VSRS Sodba I Ips 67805/2010-53

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

1Okrajno sodišče v Cerknici je z uvodoma citirano sodbo obsojenega M. I. spoznala za krivega storitve kaznivega dejanja posebnega primera ponarejanja listin po 3. točki 257. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo treh mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter ustrezno sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe, kot tudi nagrado in stroške zagovornice. Po drugem odstavku 97. člena ZKP je bilo odločeno, da mora plačati tudi potrebne izdatke pooblaščenca oškodovanke.

2Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 67805/2010 z dne 24. 5. 2011 pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati tudi sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

3Zagovornica obsojenca je zoper citirano pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlagala je, da Vrhovno sodišče RS zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti vsakršne krivde in kazni, podrejeno pa da se razveljavi sodba Višjega sodišča in zadeva vrne v ponovno odločanje Višjemu sodišču v Ljubljani oziroma razveljavita tako sodba sodišče prve in druge stopnje ter zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, obsojenca pa oprosti plačila vseh stroškov postopka.

4Na zahtevo za varstvo zakonitosti je podala odgovor vrhovna državna tožilka, v katerem je izrazila nestrinjanje z uveljavljanimi razlogi iz zahteve in navedla, da vsi uveljavljani razlogi niti niso obrazloženi in jih zato ni mogoče preizkusiti.

5Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu in njegovi zagovornici, vendar se do njega nista opredelila.

6Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V teh primerih gre za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V prvem odstavku 424. člena ZKP je določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

7Zagovornica obsojenca v zahtevi najprej izpostavlja, da je tako prvo kot tudi drugostopenjsko sodišče napačno odločilo glede obsojenčeve obveze, da plača stroške kazenskega postopka. V tej zvezi bi moralo sodišče, po mnenju zagovornice, podrobneje in dodatno ugotavljati premoženjsko stanje obsojenca, saj na podlagi znanih podatkov o njegovem premoženjskem stanju obsojenec ne more plačati niti sodne takse. S takimi navedbami vložnica izpodbija ugotovljeno dejansko stanje glede obsojenčevega premoženjskega stanja, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

8Iz vsebine zahteve je nadalje razbrati, da se uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka, ko se izpodbija odločitev sodišča druge stopnje, da se o seji senata ni obvestilo obsojenca in njegove zagovornice. Ta zatrjevana kršitev ni podana, ker se glede na določbo prvega odstavka 445. člena ZKP o seji senata stranki obvesti le, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. V obravnavanem primeru pa takšna ocena predsednika senata oziroma senata o potrebni navzočnosti strank očitno ni bila sprejeta, kar ni v nasprotju s citirano določbo ZKP.

9Stališče, izraženo v zahtevi, da „listina, ki naj bi jo obdolženi ponaredil, sploh nima lastnosti listine, kot jo navaja Kazenski zakonik“ in da o tem „ali gre za listino ali ne, Višje sodišče ni reklo ničesar“, ne drži, saj je o teh razlogih podalo jasno obrazložitev tudi sodišče druge stopnje (točka 10 obrazložitve sodbe), ki ji pri tem ni nič dodati. Iz te obrazložitve (v povezavi z razlogi iz sodbe sodišča prve stopnje) povsem določno izhaja, zakaj obe listini, ki se v izreku sodbe navajata, izpolnjujeta kriterije iz sedmega odstavka 126. člena KZ. Navedbe iz obeh listin so bile relevantne za pravna razmerja, saj je na njihovi podlagi prišlo do odkupa zavarovanja (in s tem do razveljavitve zavarovalne pogodbe), kar predstavlja spremembo pravnih razmerij med skleniteljem zavarovalne pogodbe in zavarovalnico ter posledično tudi z zavarovancem.

10Zaradi navedenih razlogov so brezpredmetna in zato neutemeljena nadaljnja zatrjevanja vložnice, da je v izpodbijani sodbi izkazano nerazumevanje civilnega prava in vložničino sklicevanje na obligacijsko pravo ter na pravice iz zavarovanja in razpolaganje z njimi.

11Glede na navedeno je bilo ugotovljeno, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve zakona glede vprašanja, ali je obdolžencu očitano dejanje kaznivo dejanje, ni podana; prav tako ni podana niti zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka oziroma se z zahtevo izpodbija ugotovljeno dejansko stanje ter je bila zato zahteva zavrnjena kot neutemeljena (425. člen ZKP).

12Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.