VSRS Sodba I Ips 55050/2010-79

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

A.

1Okrožno sodišče v Celju je z obsodilnim delom sodbe I K 55050/2010 z dne 8. 11. 2010 obsojenega B. V. spoznalo za krivega treh kaznivih dejanj poslovne goljufije po prvem odstavku 234. a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu po 50. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo posamezne kazni pet, štiri in tri mesece zapora, nato pa po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ enotno kazen enajst mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let z dodatnim pogojem, da najkasneje v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe plača družbi K. d. o. o., znesek 7.719,20 EUR, družbi A. d. o. o., znesek 4.058,94 EUR in družbi V. d. o. o., znesek 2.026,96 EUR. Po 105. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je dolžan plačati premoženjskopravne zahtevke, in sicer družbi K. d. o. o., znesek 7.719,20 EUR, družbi A. d. o. o., znesek 4.058,94 EUR in družbi V. d. o. o., znesek 2.026,96 EUR, medtem ko je presežek premoženjskopravnega zahtevka družbe K. d. o. o., zavrnilo kot neutemeljen. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka, ki se nanašajo na obsodilni del sodbe, in stroške pooblaščenca odvetnika D. M. ter sodno takso.

2Višje sodišče v Celju je s sodbo II Kp 55050/2010 z dne 19. 4. 2011 delno ugodilo pritožbama obsojenega B. V. in njegove zagovornice ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234. a člena KZ, storjenega v škodo gospodarske družbe V. d. o. o., ter mu po 50. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dva meseca zapora ter preizkusno dobo enega leta z dodatnim pogojem, da najkasneje v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe plača družbi V. d. o. o., znesek 602,37 EUR. Po 105. členu ZKP je odločilo, da je dolžan plačati družbi V. d. o. o., znesek 602,37 EUR, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa je to gospodarsko družbo napotilo na pravdo. V skladu s prvim odstavkom 95. člena ZKP je odločilo, da je obsojenec dolžan povrniti vse stroške tega dela kazenskega postopka in plačati sodno takso. Z isto sodbo je višje sodišče po 4. točki 357. člena ZKP zoper obsojenega B. V. zavrnilo obtožbo zaradi kaznivih dejanj poslovne goljufije po prvem odstavku 234. a člena KZ, ki naj bi ju storil v škodo gospodarskih družb K. d. o. o., in A. d. o. o. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je obe gospodarski družbi s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 96. člena ZKP pa je odločilo, da obremenjujejo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP proračun. V preostalem obsegu je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Obsojenec je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, kršitve Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije in kršitve Zakona o evropskem nalogu za prijetje in predajo. Predlaga, da Vrhovno sodišče njegovi zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi.

4Vrhovna državna tožilka v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Obsojenec v zahtevi uveljavlja kršitve postopkov za izdajo naloga za predajo in prijetje, kršitve glede izdaje soglasja za pregon ter glede odločitve sodišča o predlogu za izločitev predsednika senata, sodnikov porotnikov in predsednika sodišča ter glede odločanja o predlogu za prenos krajevne pristojnosti. Vse navedeno sta obsojenec in njegova zagovornica uveljavljala že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je v svoji sodbi na vse te navedbe odgovorilo ter pri tem navedlo prave podatke iz spisa in pojasnilo zakonodajo v zvezi s postopkom na podlagi evropskega naloga za predajo in prijetje. S strani obsojenca zatrjevane kršitve niso podane in zahteva za varstvo zakonitosti tako ni utemeljena.

5Predlog vrhovne državne tožilke je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu, ki v izjavi vztraja pri navedbah zahteve in predlaga, da se sodbi nižjih sodišč spremenita in da se ga oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno razpravljanje in odločanje.

6Po stališču vložnika zahteve sodišče ni razpolagalo s pravilno in pravočasno pridobljenim soglasjem za obsojenčev pregon ter bi zato moralo po 536. členu v zvezi s 4. točko 357. člena ZKP zavrniti obtožbo. Soglasje za pregon za kazniva dejanja, ki se obsojencu očitajo v tej kazenski zadevi, ni izdalo pristojno sodišče. Ker sodišče ni razpolagalo s pravilno pridobljenim soglasjem in je kljub temu vodilo postopek, je kršilo določbe 536. in 357. člena ZKP, prav tako določbe 33. člena Zakona o evropskem nalogu za prijetje in predajo (v nadaljevanju ZENPP), 44. člen Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah med državami članicami EU (v nadaljevanju ZSKZDČEU) in 35. člena nemškega zakona o mednarodni pravni pomoči.

7Za presojo vprašanja, ali je sodišče zoper obsojenca smelo izvesti kazenski postopek tudi zaradi obravnavanih kaznivih dejanj, je odločilen obstoj soglasja pristojnih pravosodnih in sodnih organov Nemčije, ne pa tudi presoja zakonitosti postopka, na podlagi katerega je bil obsojenec v Nemčiji prijet in predan slovenskim organom pregona (v zadevi Kpr 113/2006 evropski nalog za prijetje in predajo z dne 7. 9. 2007). Po podatkih kazenskega spisa je Okrožno sodišče v Celju (list. št. 309) v zvezi z obravnavanimi kaznivi dejanji poslalo dopis Višjemu deželnemu sodišču v Münchnu, v katerem je sklicujoč se na 4. točko prvega odstavka 44. člena ZSKZDČEU predlagalo, da poda soglasje za obsojenčev pregon tudi za kazniva dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234. a člena KZ, zajeta v obtožnici Okrožnega državnega tožilstva v Celju Kt 1/1379/01 z dne 3. 12. 2004. Priložilo je drugopis obtožnice v obeh jezikih, nalog za pripor in prijetje Višjega deželnega sodišča v Münchnu z dne 7. 9. 2007 ter prevod besedila poslovne goljufije po 234. a členu KZ. Generalno državno tožilstvo v Münchnu je dne 8. 9. 2010 sporočilo, da je odobrilo obsojenčevo izročitev za namen kazenskega pregona zaradi kaznivih dejanj, navedenih v obtožnici Okrožnega državnega tožilstva v Celju Kt 1/1379/01 z dne 3. 12. 2004. Iz sklepa Višjega deželnega sodišča v Münchnu OLGAusl.15Ausl.A 402/10 (122/07) z dne 2. 9. 2010, ki ga je pribavilo v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče, je razvidno, da je navedeno sodišče v skladu z določbami 2. točke prvega odstavka 35. člena nemškega zakona o mednarodni pravni pomoči v kazenskih zadevah (Gesetz über die internationale Rechtshilfe in Strafsachen-IRG) odločilo, da so izpolnjeni pogoji za podelitev soglasja glede izvedbe kazenskega pregona oziroma kazenskega postopka tudi za kazniva dejanja, ki so obsežena v navedeni obtožnici. V posledici take odločitve je Generalno državno tožilstvo v Münchnu postopalo po drugem odstavku 13. paragrafa IRG, po katerem je pristojno za izvedbo dovoljene izročitve, v tem primeru pa za posredovanje izdanega soglasja za obsojenčev pregon obravnavanih kaznivih dejanj. Iz teh razlogov kršitve zakona, ki jih uveljavlja vložnik zahteve, niso podane.

8Trditev, da je kazenski pregon zastaral tudi za kaznivo dejanje, storjeno v škodo gospodarske družbe V. d. o. o., vložnik zahteve ni ustrezno obrazložil ter je zato ni mogoče preizkusiti. Po določbi prvega odstavka 424. člena ZKP se namreč Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Slednje pomeni, da ni dovolj posplošeno sklicevanje na kršitev zakona, temveč jo mora vložnik zahteve ustrezno obrazložiti, česar v zvezi z navedbo o zastaranju kazenskega pregona ni storil.

9Zahteva tudi neutemeljeno opozarja na postopkovne kršitve v zvezi z zahtevama za izločitev predsednika sodečega senata in sodnikov porotnikov ter predsednika sodišča. Glede na ugotovljena procesna dejstva, da je obsojenec pristopil na narok za glavno obravnavo dne 8. 10. 2010, da se je v tem času že seznanil s soglasjem Generalnega državnega tožilstva v Münchnu, da je zahtevo za izločitev vložil šele na naslednjem naroku za glavno obravnavo, to je 18. 10. 2010, je sodišče postopalo v skladu z določbo petega odstavka 42. člena ZKP. Zato je bila njegova odločitev zakonita. Sicer pa je vse ugovore v tej smeri presodilo že sodišče druge stopnje (obrazložitev v drugem odstavku 7. strani sodbe pritožbenega sodišča), tudi z vidika zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. S temi razlogi in z interpretacijo določbe drugega odstavka 41. člena ZKP soglaša tudi Vrhovno sodišče. Kar zadeva navedbe, s katerimi zahteva izpodbija pristojnost odločanja o zahtevi za izločitev, je treba opozoriti na določbe petega odstavka 42. člena ZKP, ki predpisujejo, da v primerih ravnanja strank v nasprotju z določbami drugega do petega odstavka 41. člena istega zakona, ali če je iz vsebine zahteve razvidno, da gre za očitno neutemeljeno zahtevo, podano z namenom zavlačevanja ali spodkopavanja avtoritete sodišča, se zahteva v celoti zavrže. O tem pa med drugim odloča sodnik ali senat, ki postopa v zadevi. Pri odločanju lahko sodeluje sodnik ali predsednik sodišča, katerega izločitev se zahteva. Glede na zakonitost postopanja sodišča v zvezi z zahtevo za izločitev, niso pomembne navedbe, s katerimi vložnik zahteve problematizira pravočasnost in pravilnost obvestila o naroku z dne 8. 10. 2010.

10Očitek, da je bila storjena kršitev 35. člena ZKP, ker je sodišče odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zvezi s predlaganim prenosom krajevne pristojnosti sprejelo šele v mesecu decembru 2010, sodbo pa je izreklo že 8. 11. 2010, je zavrnilo že sodišče druge stopnje. Izhajalo je iz ugotovitve, da je Vrhovno sodišče zavrnilo obsojenčev predlog za prenos krajevne pristojnosti dne 28. 10. 2010 in zato utemeljeno sklepalo, da ne gre za kršitev drugega odstavka 371. člena ZKP.

11Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo obsojenega B. V. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

12Glede na sprejeto odločitev je Vrhovno sodišče obsojencu naložilo plačilo sodne takse kot stroška, nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom. Pri tem je upoštevalo njegove premoženjske razmere in pridobitne sposobnosti, razvidne iz podatkov kazenskega spisa (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP).