UPRS sodba I U 1627/2010

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor, Agencije RS za okolje št. 35507-1768/2008-7 z dne 6. 7. 2010 se odpravi in se zadeva vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek.

Toženka je dolžna tožnici povrniti 350,00 EUR stroškov tega postopka v 15 dneh, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Agencija RS za okolje je z izpodbijano odločbo kot prvostopenjski upravni organ zavrnila zahtevo tožnice za izdajo vodnega soglasja za prestavitev potoka ... po dokumentaciji št. 803-ŠNS/08 iz julija 2008, ki jo je izdelal ..., na zemljišču parc. št. 246/4 in 246/17, k.o. ... V obrazložitvi se sklicuje na 37. člen Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1) po katerem ni dovoljeno posegati na vodna in priobalna zemljišča ter na območja presihajočih jezer, razen v primerih, ki se nanašajo na izboljšanje hidromorfoloških in bioloških lastnosti površinskih voda. Tožnica je na ustni obravnavi povedala, da je potok delno že prestavljen, njen pooblaščenec pa, da je bil potok prestavljen v namen pridobitve uporabnega zemljišča in izboljšanja izgleda okolja. Prvostopenjski organ nato povzema podatke o poteku prestavljenega potoka in ugotavlja, da ne gre za izboljšanje hidromorfoloških in bioloških lastnosti površinskih voda, temveč za željo tožnice, da si pridobi uporabno zemljišče, kar ne sodi med izjeme po 37. členu ZV-1.

Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ zavrnilo tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi navaja, da za opredelitev vodnega zemljišča ni pogoj, da bi bilo zemljišče kot tako vrisano v zemljiški kataster, zato tovrstne tožničine pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev. Pomembno je, ali se obravnavani poseg nanaša na vodno zemljišče in ali ta poseg morda spada med izjeme, določene v 37. členu ZV-1. Glede ugotovitve, da gre za vodno zemljišče, se strinja s prvostopenjskim organom, iz dokumentov spisa pa ne izhaja, da bi bil namen prestavitve potoka izboljšanje hidroloških in bioloških lastnosti površinske vode, zato ne gre za nobeno od izjem iz 37. člena ZV-1.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, da je organ odločil o prestavitvi potoka na parc. št. 246/4 in 246/17 k.o. ..., iz dokumentacije, ki jo je tožnica predložila v upravnem postopku pa izhaja, da je bila predlagana prestavitev potoka na rob parc. št. 246/4 in delno na parc. št. 245, obe k.o. ... Toženka je torej odločila o stvari, ki ni bila predmet zadeve, poleg tega pa s postopkom ni seznanila solastnika parc. št. 246/4, s čimer je zagrešila absolutno bistveno kršitev upravnega postopka. Poleg tega toženka v nasprotju z 214. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) svoje odločitve ni obrazložila, saj ni navedla razlogov, ki bi glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali tako odločitev. Tako ni obrazloženo, na kakšni podlagi sloni ugotovitev, da gre za vodno zemljišče, in tudi ne zakaj organ meni, da pri predlaganem posegu ne gre za izboljšanje hidromorfoloških in bioloških lastnosti površinskih voda.

Vodna zemljišča oziroma njihove meje mora po 12. členu ZV-1 določiti ministrstvo, pristojno za vode, meja vodnega zemljišča pa se vnese v zemljiški kataster. Predmetna nepremičnina ni vpisana kot vodno zemljišče, zato tožnica meni, da so nameravani posegi v skladu z veljavno zakonodajo in s prostorskimi akti Občine ... Gre za „drug poseg, zaradi katerega lahko pride do vpliva na vodni režim“ po 7. točki 150. člena ZV-1, zato je toženka dolžna izdati zgolj tehnične napotke in omejitve. Tudi poleg tega pa gre za izjemo po 3. točki 1. odstavka 37. člena ZV-1, saj nameravani poseg rešuje zastajanje vode in omogoča normalno odtekanje vode z nepremičnine. Gre torej za izboljšanje odtočnih razmer oziroma hidromorfološkega stanja. Če toženka meni, da predloženi projekt ne ustreza projektnim pogojem, bi morala pojasniti, katerim projektnim pogojem ne ustreza in v čem, česar ni storila. Iz vseh navedenih razlogov tožnica sodišču predlaga, naj odpravi izpodbijano odločbo, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče je tožbo vročilo toženki, ki je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Iz „informacije o pogojih gradnje“, ki je bila v obravnavani zadevi izdana dne 14. 4. 2008, izhaja, da je ureditev potoka dopustna le v primeru, da gre za preprečitev škodljivega delovanja voda in sicer kot ureditev obstoječih brežin.

Po 8. odstavku 153. člena ZV-1 ministrstvo v primeru, če ugotovi, da poseg v prostor ni sprejemljiv oziroma da načrt, projekt oziroma rešitve za poseg niso izdelani v skladu s projektnimi pogoji oziroma pogoji za druge posege v prostor, zavrne izdajo vodnega soglasja.

V zvezi s tem sodišče uvodoma ugotavlja, da toženka svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe (na katero se sklicuje tudi drugostopenjska odločba) formalno opira na neskladnost predloženega projekta s projektnimi pogoji. Vendar pa v tej zadevi projektni pogoji sploh niso bili izdani. Izdana je bila le prej navedena informacija o pogojih gradnje, ki lahko vpliva na vodni režim ali stanje voda (151. člen ZV-1). Ta informacija je tako po vsebini, kot tudi po postopku izdaje bistveno različna od projektnih pogojev, ki jih urejata 151.a in 152. člen ZV-1. ZV-1 ne določa, da bi imela ta informacija v postopku za izdajo vodnega soglasja (153. člen ZV-1) kakršne koli pravne posledice, še posebno pa prej navedeni 8. odstavek 153. člena ZV-1 neskladnosti projekta z njo ne določa kot razlog za zavrnitev izdaje vodnega soglasja.

Vendar pa navedena določba 8. odstavka 153. člena ZV-1 poleg neskladnosti s projektnimi pogoji kot razlog za zavrnitev izdaje soglasja določa tudi ugotovitev, da poseg v prostor ni sprejemljiv. Vsebinsko enaka je tudi določba 5. odstavka 50. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), ki jo je po 1. odstavku 151.a člena ZV-1 treba uporabljati v primerih, ko gre za gradnjo, za katero je treba pridobiti gradbeno dovoljenje po predpisih, ki urejajo graditev objektov in vodno soglasje po ZV-1. Toženka je torej imela pravno podlago za zavrnitev izdaje vodnega soglasja kljub temu, da v zadevi niso bili najprej izdani projektni pogoji, vendar pa se pri tem ne more sklicevati na vsebino informacije o pogojih gradnje, temveč na ustrezno obrazloženo ugotovitev, da poseg v prostor ni sprejemljiv.

Po 1. odstavku 15. člena ZV-1 so celinske vode (med drugim tudi potoki – 10. člen ZV-1) naravno javno dobro. Status celinskih voda kot naravnega javnega dobra je torej vzpostavljen neposredno na podlagi zakona, ki določa tudi kriterije za opredelitev vodnega zemljišča. Vnos podatkov o meji vodnega zemljišča v vodni oziroma zemljiški kataster (12. in 13. člen ZV-1) zato lahko predstavlja le evidentiranje teh podatkov, ni pa mu mogoče pripisovati konstitutivnosti, torej tega, da bi predstavljal pogoj za varstvo voda po ZV-1. Da je celinsko vodo treba obravnavati kot javno dobro, ki uživa pravno varstvo po ZV-1 ne glede na to, da meja njenega vodnega zemljišča ni evidentirana v katastru, je tukajšnje sodišče odločilo že v več svojih sodbah (prim. npr. sodbi U 2492/2008 z dne 5. 6. 2009 in I U 742/2010 z dne 2. 12. 2010). Ker je predmet posega po tožničinih lastnih navedbah struga potoka, torej zemljišče, na katerem je celinska voda trajno ali občasno prisotna (1. odstavek 11. člena ZV-1), sodišče nima nobenih pomislekov v to, da je treba poseg obravnavati po določbah ZV-1 kot poseg v vodno zemljišče.

Po 1. odstavku 37. člena ZV-1 na vodnem in priobalnem zemljišču ni dovoljeno posegati v prostor, razen za (med drugim) ukrepe, ki se nanašajo na izboljšanje hidromorfoloških lastnosti površinskih voda. Tako po tožbenih navedbah, kot tudi po podatkih upravnega spisa je tožnica ves čas upravnega postopka, od prve ustne obravnave naprej, navajala prav to, da je namreč nameravani poseg namenjen izboljšanju pretočnosti in s tem zmanjšanju poplavne ogroženosti, kar pomeni izboljšanje hidromorfoloških lastnosti površinske vode. Teh navedb po mnenju sodišča ni mogoče šteti za tako očitno neutemeljene, da na njih v obrazložitvi izpodbijane odločbe ne bi bilo potrebno odgovoriti. Poleg tega je tožnica za te navedbe že v upravnem postopku predložila dokaz, elaborat poplavne nevarnosti, vprašanje pretočnosti pa je obdelano v predloženem projektu.

Glede na prej povzeto določbo 1. odstavka 37. člena ZV-1 se tako tožničine navedbe, kot tudi predloženi dokaz nanašajo na okoliščino, ki je bistvena za odločitev v zadevi, toženka pa se kljub temu ni opredelila ne do navedb, ne do dokaza, in to ne v prvostopenjski in ne v drugostopenjski upravni odločbi. Teh odločb zato ni mogoče preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev postopka po 7. točki 2. odstavka 237. člena ZUP.

Iz navedenih razlogov je sodišče v skladu s 3. točko 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo. V skladu s 3. odstavkom 64. člena ZUS-1 sodišče v primeru, če upravni akt odpravi, vrne zadevo organu, ki ga je izdal, v ponoven postopek. Zadeva se vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bil odpravljeni akt izdan, po 4. odstavku istega člena pa je organ v ponovljenem postopku vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in njegova stališča, ki se tičejo postopka.

Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnica po 3. odstavku 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je zastopala odvetnica, se ji priznajo stroški v višini 350,00 EUR (2. odstavek 3. člena Pravilnika). Po 5. členu Pravilnika se pri določitvi in povrnitvi stroškov tožnikom ne uporabljajo določbe drugih predpisov, razen v primeru, če bi v postopku nastali tudi stroški prič, izvedencev in tolmačev, ko se ti stroški povrnejo na podlagi zakona, ki ureja pravdni postopek, in podzakonskih predpisov, izdanih na njegovi podlagi. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (1. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; tako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006.