390. člen OZ

Iz izvršilnega naslova, izvršljive sodne poravnave, ne izhaja alternativna obveznost dolžnika v smislu 384. člena OZ, temveč gre za fakultativno obveznost po 390. členu OZ. V sodni poravnavi se je dolžnik zavezal, da bo upnici plačal 45.000 EUR najkasneje do 31. 12. 2011, oziroma, da ji bo v istem roku namesto denarja kupil primerno stanovanje v A., s katerim bo upnica soglašala. Res torej iz besedila izvršilnega naslova izhaja, da bo dolžnik upnici najkasneje do 31. 12. 2011 plačal znesek 45.000 EUR oziroma ji kupil primerno stanovanje v A. Vendar dolžnik spregleda, da je v isti povedi, v kateri je opredeljena dolžnikova obveznost do upnice, tudi beseda »namesto«, ki pa je za opredelitev pravne narave obveznosti v tej zadevi ključna. Ne gre za položaj, ko bi bili dolgovani dve obveznosti. Pač pa se je dolžnik upnici zavezal le, da ji bo plačal znesek 45.000 EUR, pri čemer je bilo dogovorjeno, da lahko upnici namesto plačila denarnega zneska kupi primerno stanovanje v A. Kot je pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje, gre tako za fakultativno obveznost v smislu 390. člena OZ, ko lahko upnik od dolžnika zahteva le predmet obveznosti, ne pa tudi predmet, s katerim lahko dolžni

Glede na vrednost sporne nepremičnine je očitno, da bi preklic, ki ga tožnica utemeljuje s potrebo izboljšati svoje preživninske zmožnosti, koristil le njenim upnikom, saj bi jim omogočil delno poplačilo njihovih terjatev bodisi preko izvršilnega postopka (s predlogom za prodajo sporne nepremičnine) bodisi v sporazumu s tožnico (da slednja nepremičnino sama proda). Da darilo (to je nepremičnina) predstavlja premoženje, ki bi bilo namenjeno poplačilu dolgov, v pritožbi navaja tudi pritožnica. Trdi sicer, da bi se s prodajo izboljšalo tudi njeno premoženjsko stanje oziroma zmožnost lastnega preživljanja, a temu ni mogoče slediti. V primeru prodaje (bodisi v izvršbi ali izven nje) kupnina namreč ne bi zadoščala niti za poplačilo upnikov. Ker bi v primeru prodaje postala lastnica nepremičnine tretja oseba, pa so tudi trditve tožnice o tem, da bi zaradi vrnitve darila imela možnost (brez plačila) bivati v sporni nepremičnini, brez realne podlage. Pritožničina trditev, da je svoje obveznosti do upnikov dolžna izpolniti, sicer drži, vendar pa ne na račun toženke, ki je, kot je zapisalo že sodišče prve stopnje, v razmerju do tožnice (kot obdarjenka) tudi njena upnica. Preklic darila zar

Družba prodajalka svojih obveznosti po prodajni pogodbi ni v celoti (pravilno) izpolnila, saj ni poskrbela, da bi bila na prodanem stanovanju izbrisana skupna hipoteka Banke. Vendar to na presojo, ali se je posojilo spremenilo v kupnino, ne vpliva. Četudi prodajna pogodba ni bila pravilno izpolnjena, to ne pomeni, da posojilo "oživi" in da ga je toženka dolžna vrniti tožnici. Tožnica ne more obenem priznavati, da je lastnica stanovanja, ter hkrati zahtevati vračila posojila, saj sta se vrnitev posojila in upoštevanje posojenega zneska kot vnaprejšnje plačilo kupnine medsebojno izključevala.

Toženec ni dokazal, da s pogodbeniki niso hoteli tistega, kar so izrazili. Že njegove trditve, da je šlo za navidezno pogodbo, češ da namen in volja pogodbenih strank ni bil v pridobitvi solastninskega deleža na hidravlični stiskalnici, temveč je zgolj to, da ne izgubijo kontrolnega deleža v družbi, so protislovne. Ravno s pridobitvijo solastnine so lahko družbeniki vložili premoženje in s tem ohranili svoj delež. Naknadna nemožnost alternativne spolnitve ne vpliva na razmerje med dolžnikom in upnikom, zmanjša se samo možnost dolžnikove izbire.

Obveznost tožene stranke je bila denarna obveznost. Dejstvo, da sta stranki dogovorili možnost plačila kupnine s kompenzacijo izročitve štirih stanovanj, ne pomeni spreminjanja predmeta obveznosti tožene stranke. Obveznost je bila vseskozi denarna, kar iz citiranih pogodbenih določb jasno izhaja. Možnost izročitve predmetnih stanovanj predmeta obveznosti ne spreminja. Sodišče prve stopnje narave zaveze sicer ni posebej opredeljevalo, po prepričanju višjega sodišča pa gre pri možnosti izročitve štirih stanovanj za fakultativno obveznost

V obravnavanem primeru je bil zahtevek postavljen kot nadomestno upravičenje po 312.členu ZPP (facultas alternativa). Tožnik zoper toženca uveljavlja (le) en zahtevek, tožencu pa ponudi možnost, da mu je ni treba izpolniti, če izpolni drugo dajatev, ki mu je ponujena kot nadomestna izpolnitev. Ne gre za drug tožbeni zahtevek, pač pa za civilno pravno ponudbo, ki je podvržena pravilom civilnega prava. Za postavitev infrastrukture v javno korist preko njihove nepremičnine je bilo dano vnaprejšnje dovoljenje pravnih prednikov tožeče stranke, poleg tega v nadaljnjih dvajsetih letih kljub nerealiziranim pogojem za plačilo odškodnine in pomaknitev droga v smeri proti cesti, niso nasprotovali postavljeni infrastrukturi. To pomeni, da so s posegom v svojo lastninsko pravico že vnaprej soglašali oziroma ga kasneje s konkludentnimi dejanji (s svojim molčečim pristankom nanj) odobrili. Na ta način podano in odobreno soglasje lastnika nepremičnine s postavitvijo infrastrukture v javno korist izključuje protipravnost posega v lastninsko pravico, ne glede na to, da zaradi neplačila odškodnine ni prišlo do realizacije pogodbe (dogovora) o nepravi služnosti.

Ničnost predstavlja osnovno civilnopravno sankcijo za pogodbo, ki nasprotuje prisilnim predpisom in moralnim načelom. Sicer drži, kakor zatrjuje pritožba, da more v tem primeru vsaka pogodbena stranka drugi vrniti vse, kar je na podlagi nične pogodbe prejela (naturalna restitucija ali denarna vrednost izpolnitve), vendar prezre, da je kondiciranje utemeljeno le, če je bilo na podlagi nične pogodbe sploh realizirano kakšno izpolnitveno ravnaje (npr. dajatev, storitev). Tega pa sodišče prve stopnje v zvezi s pogodbo o neodplačnem prenosu z dne 8. 7. 2005 ne ugotavlja. Vzajemno vračanje na osnovi nične pogodbe izpolnjenih obveznosti bi namreč lahko uveljavljale zgolj pogodbene stranke. Tožeča stranka v razmerju do tožene stranke s predmetno tožbo uveljavlja izpolnitev fakultativne obveznosti (390. člen OZ), saj zahteva vzpostavitev prejšnjega stanja, česar se tožena stranka lahko razbremeni s plačilom vrednosti spornih nepremičnin (facultas alternativa). Z ozirom na to, da tožena stranka to svojo pravico, da obveznost iz tožbenega zahtevka izpolni s plačilom denarnega zneska 57.488,00 EUR, lahko uresniči vse do trenutka, ko se upnik (tožeča stranka) začne poplačevati

Pri fakultativni obveznosti (nadomestno upravičenje) gre za enostavno obveznost, ki vsebuje samo en predmet izpolnitve. Zato lahko upnik od dolžnika zahteva samo predmet obveznosti, ne pa tudi druge (nadomestne) izpolnitve, ki je v izključni pristojnosti dolžnika. Narava dolžnikove obveznosti ima pomembno vlogo tudi v izvršilnem postopku. Če je dolžniku v izvršilnem naslovu dopuščeno, da lahko namesto izpolnitve obveznosti izroči kakšen drug predmet, lahko možnost izbire izkoristi, dokler upnik v prisilni izvršbi vsaj deloma ne prejme predmeta obveznosti. Obveznost povrnitve stroškov postopka je denarna obveznost, ki nima fakultativne narave. To pomeni, da se je dolžnik ne more razbremeniti s tem, da opravi nadomestno izpolnitev. V primeru, da dolžnik ne povrne z izvršilnim naslovom dosojenih stroškov postopka, ima upnik možnost, da vloži predlog za izvršbo zaradi poplačila stroškov postopka.