razmerju do tožene stranke s predmetno tožbo uveljavlja izpolnitev fakultativne obveznosti (390. člen OZ), saj zahteva vzpostavitev prejšnjega stanja, česar se tožena stranka lahko razbremeni s plačilom vrednosti spornih nepremičnin (facultas alternativa). Z ozirom na to, da tožena stranka to svojo pravico, da obveznost iz tožbenega zahtevka izpolni s plačilom denarnega zneska 57.488,00 EUR, lahko uresniči vse do trenutka, ko se upnik (tožeča stranka) začne poplačevati v postopku prisilne izvršbe, je k plačilu tega denarnega zneska s sodbo niti ni dopustno zavezati.

13Glede na vse obrazloženo sodišče prve stopnje torej pravilno ugotavlja, da ob pravilni uporabi materialnega prava tožbenemu zahtevku tožeče stranke izhajajoč iz dejanskega podlage izpodbijane sodbe, ki je rezultat procesne aktivnosti pravdnih strank v predmetnem postopku (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP), ni mogoče ugoditi. Glede na trditve tožeče stranke v postopku na prvi stopnji kot tudi glede na njena izvajana v pritožbi, je zaslediti predvsem njen interes, da v predmetnem pravdnem postopku izposluje odkup ali pa vsaj zamenjavo spornih zemljišč in sodišče druge stopnje tudi ne prezre, da po nepremičninah v lasti tožeče stranke poteka cesta, ki je z odlokom tožene stranke kategorizirana kot javna pot (B8), vendar pa dodaja, da bosta morali pravdni stranki tako nastali položaj »dejanske razlastitve,« glede na to, da gre vendar za razmerje med nosilcem javnega in zasebnega interesa, razrešiti na ravneh, ki že presegajo odločanje v okviru civilnega pravdnega postopka (1. člen ZPP). Pri tem pa naj vzameta v ozir stališča, ki sta jih v zvezi s to pravno problematiko že zavzela Vrhovno (7) in Ustavno sodišče RS (8).

14Z ozirom na vse navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke skladno s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu, to je v II. točki izreka, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15Glede na neuspeh s pritožbo tožeča stranka skladno s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka v zvezi z vloženim odgovorom na pritožbo pravdnih stroškov ni priglasila, zato o teh ni bilo potrebno odločati.

-----

op. št.(1): Tudi pri posledicah ničnosti je vodilno obogatitveno načelo, zato ima kondikcijski zahtevek vrnitveno (restitucijsko) ali obogatitveno naravo (A. Polajnar Pavčnik v Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 514, 515).

op. št.(2): 26. člen ZDen: »(1) Nepremičnina, katere vrednost se je po podržavljenju bistveno zmanjšala, se upravičencu vrne z doplačilom odškodnine do polne vrednosti ob podržavljenju. (2) Upravičenec lahko namesto vračila zahteva polno odškodnino. (3) Za bistveno zmanjšanje vrednosti nepremičnine se po tem zakonu šteje zmanjšanje nad 30% vrednosti nepremičnine. Glede na določbe prejšnjih odstavkov lahko upravičenec zahteva od zavezanca iz naslova manjvrednosti vrnjene nepremičnine razliko v vrednosti, če ta presega eno polovico prvo objavljenega bruto domačega proizvoda na prebivalca Republike Slovenije v letu pred vložitvijo zahteve za denacionalizacijo. (4) Če se upravičenec in zavezanec iz prejšnjega odstavka ne sporazumeta glede razlike v vrednosti, odloči o zahtevku organ, ki vodi postopek, naknadno z dopolnilno odločbo.«

op. št.(3): Prvi odstavek 131. člena OZ: »Kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.«

op. št.(4): 198. člena OZ (Uporaba tuje stvari v svojo korist): »Če nekdo tujo stvar uporabi v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, ali tudi če te pravice nima, zahteva od njega, da mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe.«

op. št.(5): 212. člen ZPP: »Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika.«

op. št.(6): Uporaba tuje stvari v svojo korist je lahko kondikcija, če je stranka stvar sprejela kot izpolnitev, ali verzija, če je do nje prišla na kak drug način. Pod pojmom uporaba je potrebno razumeti vsakršno izkoriščanje tuje pravice (obligacijske, stvarne) in citirano zakonsko določilo primarno govori o nadomestitvi koristi od uporabe. Če je obogateni ravnal krivdno in so tudi sicer izpolnjeni pogoji za odškodninsko zavezo, stranka lahko izbira med obema zahtevkoma (A. Polajnar Pavčnik v Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 57, 58).

op. št.(7): Sklep II Ips 874/2009 z dne 16. 9. 2010 in sodba X Ips 1/2009 z dne 9. 3. 2011.

op. št.(8): U-I-224/00 z dne 9. 5. 2002, U-I-21/04 z dne 9. 6. 2005 in U-I-256/04 z dne 27. 10. 2005.