VSL sodba II Cpg 360/2011

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 8.789,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 09. 2010 do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 698,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila, vse v 15. dneh. Sklenilo je tudi, da se zaradi umika tožbe ustavi postopek za glavnico 3.954,69 EUR in za obresti od zneska 8.789,07 EUR od 14. 09. 2010 dalje.

2Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje. Uveljavljala je vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek ter tožeči stranki naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Stečajni postopek zoper toženo stranko je sodišče začelo dne 13. 06. 2011. S tem dnem je prišlo do prekinitve postopka po samem zakonu (4. točka 205. člena ZPP). Do prekinitve postopka je prišlo potem, ko so bila v pritožbenem postopku opravljena vsa procesna dejanja, oziroma so potekli roki zanje. Zato je pritožbeno sodišče, ob smiselni uporabi 2. stavka 2. odstavka 207. člena ZPP, po seji senata izdalo odločbo (primerjaj II Ips 41/97).

5Pritožba ni utemeljena.

6Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, sta pravdni stranki dne 15. 12. 2005 za dobo treh let sklenili pogodbo (A3; nadalje: pogodba), katere predmet je bilo zavarovalno posredovanje. Tožena stranka je od pogodbe odstopila dne 12. 06. 2006. Tožeča stranka je od nje terjala plačilo odškodnine v višini provizij, obračunanih od fakturiranih premij premoženjskih in avtomobilskih zavarovanj, ki jih je tožena stranka z Zavarovalnico X sklenila v letih 2007 in 2008.

7Ker je bila vsebina pogodbenega dogovora med strankama sporna, je sodišče prve stopnje pri njeni razlagi uporabilo pravilo o razlagi spornih določil (2. odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika, Ur.l. RS, št. 40/2007; nadalje; OZ), po katerem je treba iskati skupni namen pogodbenikom in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Vsebino dogovora je zato sodišče prve stopnje ugotavljalo glede na besedilo 1. in 2. člena pogodbe ter vsebino pooblastila z dne 18. 01. 2007 (A6, nadalje: pooblastilo) in ob upoštevanju pogajanj med strankama. Sklep, da je bila dogovorjena dejavnost zavarovalniškega posredovanja, so potrdile tudi izpovedbe zaslišanih strank in prič.

8Po presoji pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje na podlagi vseh izvedenih dokazov pravilno sklenilo, da je bil predmet pogodbe zavarovalno posredovanje. Iz same vsebine 2. odstavka 2. člena pogodbe namreč izhaja, da se je tožeča stranka zavezala za opravljanje pripravljalnih dejanj za sklenitev zavarovalne pogodbe ter za pomoč pri izvrševanju pravic iz pogodbe, še posebej pri reševanju odškodninskih zahtevkov. Navedene aktivnosti so kot posredovanje opredeljene v določbah o zavarovalnih posrednikih po 219. in 222. členu Zakona o zavarovalništvu (Ur. l. RS, št. 13/2000 do 50/2004).

9Nima prav tožena stranka, ki v pritožbi navaja, da je bila pogodba pripravljena s strani tožeče stranke, zaradi česar bi bilo treba nejasna določila pogodbe razlagati v korist tožene stranke (83. člen OZ). Glede na to, da je bilo mogoče vsebino pogodbenega dogovora ugotoviti po primarnem obveznem razlagalnem pravilu iz 2. odstavka 82. člena OZ, nadaljnja razlaga po 83. členu OZ namreč ne pride v poštev (primerjaj dr. Nina Plavšak, dr. Miha Juhart, mag. Dunja Jadek Pensa, dr. Vesna Kranjc, dr. Peter Grilc, dr. Ada Polajnar Pavčnik, dr. Mile Dolenc in dr. Marjan Pavčnik: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 499).

10Prav tako so neutemeljene nadaljnje navedbe tožene stranke, da se pogodbeni stranki nista dogovorili za izključno posredovanje tožeče stranke pri sklepanju zavarovalnih pogodb med toženo stranko in Zavarovalnico X d.d. v letih 2007 in 2008. Vsebino dogovora je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi pogodbe ter izstavljenega pooblastila in na podlagi izvedenih dokazov pravilno štelo, da je bilo dogovorjeno prav to, zaradi česar je višino zahtevka ugotavljalo na podlagi fakturiranih premij v spornih letih.

11Glede pritožbenih navedb o višini tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje upoštevalo podatke Zavarovalnice X d.d. glede fakturiranih premij premoženjskih in avtomobilskih zavarovanj po zavarovalnih pogodbah, sklenjenih med toženo stranko in Zavarovalnico X d.d. v letih 2007 in 2008. Višino provizije, ki bi bila tožeči stranki izplačana na osnovi sklenjenih pogodb je tako izračunalo ob upoštevanju provizijske stopnje za premoženjska in avtomobilska zavarovanja. V zvezi s tem je tožena stranka v pritožbi ponovno ugovarjala, da ni mogoče ugotoviti, na podlagi katerih pogodb so bile zaračunane zavarovalne premije.

12Po presoji pritožbenega sodišča tudi temu ugovoru ni mogoče slediti. Glede na to, da gre za pogodbe, ki so bile sklenjene med Zavarovalnico X d.d. in toženo stranko, gre za dejstva, s katerimi je tožena stranka seznanjena. Zato višini tožbenega zahtevka tožena stranka s pavšalnimi navedbami ne more uspešno ugovarjati (smiselno 2. odstavek 214. člena ZPP). V zvezi z razliko med fakturiranimi in plačanimi premijami premoženjskih zavarovanj v istem letu, pa je mogoče ugotoviti, da vse premije premoženjskih zavarovanj, ki so bile fakturirane v posameznem letu, niso bile plačane v istem letu.

13Tožena stranka nadalje navaja, da naj bi sodišče kršilo določbe ZPP s tem, ko ni sprejelo posebnega sklepa o spremembi tožbe (1. odstavek 185. člena ZPP) in ker je zavrnilo zahtevo tožene stranke za dodelitev roka za pripravo na predlagano spremembo tožbe (5. odstavek 185. člena ZPP). Nadalje naj bi relativno bistveno kršitev določb postopka predstavljalo tudi ravnanje sodišča, ko toženi stranki ni pustilo dodatnega roka za preučitev dokumentacije Zavarovalnice X, ki jo je prejela dne 10. 09. 2010. Sodišče prve stopnje je namreč na naroku dne 14. 09. 2010 glavno obravnavo končalo in naroka ni preložilo (1. odstavek 115. člena ZPP).

14Po presoji pritožbenega sodišča uveljavljene bistvene kršitve določb postopka niso podane. Bistvena kršitev določb postopka je namreč podana le, če bi nepravilna uporaba kakšne določbe ZPP lahko vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe (1. odstavka 339. člena ZPP), česar pa tožena stranka ni izkazala.

15Sicer pa glede zatrjevanih relativnih bistvenih kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP velja, da mora stranka kršitev določb postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Na kršitve se lahko sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih le, če teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (1. odstavek 286. člena ZPP). Tožena stranka bi torej morala zatrjevane relativno bistvene kršitve določb postopka uveljavljati pravočasno, to je do konca naroka za glavno obravnavo dne 14. 09. 2010. Ker tega ni storila se šteje, da se je uveljavljanju teh kršitve odpovedala (primerja dr. Lojze Ude, mag. Nina Betteto, dr. Aleš Galič, dr. Vesna Rijavec, dr. Dragica Vedam Lukič, dr. Jan Zobec: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem spremenjenih členov, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2010, stran 239).

16Pritožba tožene stranke ni utemeljena, saj uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).