157. člen ZPIZ-1

Treba je ločiti priznanje pravice do starostne pokojnine od njenega izplačevanja. Pravico je mogoče priznati, ko so izpolnjeni zakonski pogoji. Pogoj prenehanja obveznega zavarovanja se nanaša na začetek izplačevanja že priznane pravice. Sodišče druge stopnje zmotno šteje, da v obravnavanem primeru ni sporno vprašanje vštevanja spornega obdobja v pokojninsko dobo. Ravno tožničina podlaga zavarovanja v spornem obdobju je odločilno dejstvo, ker je od njega odvisna pokojninska doba. Tožničinih navedb in dokaznih predlogov o tem, da je bila v spornem obdobju v obveznem zavarovanju na podlagi delovnega razmerja (ki je odločilno dejstvo), sodišči nista presojali zaradi stališča, da ne moreta upoštevati drugih podatkov, kot tistih, ki izhajajo iz javnih listin, dokler ni dokazano nasprotno. Navedeno stališče je sicer pravilno, vendar v obravnavanem primeru sodišči spregledata, da je tožnica želela dokazovati nasprotno.

Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je kot ključni dokaz izpostavilo potrdilo o odjavi tožnice iz zavarovanj z dnem 1. 10. 2012, saj ravno ta jasno dokazuje, da je tožnica od 29. 9. 2012 do 1. 10. 2012 še imela status zaposlene osebe. Z naslednjim dnem se je upokojila, zato ji je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo odpravnino ob upokojitvi.

V obravnavanem predsodnem postopku je bil uporabljen 2. odstavek 157. člena ZPIZ-1, ki je določal, da se osebi, ki ob uveljavitvi pravice ni bila zavarovana, pokojnina izplačuje od prvega naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev nazaj. Vsebinsko enako ureditev vsebuje tudi 111. člen veljavnega ZPIZ-2. Glede na to, da je bila zahteva vložena 16. 12. 2014 je bil lahko na navedeni pravni podlagi tožniku sorazmerni del invalidske pokojnine odmerjen največ za 6 mesecev nazaj, šteto od prvega naslednjega meseca po vložitvi zahteve. Torej od 1. 7. 2014 dalje. Takšna uporaba materialnega prava je za tožnika ugodnejša, kot če bi bilo postopano po 183. členu ZPIZ-2. Glede na 3. odstavek 183. člena ZPIZ-2 odločba, izdana v nepravi obnovi postopka ali obnovitvenem postopku po pravilih ZUP-a, učinkuje le od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. Ob postopanju po 183. členu ZPIZ-2 bi bilo mogoče tožniku pravico do sorazmernega dela odmeriti in izplačevati šele od 1. 1. 2015 dalje.

Izplačevanje pokojnin je urejeno v petem delu ZPIZ-1 pod poglavjem "Pridobitev, uživanje in izguba pravic". Poleg ostalih pogojev za pridobitev pravice je pravica do uživanja (izplačevanja) izrecno vezana tudi na prenehanje zavarovanja, kot je to določeno v prvem odstavku 157. člena ZPIZ-1. Pri tem je prvostopenjsko sodišče pravilno opozorilo na ločevanje pravice do invalidske pokojnine od pravice do izplačevanja te denarne dajatve. Tožnik je glede na navedeno izpolnil prvi pogoj za pridobitev pravice do invalidske pokojnine že z dnem nastanka invalidnosti, kakor je to ugotovilo v pravnomočni sodbi prvostopenjsko sodišče, ko je bil razvrščen v I. kategorijo invalidnosti od 29. 11. 2012 dalje in se mu je od tega dne priznala pravica do invalidske pokojnine. Vendar pa je lahko to pravico, v smislu izplačila invalidske pokojnine, realiziral šele z dnem odjave oziroma prenehanja obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Tožnica je zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine vložila dne 6. 11. 2012, zato se ji starostna pokojnina v skladu z drugim odstavkom 157. člena ZPIZ-1 lahko izplačuje za največ šest mesecev za nazaj, torej od 1. 6. 2012 dalje.

ZPIZ-1 razlikuje med pridobitvijo pravice, ki nastopi z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice, ter med začetkom izplačevanja obveznosti na podlagi pravice, ki je za vse osebe iz 2. odstavka 157. člena ZPIZ-1 (osebe, ki ob uveljavitvi pravice niso zavarovane) vezan na čas vložitve zahteve pri toženi stranki, ne glede na morebitno prejšnje izpolnjevanje pogojev ter ne glede na razloge, zaradi katerih je bila zahteva vložena šele kasneje. Ker otroci niso pokojninsko in invalidsko zavarovani po starših, je potrebno zadevo presojati po že citiranem 2. odstavku 157. člena ZPIZ-1. Tožnici ni uspelo dokazati, da je njena zakonita zastopnica vlogo za družinsko pokojnino oddala pred 11. 1. 2012, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se tožnici skladno z drugim odstavkom 157. člena ZPIZ-1 družinska pokojnina izplačuje od 1. 8. 2011 dalje. Tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do družinske pokojnine od 29. 6. 2009 dalje ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Za odločitev, od kdaj dalje je tožnica upravičena do izplačila invalidske pokojnine, je ključen prvi odstavek 157. člena ZPIZ-1. Ta določa, da pokojnina pripada uživalcu od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Tožnici je zavarovanje prenehalo na podlagi njene izjave z 9. 12. 2011, zato se ji invalidska pokojnina, upoštevaje prvi odstavek 157. člena ZPIZ-1, lahko izplačuje šele od prenehanja zavarovanja dalje, torej od 10. 12. 2011.

Ker je odločba z dne 22. 6. 2001, s katero je toženec odločil, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine od 27. 5. 2001 dalje, pravnomočna, toženec ne glede na podatke srbskega nosilca zavarovanja (srbski nosilec zavarovanja je toženca z dopisom 3. 11. 2011 obvestil o tožnikovem obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki je obstajalo že v času izdaje odločbe z dne 22. 6. 2001), v določbi 156. člena in 157. člena ZPIZ-1, za poseg v pravnomočno odločbo in za odločitev, da se mu z 27. 5. 2001 ustavi izplačevanje oz. da se mu od 27. 5. 2001 dalje starostna pokojnina ne izplačuje, ni imel podlage.

V 157. členu ZPIZ-1 je določeno, da pokojnina pripada uživalcu od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Osebi, ki ob uveljavitvi pravice ni zavarovana, se pokojnina izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ 6 mesecev za nazaj. Glede na datum vložitve zahtevka in glede na to, da je bil tožnik zavarovan do 15. 2. 2009, izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do pokojnine šele s 1. 8. 2011, to je od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve za pokojnino in še 6 mesecev za nazaj.

Glede na ugotovitve sodišča, da je poleg izpolnitve pogoja starosti in zavarovalne oziroma pokojninske dobe za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pogoj tudi prenehanje zavarovanja (člen 156 in 157 ZPIZ-1), ki je v primeru delovnega razmerja zavarovanca vezano na prenehanje le-tega, ki je tožnici prenehalo s 30. 12. 2010, je sodišče utemeljeno štelo, da je bilo potrebno za odločitev o tožničini pravici do starostne pokojnine upoštevati pravne podlage, veljavne 30. 12. 2010, torej tudi ob upoštevanju določb sporazuma s Srbijo, ki je stopil v veljavo s 1. 11. 2010, glede na to, da je tožnica del zavarovalne oziroma pokojninske dobe dopolnila pri nosilcu zavarovanja v Republiki Srbiji.

Po določbi tretjega odstavka 39. člena ZPIZ-1 se za izračun pokojninske osnove ne upoštevajo plače, nadomestila plače oziroma zavarovalne osnove iz koledarskega leta, v katerem zavarovanec uveljavlja pravico do pokojnine. Ob nedvomnem (in nespornem) dejstvu, da je tožnik pravico do pokojnine uveljavljal v letu 2011, je sodišče pri odmeri pokojnine pravilno upoštevalo tudi plače oziroma pokojninske osnove za leto 2010.

Starostna pokojnina je osebna, neodtujljiva pravica, zato nihče drug, razen zavarovanca, ne more pridobiti njegove starostne pokojnine in tudi starostno pokojnino lahko uveljavi le zavarovanec sam (259. člen ZPIZ). Kot je določeno v petem odstavku 259. člena ZPIZ-1, se zahteva za uvedbo postopka za uveljavljanje ali varstvo pravic poda s pisno vlogo ali ustno na zapisnik pri katerikoli enoti zavoda. Šteje se, da je postopek uveden, ko zavod prejme zahtevo za uveljavljanje pravice. Sporni vlogi zato ni mogoče šteti kot zahtevi, s katerima bi tožnica uveljavljala priznanje pravice do starostne pokojnine. Iz navedenih vlog namreč izhaja, da gre za vlogi, ki ju je na toženca naslovil Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, Urad za delo. Zavod je s tema vlogama zaprosil toženca za podatke o tožničini pokojninski dobi v zvezi z izpolnitvijo pogojev za upokojitev. Glede na določbo prvega odstavka 157. člena ZPIZ-1 pokojnina pripada zavarovancu, ki izpolnjuje predpisane pogoje, od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja, vendar pod pogojem, da vloži zahtevo prej kot v 6 mesecih po prenehanju zavarovanja. Če zaradi kakršnegakoli razloga vloži zahtevo kasneje, se mu poko

Pri določitvi pokojninske osnove se plače oziroma zavarovalne osnove iz prejšnjih let preračunajo z valorizacijskimi količniki tako, da ustrezajo gibanju povprečnih plač in pokojnin v koledarskem letu pred uveljavitvijo pravice do pokojnine. Toženec je upošteval, da je bil tožnik v posameznih letih v bolniškem staležu, zato je skladno z določbo 3. odstavka 41. člena ZPIZ-1 za ta leta upošteval dohodke, ki jih je tožnik prejel v letu pred nastopom bolniškega staleža in tudi količnike iz prejšnjega obdobja. Zato v posameznem letu, če je bil tožnik določeno obdobje v bolniškem staležu, pride do različnih podatkov o dohodkih in tudi do različnih valorizacijskih količnikov.

Skladno s 1. odstavkom 156. člena ZPIZ-1 zavarovanec pridobi pravice iz obveznega zavarovanja z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravic. Tudi če so pogoji izpolnjeni, to še ne pomeni, da se bo pokojnina od izpolnitve pogojev dalje tudi izplačevala. Osebi, ki ob uveljavitvi pravice ni zavarovana, se skladno z 2. odstavkom 157. člena ZPIZ-1 pokojnina lahko izplačuje le od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za šest mesecev nazaj. Posledica izpolnitve vseh v 156. členu ZPIZ-1 navedenih pogojev ni samodejna pridobitev pravic iz obveznega zavarovanja, temveč je ta pogojena s predhodno vloženo zahtevo za pridobitev pravic. Odločitev, kdaj bo zahtevo vložil, pa je prepuščena upravičencu.

Sklep Občinske skupnosti za zaposlovanje, s katerim je bil tožnik spoznan kot nesposoben za pridobitno delo, je poseben ukrep po Zakonu o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb, ne pa podlaga za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ki bi bila v pristojnosti toženca. Pri toženčevi pravni prednici Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji je bila vložena zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ki je bila s sklepom zavrnjena. Kasneje tožnik zahteve za uveljavitev pravic iz invalidskega zavarovanja pri tožencu ni vložil, pač pa je pri njem uveljavljal realizacijo sklepa Občinske skupnosti za zaposlovanje, čeprav za to ni imel podlage. Zato tožnikov tožbeni zahtevek za priznanje pravice do invalidske pokojnine od dneva pravnomočnosti sklepa o priznanju invalidnosti dalje, ni utemeljen.

Tožnik, ki ni več zmožen za opravljanje pridobitnega dela, se razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine. O izplačevanju in višini invalidske pokojnine bo odločil toženec s posebno odločbo.

Tožnik, ki mu je obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje prenehalo dne 30. 12. 2010, ko je že izpolnjeval pogoja starosti in pokojninske dobe iz 36. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do starostne pokojnine, ima pravico do starostne pokojnine od 31. 12. 2010 dalje, ki se mu od tedaj dalje tudi izplačuje, kljub temu da je zahtevo za priznanje starostne pokojnine vložil šele dne 3. 1. 2011. Zavarovanec pridobi pravico do starostne pokojnine z dnem, ko je dopolnil določeno pokojninsko oziroma zavarovalno dobo in določeno starost in ni (več) vključen v obvezno zavarovanje.

Tožniku, ki ob uveljavitvi pravice do starostne pokojnine ni bil zavarovan, se pokojnina izplača za šest mesecev nazaj od vložitve zahteve, čeprav je pogoje za upokojitev iz 36. člen ZPIZ-1 izpolnil že pred tem. Zato neutemeljeno uveljavlja, da se mu pokojnina izplača za nazaj vse od izpolnitve pogojev za upokojitev.

Pravico do invalidske pokojnine je tožniku mogoče priznati šele od pravnomočnosti zadnje odločbe toženca, s katero je bilo odločeno, da se zahtevek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrne, čeprav je bila že prej ugotovljena I. kategorija invalidnosti (popolna nezmožnost za delo).

V zakonu ni nikakršne pravne podlage za prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaradi ugotovljene invalidnosti z dnem nastanka I. kategorije invalidnosti, saj je prenehanje pogodbe o zaposlitvi vezano na pravnomočnost odločbe o ugotovljeni I. kategoriji invalidnosti. Delavcu glede na citirane predpise ne bi smelo prenehati delovno razmerje z datumom 17. 04. 2003, saj je bila sodba v omenjenem socialnem sporu pravnomočna šele z dnem 18. 06. 2008, tožeča stranka pa je delavcu v času trajanja delovnega razmerja med tekom sodnega postopka v socialnem sporu in pred tem v času postopka pred toženo stranko kot svojemu delavcu invalidu II. kategorije plačevala dohodek v skladu s predpisi.