VSRS Sodba I Ips 3323/2009-89

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

1Okrožno sodišče v Novi Gorici je z uvodoma citirano sodbo spoznalo obsojenega E. Š. za krivega storitve kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila kazen šest let in šest mesecev zapora. V tako izrečeno kazen je bil vštet čas prebit v priporu od 4. 4. 2008 od 10.20 ure do 17. 4. 2008 do 15.00 ure. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodno takso, medtem ko nagrada in potrebni izdatki njegovega zagovornika, odvetnika B. G. in zagovornice, odvetnice B. T., ki jo je imel pred slednjim, bremenijo proračun.

2Višje sodišče v Kopru je s sodbo II Kp 3323/2009 z dne 17. 3. 2011 pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločeno je bilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

3Zagovornik obsojenca je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev 23., 25. in 29. člena Ustave RS. Predlagal je, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču pred spremenjenim senatom.

4V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti je vrhovna državna tožilka navedla, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojencu in zagovorniku, ki pa se o njem nista izjavila.

6Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V teh primerih gre torej za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost uveljavljanja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zahtevi za varstvo zakonitosti. Poleg tega je v prvem odstavku 424. člena ZKP določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

7V delu, ko zagovornik podrobno analizira izpoved priče B. N. in na tej podlagi poskuša izpodbiti dokazne zaključke izpodbijane sodbe, ki temeljijo tudi na tej izpovedi, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno. Vložnik sicer navaja, da se te zakonske omejitve pri zahtevi zaveda, vendar te okoliščine vseeno izpostavlja z namenom, da bi sodišče pri odločanju „poseglo po določilu 427. člena ZKP.“ V tej zvezi Vrhovno sodišče vložniku pojasnjuje, da po 427. členu ZKP postopa le takrat, ko samo podvomi v pravilnost tistih odločilnih dejstev, na katere se opira zakon, ki naj bi ga po navedbah zahteve za varstvo zakonitosti kršilo sodišče. Zato navedb vložnika zahteve v obsegu, v katerem se z lastno presojo izvedenih dokazov sklicuje na zmotno presojo odločilnih dejstev, ni bilo mogoče upoštevati. Enako velja tudi za tisti del zahteve, kjer vložnik oporeka oceni izpovedbe B. N. glede na zagovor obsojenca, in sicer v zvezi z njuno medsebojno konverzacijo na WC-ju (stran 8 zahteve).

8Neutemeljeno je tudi stališče vložnika, da je bila z izpodbijano sodbo storjena kršitev 23. in 25. člena Ustave RS, ker se višje sodišče v pritožbenem postopku zoper prvostopenjsko sodbo ni opredelilo do zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter je nekatere le pavšalno zavrnilo in tudi ni odgovorilo na očitek, da je prvostopenjsko sodišče sodilo pristransko, kar naj bi bilo razvidno iz dejstva le delnega povzemanja tistih delov izpovedb prič, ki gredo obsojencu v škodo. V tej zvezi je treba ugotoviti, da ZKP v nobeni določbi ne zahteva, da bi moralo sodišče v obrazložitvi sodbe v celoti povzemati izpovedbe prič in se opredeljevati do vsakršnih in vseh navedb v teh izpovedbah, pač pa mora sodišče določno in popolnoma navesti, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov (sedmi odstavek 364. člena ZKP), pri čemer se še posebej zahteva opredelitev odločilnih razlogov pri reševanju pravnih vprašanj. Vse te razloge pa povsem določno in več kot dovolj podrobno navaja sodba sodišča prve stopnje in jih glede določenih odločilnih vprašanj, ki jih je izpostavila pritožba obsojenčevega zagovornika, dopolnjuje tudi sodba sodišča druge stopnje. Pri tem sodišče druge stopnje ni dolžno ponovno navajati in utemeljevati tistih dokaznih zaključkov, ki so že v zadostni meri navedeni in pojasnjeni v sodbi sodišča prve stopnje ter se sodišče druge stopnje, glede na pritožbene navedbe, nanje lahko le sklicuje oziroma jih evidentno vključuje v svoje dopolnilne razloge. Tako se tudi v obravnavani zadevi sodišču druge stopnje ni bilo potrebno podrobneje opredeljevati do drugačnih pritožbenih stališč glede posameznih izvedenih dokazov, če je razloge za izpodbijane zaključke ustrezno navedlo sodišče prve stopnje v prvostopenjski sodbi in je sodišče druge stopnje izrecno navedlo, da jih sprejema ter da jih pritožbene navedbe niso v ničemer omajale. Ob takšnem stališču pritožbenega sodišča tudi ni bilo potrebno še posebno utemeljevanje, zakaj v postopku in odločitvi prvostopenjskega sodišča ni bilo zaznati pristranskosti.

9Zagovornik obsojenca v zahtevi ponovno izpostavlja vrsto dejstev in okoliščin, do katerih naj se višje sodišče v pritožbenem postopku ne bi opredelilo in naj bi bile s tem storjene „bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP“ (zadnji odstavek na strani 5 zahteve in 6. stran zahteve), pri čemer gre za okoliščine dejanskega stanja, do katerih se je opredelilo tako sodišče prve stopnje (glede obutve obsojenca in njegovega preobuvanja po dejanju in se pri tem oprlo na izpoved priče B. Ž., B. N. in J. M.) kot tudi sodišče druge stopnje (zadnji odstavek na strani 6 in prvi odstavek na strani 7 sodbe). Prav tako je sodišče prve stopnje določno pojasnilo, zakaj in v katerem delu je štelo kot verodostojno izpoved priče B. Ž. (stran 20 in prva dva odstavka na strani 21 sodbe sodišča prve stopnje), sodišče druge stopnje pa je tudi pojasnilo pomen presoje verodostojnosti pričanja B. Ž. (zadnji odstavek na strani 6 sodbe). Sodišče prve stopnje je prav tako podalo podrobno analizo pričanja B. N. (strani 14 do 16 sodbe) in povsem logično ter prepričljivo pojasnilo, kako ocenjuje njegovo izpoved ter v katerem delu opira nanjo svoje dokazne zaključke in zato zatrjevanje vložnika, da bi bila pri tej oceni bistvena prav okoliščina ali je obsojenec po obravnavanem dogodku sedel za mizo na prireditvenem prostoru, ne more predstavljati bistvene okoliščine, do katere bi se moralo sodišče prve stopnje ali pritožbeno sodišče še posebej opredeljevati.

10Vložnik zahteve nima prav, ko meni, da je bila z izpodbijano sodbo prekoračena obtožnica oziroma da je izrek sodbe sodišča prve stopnje v nasprotju z obrazložitvijo zaradi zaključka sodišča, da je obsojenec pokojnega udaril najprej s steklenico po glavi, čeprav tega očitka izrek sodbe ne vsebuje. Poleg tega vložnik navaja, da se o tej bistveni kršitvi določb kazenskega postopka višje sodišče ni opredelilo in je tako samo storilo kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče druge stopnje se je o tej zatrjevani kršitvi določno opredelilo (zadnji odstavek na strani 4 sodbe) in tem razlogom ni kaj dodati; kolikor pa vložnik v nadaljevanju analizira dokaz - izpoved priče D. P. ter iz tega sklepa na dvomljivost dokaznega zaključka sodišča o tej okoliščini, se vsebinsko uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar z zahtevo ni dopustno.

11Ni podana niti zatrjevana kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bil storjena s tem, da se iz spisa ni izločil uradni zaznamek kriminalista B. Ž. ter da se sodba sodišča prve stopnje opira na ta dokaz, čeprav bi moral biti izločen iz spisa, skladno z določili 83. člena ZKP. O istem pritožbenem razlogu se je opredelilo že sodišče druge stopnje in ga utemeljeno zavrnilo (stran 3 sodbe sodišča druge stopnje), saj v tem primeru ni šlo za obvestilo oziroma izjavo osumljenca, ki bi jo kriminalist dobil na podlagi 148. člena ZKP, temveč je šlo za besede, ki jih je obsojenec dejal njegovi materi, kriminalist pa jih je slišal in jih zapisal v obliki uradnega zaznamka. Nobena določba ZKP ne obvezuje policista, da bi moral osumljenca opozoriti skladno z določbami četrtega odstavka 148. člena ZKP, ko ta oseba komunicira z drugimi osebami (in torej ne s policistom), četudi v neposredni bližini policista.

12Zagovornik obsojenega v zahtevi navaja, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo od obrambe predlaganih dokazov (zaslišanje prič K. K., N. in R. G. ter pribavo celotne medicinske dokumentacije o zdravljenju obsojenca), kršilo pravico do obrambe iz 29. člena Ustave RS oziroma pravico do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. V sodni praksi je bilo že večkrat poudarjeno, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, ampak le tiste, ki so materialnopravno relevantni ter da mora to relevantnost utemeljiti obramba s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče pa predlagane dokaze lahko zavrne, če je izvajanje dokazov zaradi jasnosti odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo (glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 218/2008 z dne 27. 11. 2008). Glede navedenih dokaznih predlogov je sodišče prve stopnje navedlo razloge, zakaj jih je ocenilo kot nepotrebne (zaslišanje prič v zvezi z vplivanjem na J. M., da lažno priča, je sodišče ocenilo kot odvečno, ker je relevantne okoliščine razjasnilo že z zaslišanjem prič S. B. in A. B.), neprimerne (zaslišanje priče R. G. ne bi moglo pomagati identificirati možnega drugega storilca, saj ta priča ni hotela pogledati tja, kjer naj bi bil obsojenec po navedbah B. N. po storjenem dejanju; glede tega, kaj je B. N. videl v WC-ju, pa bi priča R. G. lahko izpovedal le posredno in je bil o tem zaslišan že sam B. N.) ter je šlo za že dokazana dejstva z drugimi dokazi (pribava celotne medicinske dokumentacije o poteku zdravljenja ni bila potrebna, ker je bila ta na razpolago izvedencu medicinske stroke, ki je podal vsa potrebna pojasnila in mnenje glede poteka zdravljenja pokojnega oškodovanca). Z dodatnim razlaganjem svojih pomislekov glede okoliščin, ki naj bi se jih na podlagi navedenih dokazov ugotavljalo, pa vložnik izpodbija v tem delu ugotovljeno dejansko stanje, kar z zahtevo ni dopustno.

13Vložnik zahteve napada ugotovljeno dejansko stanje tudi v delu, kjer temelji na mnenju izvedenca medicinske stroke dr. J. B., z navajanjem podatkov iz drugega kazenskega postopka, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Kopru, kjer naj bi se izkazalo, kako dejansko poteka pravilno zdravljenje pacientov z oteklostjo možganov in kar naj bi dodatno utemeljevalo dokazni predlog, da se pribavi celotna medicinska dokumentacija za pokojnega Z. J. Navedene podatke je vložnik zahteve (po njegovih navedbah v zahtevi) pridobil šele po pritožbenem postopku in jih zato ni mogel uveljavljati v pritožbi, kar pa že samo zase pomeni, da jih vložnik zahteve ne more uspešno uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom – zahtevo za varstvo zakonitosti, saj bi šlo v tem primeru lahko le za nova dejstva oziroma nove dokaze.

14Ugotovljeno je torej bilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso bile podane ter je bila zato zahteva zavrnjena kot neutemeljena (425. člen ZKP).

15Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.