82. člen ZDSS-1

Zagotovljena pokojnina je določena z Zakonom o spremembi in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2C). Namen je zagotoviti najnižjo starostno (ali invalidsko) pokojnino za upokojence s 40 leti pokojninske dobe brez dokupa v primerljivi višini cenzusa za pridobitev pravice do varstvenega dodatka ter s tem zagotoviti osnovno socialno varnost. Ker toženec pogojev za priznanje zagotovljene pokojnine še ni ugotavljal, je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo izpodbijani odločbi toženca in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.

Skladno z drugim odstavkom 81. člena ZDSS-1 sodišče izpodbijani upravni akt odpravi delno ali v celoti in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. S tem, ko je sodišče prve stopnje odpravilo izpodbijani odločbi, ni bilo nobene pravne podlage, da bi ponovno odločalo o že priznani pravici do delne pokojnine oziroma da bi zadevo vračalo tožencu v ponovni upravni postopek. Ključno je namreč, da je bila odločitev toženca nepravilna in nezakonita in v tem primeru še nadalje obstaja pravica, ki je bila tožniku priznana s pravnomočno odločbo. Določba prvega odstavka 126. člena ZUP se nanaša na vodenje postopka po uradni dolžnosti v primeru, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis in če organ ugotovi ali izve, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje zaradi javne koristi začeti upravni postopek. Vendar pa, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, toženec v navedeni določbi ni imel pravne podlage za poseg v pravnomočno priznano pravico. V pravnomočne odločbe je mogoče poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi, ki jih določa zakon. Ker toženec ni uporabil izrednih pravnih sredstev je sodišče prve stopnje, kot že omenjeno, izpodbijani odločbi utem

Invalidnost je potrebno ugotavljati tudi, če spremembe v zdravstvenem stanju niso dokončne, četudi je z vidika medicinske stroke in doktrine pri pacientu indicirana nadaljnja diagnostična obdelava in terapevtska obravnava. Potrebno je upoštevati dejanski zdravstveni status vsakokratnega življenjskega primera v povezavi z delom, poklicem ali dejavnostjo iz tretjega ali četrtega odstavka 63. člena ZPIZ-2. In ravno slednje je izkazano v dokaznem postopku, ko je sodišče z dodatnim zaslišanjem ugotovitev sodnega izvedenca o nezaključenem zdravljenju skladno z 8. členom ZPP umestilo v ustrezen kontekst invalidnosti. I. kategorija invalidnosti je ustrezna tudi ob takšnih zdravstvenih stanjih, ki se lahko kasneje izboljšajo. Iz ugotovitev izvedenca o nezaključenem zdravljenju ni mogoče zgolj zaključiti, da pri tožnici ne gre za pridobitno nezmožnost. Sodišče je ugotavljalo kakšno je bilo njeno zdravstveno stanje v povezavi s preostalo delovno zmožnostjo na datum pregleda oziroma do referenčnega datuma, tj. do dokončne odločbe toženca. Izvedenec je bil glede tega vprašanja jasen, saj je ugotovil, da tožnica ni pridobitno sposobna.

Tožnik je s postavljenim tožbenim zahtevkom pred sodiščem prve stopnje v celoti uspel. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. ZPP v četrtem odstavku 343. člena med drugim določa, da je pritožba nedovoljena, če pritožnik nima pravnega interesa za pritožbo. V tem primeru, ko je sodišče v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, tožnik ne izkazuje pravnega interesa za pritožbo, saj si svojega pravnega položaja ne more izboljšati.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je potrebno izpodbijani odločbi toženca odpraviti, ker tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o mnenjih invalidskih komisij (IK) I. in II. stopnje, ki jih je pri svoji odločitvi upošteval toženec. Z izvedenskim mnenjem IK I. stopnje je bil tožnik seznanjen v obrazložitvi prvostopenjske odločbe in je lahko nanj podal pripombe že v pritožbi, vloženi zoper prvostopenjsko odločbo. Tožnik je lahko pravico do izjave v predsodnem postopku uresničil tudi ob osebnem pregledu pri IK II. stopnje. V pritožbeni fazi mu je bila pravica do izjave zagotovljena že z vložitvijo pritožbe. Bistveno pa je, da je bila tožniku pravica do izjave omogočena v sodnem postopku.

Toženec je sklep poslal na napačen naslov. Vročitev ni bila uspešna, saj je bil navedeni sklep vrnjen tožencu z oznako "nepoznat". Toženec kljub temu ni preverjal dejanskega naslova tožnice in tudi ni ravnal po drugem odstavku 92. člena ZUP in vročitve ni opravil po diplomatski poti. Ravnanje toženca pomeni kršitev določb 87. in 92. člena ZUP.

V tej zadevi je bila izdana odločba organa prve stopnje potem, ko je bila že vložena tožba zaradi molka tako organa prve stopnje kot tudi organa druge stopnje. Zoper odločbo lahko zavarovanec (tožnik) vloži pritožbo, to pa pomeni, da so izpolnjeni vsi pogoji, določeni v petem odstavku 80. člena ZDSS1-1 za ustavitev postopka. Določba petega odstavka 80. člena ZDSS-1 se ne nanaša le na primere, ko je sodišče upravnemu organu naložilo izdajo novega upravnega akta, ta pa v določenem roku tega akta ne izda (tretji odstavek 82. člena ZDSS-1), temveč tudi na primere, kot je predmetni, torej ko upravni organ ne izda niti prvostopenjske niti drugostopenjske odločbe in šele po vložitvi tožbe izda prvostopenjsko odločbo. Če bi bila izdana drugostopenjska odločba, bi sodišče moralo postopati po drugem odstavku 80. člena ZDSS-1, in od tožnika zahtevati, da v 15-ih dneh sporoči, ali vztraja in v kakšnem delu vztraja pri tožbi oziroma ali jo razširja tudi na izdani upravni akt. V primeru, ko je izdan prvostopenjski akt, pa je ključno, da je zoper njega dovoljena pritožba, kar pomeni, da ima stranka pravico, da najprej v predsodnem upravnem postopku uveljavlja presojo nove odločbe in nato

Za priznanje pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu niso izpolnjeni pogoji, določeni v prehodnih določbah ZPIZ-2, da bi se tožnici še nadalje zagotavljale priznane pravice po prejšnjih predpisih. Tožnici namreč pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ni bila priznana, kar pomeni, da ni bila uživalka pravice do nadomestila na podlagi preostale delovne zmožnosti po prejšnjih predpisih. Za priznanje omenjene pravice namreč niso izpolnjeni pogoji niti po določbi 389. člena ZPIZ-2, kakor tudi ne po določbi 396. člena ZPIZ-2 ter po prvem odstavku 390. člena ZPIZ-2, saj se je postopek začel po uveljavitvi ZPIZ-2.

Ker sodišče pri sodbi na podlagi pripoznave ne ugotavlja dejstev in opravi preizkus le po tretjem odstavku 3. člena ZPP ter tudi ne uporabi materialnega prava, je obrazložitev sodišča prve stopnje v sodbi zadostna (peti odstavek 324. člena ZPP).

Pravno pomembno je dejstvo, da je bila predložena vsa potrebna dokumentacija le za odločanje o pravici do starostne pokojnine. Toženec je imel tako v dejanskem kot v pravnem smislu podlago voditi postopek samo za priznanje pravice do starostne pokojnine oziroma sorazmernega dela starostne pokojnine. Ni razvidno, da bi tožnik uveljavljal invalidsko pokojnino. Tožnik ni niti k pritožbi v predsodnem postopku ni predložil nobene ustrezne dokumentacije, ki je potrebna za odločanje o tovrstnem zahtevku. Sodišče je pri presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijane upravne odločbe vezano na obseg predsodnega upravnega odločanja.

Toženec je ob izdaji odločbe o priznanju pravice do vdovske pokojnine upošteval razpoložljive podatke. Naknadno je bil obveščen, da je pokojni zavarovanec pred smrtjo vložil tožbo na razvezo zakonske zveze. Po njegovi smrti sta postopek nadaljevala njegova dediča, sodišče pa je razsodilo, da je bila tožba na razvezo zakonske zveze utemeljena. Ko upravni organ sam ugotovi podatek, ki bi lahko vplival na drugačno odločitev ob izdaji odločbe o priznanju pravice, lahko o tej pravici ponovno odloči, kar mu omogoča določba 183. člena ZPIZ-2.

Glede na to, da je tožnica tožbo na sodišče vložila 19. 8. 2024, je bila vložena prepozno, torej po izteku zakonsko določenega 30-dnevnega roka.

Tožnica je postavila tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca z dne 30. 8. 2023 in z dne 2. 10. 2023 ter da se ugotovi, da je bila začasno nezmožna za delo zaradi bolezni tudi od 9. 9. 2023 dalje do 11. 10. 2023 dalje in da se ji prizna pravica do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela v tem obdobju. Ne glede na to, da tožnica ni omejila presoje prvostopenjske odločbe, s katero je bilo ugotovljeno, da je bila začasno nezmožna za delo v času od 1. 9. 2023 do vključno 8. 9. 2023, pa iz postavljenega tožbenega zahtevka povsem jasno izhaja, da navedeno obdobje ni sporno, sporna je zgolj odločitev za čas po 9. 9. 2023 do 11. 10. 2023. Sodišče prve stopnje je torej svojo odločitev pravilno omejilo na presojo odločb toženca, s katerimi je bilo odločeno o spornem obdobju. Tožnica je na naroku za glavno obravnavo umaknila tožbo v delu na ugotovitev začasne nezmožnosti za delo za sporno obdobje in na priznanje pravice do nadomestila med začasno nezmožnostjo za delo. Ker tožnica ni umaknila tožbe v delu, ki se nanaša na presojo izpodbijanih odločb toženca, je odprto vprašanje, ali je bilo sodišče dolžno presoditi tudi izpodbijani odločbi toženca. Kot to pravilno poudarja že

Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je dohodek tožnika, glede na dikcijo drugega odstavka 21. člena ZSVarPre, treba upoštevati. Ta določba se nanaša na okoliščino, ko je iz ugotovljenega dejanskega stanja razvidno, da je posameznik periodični dohodek začel prejemati šele v mesecu vložitve vloge. To pomeni, da mu bo redni dohodek v bodoče zagotovljen. V tem primeru pa je ravno obratno, redni dohodek tožniku v bodoče ne bo več zagotovljen. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje toženka pri ugotavljanju lastnega dohodka ne bi smela upoštevati periodičnega dohodka (plače), ker iz pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je tožnik ostal brez tega dohodka (prvi odstavek 21. člena ZSVarPre).

Tožnik v času ponovne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni dopolnil vsaj 6 mesecev pokojninske dobe, zato glede na določbo 117. člena ZPIZ-2 ni upravičen do ponovne odmere oziroma odstotnega povečanja pokojnine. Kot to pravilno poudarja sodišče prve stopnje, je ponovna odmera pokojnine uživalcu pokojnine po prejšnjih predpisih urejena v 395. členu ZPIZ-2. Skladno s prvim odstavkom 180. člena ZPIZ-1 se zavarovancu pokojninska doba in plača iz ponovnega zavarovanja upošteva pri ponovni odmeri pokojnine. Upoštevaje drugi odstavek istega člena lahko upravičenec zahteva, da se mu namesto ponovne odmere, že uveljavljena pokojnina odstotno poveča glede na obdobje zavarovalne dobe, dosežene v času ponovnega zavarovanja. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je pri vprašanju ponovne odmere potrebno izhajati iz določbe 39. člena ZPIZ-1, ki določa, kako se oblikuje oziroma kaj se upošteva v pokojninsko osnovo. Za leto zavarovanja se skladno z drugim odstavkom 39. člena ZPIZ-1 upošteva koledarsko leto, v katerem je zavarovanec prejemal plačo oziroma nadomestila plače za najmanj 6 mesecev zavarovanja oziroma v katerem so bili najmanj za 6 mesecev plačani

Ne drži pritožbeni očitek, da tožnici zdravljenje v tujini ni bilo odobreno. Pravica do zdravljenja v tujini, ki je pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, je bila tožnici priznana na podlagi 44.a člena ZZVZZ2 z odločbo toženca z dne 14. 9. 2018. Zakon ne omejuje pravice do zdravljenja v tujini na točno določenega izvajalca oziroma kraj. Naloga toženca v ponovljenem upravnem postopku je bila zgolj ugotoviti kakšno zdravljenje je bilo tožnici odobreno, višino stroškov zdravljenja v Beogradu in na Tajskem ter določiti višino povračila stroškov zdravljenja za tožnico. Upravni organ ne more poseči v takšno presojo sodišča in je na to odločitev na podlagi drugega odstavka 82. člena ZDSS-1 vezan. Na podlagi drugega odstavka 44.a člena ZZVZZ se stroški zdravstvenih storitev zavarovani osebi povrnejo v višini dejanskih stroškov teh storitev v državi, v kateri so bile uveljavljene. Storitve so bile uveljavljene na Tajskem in jih je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo. Pri tem je upoštevalo navodilo pritožbenega sodišča, da je tožnica upravičena do povračila stroškov zdravljenja, kot da bi bilo zdravljenje opravljeno v Beogradu, in da povrnjen znesek ne more znašati več,

Sodišče prve stopnje je s tem, ko je zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje, določbe prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 ni pravilno uporabilo, zato je prišlo do očitane kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe. Drži, da postopanje upravnega organa druge stopnje ni bilo skladno s tretjim odstavkom 46. člena ZSVarPre, vendar pa je utemeljen pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje ugotovljeno kršitev glede na naravo kršitve lahko samo odpravilo ter vsebinsko odločilo o zadevi (drugi odstavek 81. člena ZDSS-1). To velja še zlasti v okoliščinah konkretnega primera, ko tožnica v socialnem sporu zahteva priznanje višjih prejemkov iz javnih sredstev in daljši čas prejemanja. Vračanje zadeve upravnemu organu v novo odločanje pa bi le podaljšalo postopek. Gre za socialni spor, predmet katerega je priznanje pravic iz javnih sredstev, zato je potrebno upoštevati tudi načelo pospešitve postopka iz 20. člena ZDSS-1.

Predmet sodne presoje je pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 3. 11. 2022 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 25. 10. 2021. Iz prvostopenjske upravne odločbe izhaja, da se je postopek začel po uradni dolžnosti. Nasprotno je iz obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da se je postopek začel na podlagi tožnikovih zahtev z dne 14. 12. 2020, 18. 1. 2021 in 27. 1. 2021 za neposredno izplačilo nadomestila plače med začasno zadržanostjo za delo za čas od novembra 2017 do julija 2018 po desetem odstavku 137. člena ZDR-1. Hkrati je toženec v obrazložitvi ugotovil, da je bilo tožniku neupravičeno izplačano nadomestilo plače v skupnem znesku 2.655,99 EUR neto. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da toženec z izpodbijanima odločbama sploh ni odločil o zahtevah tožnika na način, da bi njegove zahteve zavrgel, zavrnil oziroma mu na osnovi teh priznal kakšno pravico. Tako izreku kot tudi obrazložitvi izpodbijane odločbe, kot je predhodno povzeta, je utemeljeno mogoče očitati pomanjkljivosti, ki onemogočajo preizkus z vidika pravilnosti in zakonitosti sprejete odločitve. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237