VSRS Sodba I Ips 40385/2010-70

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo V K 40385/2010 zoper obsojenega P. G. pod točko I zavrnilo obtožbo zaradi dveh kaznivih dejanj zatajitve po petem odstavku 215. člena KZ, pod točko II pa je obsojenca spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen eno leto zapora s preizkusno dobo treh let in poseben pogoj, da v roku 36 mesecev (treh let) od pravnomočnosti sodbe oškodovani družbi S. d. d., plača znesek 2.699,93 EUR. Glede na drugi odstavek 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovani družbi S., d. d. prisodilo premoženjskopravni zahtevek v višini 2.699,93 EUR, glede razlike in obresti pa je sodišče oškodovanca napotilo na pravdo. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je sodišče obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 40385/2010 z dne 25. 8. 2011 pritožbo zagovornika obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper sodbi sodišča prve in druge stopnje je zagovornik obsojenega vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona. Vložnik zahteve Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da pravnomočno sodbo spremeni in obdolženca oprosti odgovornosti, oziroma podrejeno, da Vrhovno sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

3Vrhovni državni tožilec je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, ocenil, da je zahteva neutemeljena. Navaja, da zagovornik s tem, ko uveljavlja kršitve kazenskega zakona, izraža nestrinjanje z oceno dejanskega stanja, ki sta jo sprejeli obe sodišči, s tem pa uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4Odgovor vrhovnega državnega tožilstva je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku, pri čemer se je slednji o njem izjavil znotraj roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. V odgovoru zagovornik vztraja pri navedenih stališčih in izraža nestrinjanje z navedbo tožilstva, da je zahtevo vložil iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Dodatno pa navaja, da je sporna odločitev glede odškodninskega zahtevka, ker je obdolženi v postopku osebnega stečaja z odobrenim odpustom obveznosti.

B.

5Zagovornik obsojenega v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev materialnega zakona, in sicer kršitev prvega odstavka 217. člena KZ ter kršitev 7., 15., 17, in 20. člena KZ. Ocenjuje, da obsojeni s svojim ravnanjem ni izpolnil vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ, pri čemer posebej izpostavlja, da ni podan zakonski znak lažnivega prikazovanja. Zatrjuje tudi, da je obsojeni izvršil le dejanja, ki so povsem običajna za sklenitev naročniškega razmerja za uporabo omrežja mobilne telefonije, podpisal je zgolj naročniško pogodbo v imenu družbe, katere direktor je bil.

6Stališče vložnika zahteve ni utemeljeno. Pri opisu dejanja, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, namreč ni zaslediti pomanjkljivega opisa ravnanja obsojenca, ki bi kazal na neobstoj katerega od zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ. Odsotnost zakonskega znaka lažnivega prikazovanja zagovornik utemeljuje z drugačnim ocenjevanjem dejanskih okoliščin kot sta jih ugotovili prvo in drugostopenjsko sodišče. S tem po vsebini ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje in podaja lastno videnje (ne)obstoja pravno relevantnih dejstev. Glede na izrecno zakonsko določbo drugega odstavka 420. člena ZKP Vrhovno sodišče o tem ne more presojati, zato zahteve v tem delu ni mogoče vsebinsko preizkusiti.

7Zagovornik obsojenega ima prav, ko zatrjuje, da P. G. s samo sklenitvijo naročniškega razmerja za uporabo omrežja mobilne telefonije ni izvršil kaznivega dejanja goljufije. Vendar je zagovornik pri tem zanemaril, da so bili obsojenemu tekom kazenskega postopka dokazani vsi zakonski znaki iz zakonskega opisa kaznivega dejanja po prvem odstavku 217. člena KZ, tudi bistveni znak obravnavanega kaznivega dejanja, to je lažnivo prikazovanje dejanskih okoliščin in spravljanje v zmoto. Prav ta zakonski znak pa skupaj z drugimi dokazuje, da obsojeni ni zgolj sklepal naročniškega razmerja za uporabo omrežja mobilne telefonije, temveč da je storil kaznivo dejanje, kot mu ga očita obtožba. Podane niso niti druge zatrjevane kršitve materialnega zakona (kršitev 7., 15., 17, in 20. člena KZ). S tem, ko zagovornik navaja, da obsojenemu ni dokazano, da je ravnal naklepno in da sodišče ni preizkusilo, ali morda ni bil v dejanski zmoti glede obstoja zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije, ponovno izpodbija dejansko stanje, ugotovljeno v izpodbijani pravnomočni sodbi in uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8Vložnik zahteve je v odgovoru na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva dodatno navedel, da je sporna odločitev glede odškodninskega zahtevka. Navaja, da je obsojeni v postopku osebnega stečaja z odobrenim odpustom obveznosti, kar pomeni, da obsojencu ni mogoče naložiti nobene denarne obveznosti, saj s stečajem in odpustom obveznosti po Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), vse terjatve zoper stečajnega dolžnika prenehajo. Zatrjuje tudi, da S. d. d. svoje terjatve ni pravočasno prijavil v stečajni postopek.

9Zagovornik je iste razloge uveljavljal že v postopku na prvi stopnji in v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo, vsebinsko novih navedb v tej smeri pa v odgovoru ni podal. Vrhovno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve in druge stopnje o obstoju terjatve, ki je oškodovana družba ni pravočasno prijavila v stečajni postopek (sodba sodišča prve stopnje, stran 7 - 8, sodba sodišča druge stopnje, stran 6 – 7). ZFPPIPP v tretji točki drugega odstavka 383. člena izrecno določa, da se v postopku osebnega stečaja ne uporablja pravilo o prenehanju terjatve v razmerju do stečajnega dolžnika zaradi zamude rokov za prijavo terjatve (peti odstavek 296. člena ZFPPIPP). Napačno pa je tudi stališče zagovornika, da v primeru odobrenega odpusta obveznosti vse terjatve do stečajnega dolžnika prenehajo. S pravnomočnostjo sklepa o odpustu obveznosti namreč preneha samo upnikova pravica, da sodno uveljavlja plačilo terjatve, za katero učinkuje odpust obveznosti, v tistem delu, v katerem ta do pravnomočnosti sklepa ni bila plačana. Neplačani del terjatve pa lahko dolžnik še vedno prostovoljno poravna, pri čemer pa nima pravice zahtevati vračila po pravilih o neupravičeni pridobitvi (409. člen ZFPPIPP).

C.

10Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev, delno pa je zahteva vložena iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

11Obsojenec je, po podatkih, ki izhajajo iz sodbe sodišča prve stopnje, brez zaposlitve in premoženja, zato ga je Vrhovno sodišče na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.