VDSS sodba Psp 516/2010

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožničin tožbeni zahtevek, da se odločbi toženca št. … z dne 30. 6. 2008 in št. ... z dne 3. 12. 2008 odpravita in se ji od 22. 4. 2008 dalje prizna pravica do državne pokojnine ter se ji povrnejo stroški postopka, zavrne.

Tožnica sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 3. 12. 2008 in št. ... z dne 30. 6. 2008 ter zadevo vrnilo tožencu v ponovno odločanje. Obenem je naložilo tožencu, da je dolžan tožnici povrniti njene stroške postopka v znesku 646,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od poteka 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, pod izvršbo.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Meni, da je stališče prvostopnega sodišča, da v konkretnem primeru ne gre za stanje, kot je urejeno v 4. točki 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP) in da mora toženec v ponovljenem postopku pri odločanju o priznanju pravice do državne pokojnine upoštevati dopolnilno odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 19. 3. 2009, materialnopravno zmotno. Dejstvo je, da je bila tožnici z odločbo prvostopnega organa št. ... z dne 19. 1. 2007 zavrnjena zahteva za priznanje pravice do državne pokojnine po 59. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/1). V tem postopku je bilo ugotovljeno, da tožnica nima izpolnjenega pogoja najmanj 30 let, prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Navedena odločba je postala dokončna in pravnomočna, saj ni bila izpodbijana z rednimi pravnimi sredstvi. Dne 6. 4. 2007 je tožnica ponovno vložila vlogo za priznanje pravice do državne pokojnine, ki je bila zavržena s sklepom prvostopnega organa, št. … z dne 11. 4. 2007 po določbi 4. točke 129. člena ZUP, ker se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero je opirala zahtevek, ni spremenila od prej navedene pravnomočne odločbe z dne 19. 1. 2007. Takšna odločitev je bila potrjena tudi z odločbo drugostopnega organa z dne 25. 10. 2007. Tudi izpodbijana dokončna odločba št. ... z dne 3. 12. 2008 in sklep št. ... z dne 30. 6. 2008, ki sta predmet presoje v tem socialnem sporu, sta bila izdana na podlagi prej navedenega pravnomočno končanega upravnega postopka, ki se je končal z odločbo prvostopnega organa toženca z dne 19. 1. 2007. Vprašanje formalne in materialne zakonitosti izpodbijane odločbe z dne 3. 12. 2008 in sklepa z dne 30. 6. 2008, je potrebno presojati po dejanskem in pravnem stanju, kakršno je bilo ob izdaji navedenih aktov. Tožnica je šele v sodnem postopku in po izdaji dokončne odločbe toženca z dne 3. 12. 2008 predložila dopolnilno odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. ... z dne 19. 3. 2009. Zato je zmotno stališče sodišča, da mora toženec pri odločanju v ponovljenem postopku upoštevati navedeno dopolnilno odločbo. Navedena dopolnilna odločba, ki je bila izdana po izdaji dokončnega upravnega akta, lahko vpliva na pravico tožnice, da pozneje postavi zahtevek na podlagi spremenjenega dejanskega stanja. Nikakor pa navedena dopolnilna odločba ne more imeti učinka za nazaj, tako, da bi zaradi tega prej navedena izdana upravna akta postala naknadno nezakonita za nazaj. Zaradi navedenega je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in sicer določbo 3. odstavka 238. člena ZUP. Meni, da sklicevanje sodišča na dopolnilno odločbo z dne 19. 3. 2009 in na odločbo Ustavnega sodišča, U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003, ne more pomeniti spremembe dejanskega stanja in pravnega stanja do izdaje izpodbijane dokončne odločbe toženca. Ustavno sodišče je z odločbo z dne 3. 4. 2003 med drugim v 8. točki izreka te odločbe naložilo Ministrstvu za notranje zadeve izdajo dopolnilnih odločb o ugotovitvi njihovega stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji od 26. 2. 1992 dalje in to po uradni dolžnosti. Za izvedbo navedene dolžnosti je Državni zbor Republike Slovenije sprejel takoimenovani tehnični zakon, ki bo podlaga za izdajo dopolnilnih odločb, ki pa v času vložitve tožničine ponovne vloge z dne 22. 4. 2008 in v času izdaje izpodbijanih odločb še ni stopil v veljavo. Tudi sicer je iz 23. točke obrazložitve navedene odločbe Ustavnega sodišča razvidno, da bodo državljani drugih republik, na katere se nanaša ta odločba, ki zaradi neurejenega pravnega položaja niso mogli uveljaviti določenih pravic, z vzpostavitvijo stalnega prebivanja za nazaj te pravice lahko uveljavili v skladu s predpisi, ki urejajo posamezna pravna področja, torej v konkretnem primeru v skladu s predpisi ZPIZ-1 in ZUP. Zato bi sodišče tudi glede na 23. točko obrazložitve navedene odločbe Ustavnega sodišča moralo upoštevati, da tožnica na podlagi dopolnilne odločbe tudi ne bo mogla pravice do državne pokojnine po določbi 59. člena ZPIZ-1 uveljaviti za nazaj, saj je glede na določbe ZUP potrebno upoštevati, da odločbe, izdane v novem postopku učinkujejo samo za naprej, oziroma po določbi 2. odstavka 157. člena ZPIZ-1 od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za šest mesecev nazaj. Vztraja, da je v konkretnem primeru izkazana situacija iz določbe 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, saj je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno, v času izdaje izpodbijanih upravnih aktov pa je šlo za odločanje o isti zadevi ob nespremenjeni dejanski in pravni podlagi, saj tožnica do izdaje izpodbijanih upravnih aktov ni predložila nobenega dokaza, da bi izpolnjevala pogoj najmanj 30 let prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Z izpodbijano sodbo pa je podana tudi kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 63. člena ZDSS-1. Odločitev sodišča, da naj toženec v ponovljenem postopku upošteva dopolnilno odločbo z dne 19. 3. 2009, časovno presega tudi okvir sodne presoje zakonitosti dokončne odločbe toženca z dne 3. 12. 2008. Iz vsega povedanega je razvidno, da je sodišče odločalo na podlagi dejstev, ki so nastala po izdaji dokončne odločbe toženca z dne 3. 12. 2008. Ker odločitev sodišča ni pravilna, je toženec tudi mnenja, da po določbi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) glede na uspeh v pravdi ni dolžan povrniti stroškov postopka v višini 646,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

V odgovoru na pritožbo tožnica vztraja, da je pritožba toženca neutemeljena. Tožnica je pred osamosvojitvijo Republike Slovenije in tudi od tedaj dalje ves čas in neprekinjeno živela na območju Republike Slovenije in sicer na naslovu ... ulica 8, K.. Na tem naslovu je živela tudi v času od 24. 12. 1992 do 24. 6. 1994. Okoliščina, da je bila tožnica nezakonito izbrisana iz registra prebivalstva, vsekakor ne more predstavljati utemeljene okoliščine, zaradi katere je toženec odrekel pravico do priznane državne pokojnine. Toženec niti ni ugotavljal te okoliščine, pač pa je svojo odločitev oprl na dopis, iz katerega naj bi izhajalo, da tožnica tega pogoja ne izpolnjuje. Tožnica zoper odločitev toženca pri podaji svoje zahteve za priznanje državne pokojnine v letu 2007 ni sprožila sodnega varstva, zaradi česar jo je zadela pravna posledica, da je izgubila v tem obdobju do vložitve druge zahteve pravico do državne pokojnine. To pa ne vpliva na pravice tožnice od podaje nove zahteve za priznanje pravice do državne pokojnine, kot zmotno navaja toženec. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Predmet presoje sta v tem postopku dokončna odločba toženca št. ... z dne 3. 12. 2008 in sklep št. ... z dne 30. 6. 2008, sporno pa je, ali je podan dejanski stan iz 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP. Z izpodbijanim sklepom z dne 30. 6. 2008 je namreč toženec tožničino zahtevo, ki jo je dne 22. 4. 2008 vložila za priznanje pravice do državne pokojnine, zavrgel, ker je zaključil, da se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenila od pravnomočne odločbe z dne 19. 1. 2007.

Po 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP organ zahtevo s sklepom zavrže, če o isti pravni stvari že teče postopek ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Kot izhaja iz dokumentacije, je bila tožnici že s pravnomočno odločbo prvostopnega organa toženca št. ... z dne 19. 1. 2007 zavrnjena njena zahteva za priznanje pravice do državne pokojnine po 59. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), ker je ugotovil, da ne izpolnjuje pogoja najmanj 30 let prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Tožničino drugo vlogo, ki jo je ponovno vložila za priznanje pravice do državne pokojnine dne 6. 4. 2007, pa je toženec s prvostopnim sklepom št. ... z dne 11. 4. 2007, potrjenim z drugostopno odločbo št. ... z dne 25. 10. 2007, na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP zavrgel, ker se od prej navedene pravnomočne odločbe z dne 19. 1. 2007 ni spremenila dejanska in pravna podlaga. Pomeni, da je toženec že z navedenim sklepom z dne 11. 4. 2007 in odločbo z dne 25. 10. 2007 postopal enako, kot v sedaj obravnavanem postopku, ko je s sklepom z dne 30. 6. 2008, potrjenim z dokončno odločbo z dne 3. 12. 2008, tožničino zahtevo za priznanje pravice do državne pokojnine na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, zavrgel.

Sodišče v skladu s 63. členom v zvezi z 81. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb v procesnem in materialnem smislu in sicer, ali je toženec pravilno postopal in na podlagi dejanskega stanja do dokončne odločbe, tudi pravilno odločil.

Pritožba utemeljeno opozarja na to, da je tožnica šele v sodnem postopku predložila dopolnilno odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. .... Kar je še pomembneje, je bila ta odločba izdana dne 19. 3. 2009, to je po dokončni odločbi oziroma po zaključku upravnega postopka. Odločba z dne 19. 3. 2009, s katero je sicer Ministrstvo za notranje zadeve štelo, da je imela tožnica v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje od 26. 2. 1992 do 13. 6. 1994 in da je imela v tem času prijavljeno stalno prebivališče na naslovu K., ... ulica 8, je tega dne tudi šele postala dokončna in izvršljiva, ne pa že preje oziroma do dokončne odločbe ter do zaključka upravnega postopka.

V postopku v delovnih in socialnih sporih se uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni s tem zakonom določeno drugače (19. člen ZDSS-1). Postopek v socialnih sporih poteka torej v skladu z določbami Zakona o pravdnem postopku oziroma Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Ta v 1. odstavku 82. člena določa, da če sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, lahko, ne glede na določbo 2. odstavka 81. člena zakona (načelo polne jurisdikcije), izpodbijani upravni akt odpravi in naloži tožencu izdajo novega upravnega akta, če dejansko stanje ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno, ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem pa bi bilo dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami.

Obseg presoje je glede na določbo 63. člena zakona določen že z izpodbijanim upravnim aktom, na kar utemeljeno opozarja pritožba.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine oziroma konkretno odločbo Ministrstva za notranje zadeve in v nasprotju z določbo 63. člena ZDSS-1, nanjo oprlo odločitev, je pritožbeno sodišče pritožbi toženca ugodilo in izpodbijano sodbo v skladu z 2. alinejo 358. člena ZPP spremenilo tako, da je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca z dne 30. 6. 2008 in z dne 3. 12. 2008 in da se ji od 22. 4. 2008 dalje prizna pravica do državne pokojnine, posledično pa je v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP zavrnilo tudi povrnitev stroškov postopka. Obenem je odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni v ničemer pripomogla k razjasnitvi sporne zadeve.