VSRS Sklep II Ips 222/2011

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom ustavilo postopek zoper četrto toženko (I. točka izreka odločbe), s sodbo pa ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in prvim trem tožencem naložilo, da izpraznijo podstrešno stanovanje v hiši v Ljubljani in ga izročijo tožeči stranki (prvi odstavek II. točke izreka), ter zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi prvih dveh tožencev na ugotovitev, da sta pridobila lastninsko pravico na tem podstrešnem stanovanju, in izstavitev listine, na podlagi katere bo mogoč v zemljiški knjigi za vsakega od njiju do ½ vpis etažne lastnine za to stanovanje in vpis solastnine na skupnih delih hiše na parc. 2389 k.o. ... in na nepremičninah 2390 in 2335 k.o. ... v razmerju, kakršnega predstavlja podstrešno stanovanje do celotne stanovanjske hiše (III. točka izreka). Tožencem je tudi naložilo, da tožeči stranki povrnejo odmerjene pravdne stroške (drugi odstavek II. Izreka).

2Sodišče druge stopnje je pritožbo prvih treh tožencev zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da pravdni stranki sami krijeta svoje pravdne stroške.

3Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, so prvi trije toženci pravočasno vložili revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagajo, da Vrhovno sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da bo tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnjen, tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe pa ugodeno, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom ali pa da razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, prav tako drugemu sodniku. Podrobnejša vsebina navedb revizije bo predstavljena v nadaljevanju obrazložitve z istočasnim odgovorom nanje.

4Ker je bila sodba sodišča prve stopnje, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D), se v skladu z drugim odstavkom 130. člena ZPP-D postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih, torej po Zakonu o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP) neupoštevajoč omenjeno novelo.

5Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožeči stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožeča stranka je na revizijo obširno odgovorila in predlagala, naj Vrhovno sodišče revizijo tretjega toženca zavrže zaradi pomanjkanja pravnega interesa, ker je vložil le ugotovitveno tožbo, revizijo prvih dveh tožencev pa zavrne kot neutemeljeno. Podrejeno predlaga, da se tudi revizija tretjega toženca zavrne.

6Revizija je utemeljena.

7Pomisleki tožene stranke o dopustnosti revizije tožencev zaradi uveljavitve ZPP-D niso utemeljeni. V 4. točki obrazložitve je bilo pojasnjeno, zakaj Vrhovno sodišče v tem postopku uporablja dosedanje predpise, po teh pa je revizija dovoljena. Prav tako je v celoti dovoljena revizija tretjega toženca. V reviziji so namreč toženci pojasnili, da prva dva toženca izpodbijata odločitev sodišča druge stopnje v celoti, tretji toženec pa v delu, ki se nanaša nanj, to je glede odločitve v II. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje. V tej točki je sodišče prve stopnje vsem trem tožencem naložilo izpraznitev podstrešnega stanovanja in njegovo izročitev tožeči stranki. Za izpodbijanje tega dela s sodbo sodišča druge stopnje potrjene odločitve je pravni interes tretjega toženca nedvomno podan in je zato neutemeljen primarni predlog tožeče stranke v odgovoru na revizijo po zavrženju njegove revizije.

8Od odločitve o nasprotnem tožbenem zahtevku na ugotovitev lastninske pravice na podstrešnem stanovanju je odvisna odločitev o izselitvi tožencev iz njega. Zato je revizijsko sodišče primarno presojalo utemeljenost revizije v delu, s katerim izpodbija sodbo sodišča druge stopnje v zvezi s III. točko izreka sodbe prve stopnje (zavrnitev nasprotnega tožbenega zahtevka). Sodišče druge stopnje je namreč potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, da pogoji za pridobitev lastninske pravice prvih dveh tožencev na stanovanju tako na podlagi zakona kot na podlagi pravnega posla niso izpolnjeni. Osrednji del revizije je usmerjen v izpodbijanje tistega dela odločitve, ki odreka izpolnjevanje pogojev za originarno pridobitev lastninske pravice po 116. členu Stanovanjskega zakona iz leta 1991 (v nadaljevanju SZ).

9SZ je v poglavju o lastninjenju in privatizaciji stanovanj in stanovanjskih hiš ter stanovanjskih podjetij, ki se glede na sedaj veljavni Stanovanjski zakon uporablja do zaključka privatizacije, v 116. členu določal, da občani, ki so si svoje stanovanjsko vprašanje razrešili s preureditvijo ali nadzidavo skupnih prostorov v stanovanjski hiši, pa še niso pridobili lastninske pravice, postanejo z dnem uveljavitve tega zakona lastniki na tak način pridobljenih stanovanj. Določilo je bilo z novelo v letu 1994 dopolnjeno tako, da imajo občani pravico do vpisa lastninske pravice na takem stanovanju v zemljiško knjigo na podlagi gradbenega dovoljenja oziroma odločbe o dovolitvi priglašenih del, s čimer jim je bil olajšan zemljiškoknjižni postopek. Ob izpolnjenih predpostavkah iz navedenega člena je torej občan lastninsko pravico pridobil na originaren način, na podlagi zakona.

10Ena od predpostavk za pridobitev lastninske pravice po navedeni pravni podlagi je, da je pred uveljavitvijo SZ nastalo stanovanje s preureditvijo ali nadzidavo skupnih prostorov. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da ta ni izpolnjena in da sporno stanovanje do uveljavitve SZ 19. 10. 1991 ni bilo dograjeno. Zaključek, da stanovanje ob uveljavitvi SZ še ni bilo zgrajeno, je, kot poudarja tožeča stranka v odgovoru na revizijo, sicer dejanske narave in zato glede na določilo tretjega odstavka 370. člena ZPP za revizijsko sodišče zavezujoč. Vendar pa revizija ne izpodbija (zgolj) tega dejanskega zaključka, temveč izpostavlja (predvsem) napake postopka pred sodiščema druge in prve stopnje, v katerem je bilo to dejstvo ugotovljeno, kar pa je v revizijskem postopku dopustno uveljavljati v okviru razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP. Tako revizija navaja, da tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdila, da bi stanovanje do uveljavitve SZ ne bilo zgrajeno in je (bila) zato sodba sodišča prve stopnje zanjo sodba presenečenja, saj tega dejstva ni štela za spornega in ga zato tudi ni dokazovala. S tem v zvezi zato uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka tako po prvem odstavku 339. člena v zvezi s 7., 212. in 214. členom ZPP kot tudi po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizijsko sodišče sodi, da sta obe kršitvi podani.

11Že pred uveljavitvijo novele ZPP-D, s katero je bil 214. členu ZPP dodan nov drugi odstavek, se je pretežno že v teoriji(1) dosledno pa v sodni praksi(2) uveljavilo stališče, da neprerekane trditve o dejstvih niso predmet dokazovanja in da se zgolj pavšalno, nekonkretizirano zanikanje nasprotnikovih trditev ne upošteva. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi tožena stranka oporekala, da bi sporno podstrešno stanovanje ne bilo dograjeno do uveljavitve SZ, zgolj njeno nasprotovanje uveljavljenemu nasprotnemu tožbenemu zahtevku, češ da „ni ne dejanske ne pravne podlage za pridobitev lastninske pravice tožene stranke“(3), pa po povedanem ne zadošča, kot tudi ne splošno zanikanje obstoja pogojev, ki jih 116. člen SZ predpisuje za pridobitev lastninske pravice. Nasprotno pa je tožena stranka v vlogi z dne 3. 8. 2006, v kateri je uveljavila nasprotni tožbeni zahtevek, to dejstvo navedla ne le posredno s sklicevanjem na 116. člen SZ, ki takšen dejanski stan pogojuje za pridobitev lastninske pravice, pač pa je tudi konkretno opredelila, da je bilo stanovanje zgrajeno pred več kot desetletjem in pol (kar je, upoštevajoč datum vloge, pred uveljavitvijo SZ). Pravilna je torej trditev revizije, da glede na izostanek drugačne trditvene podlage tožeče stranke (7. in 212. člen ZPP) o tem dejstvu ni bilo spora in ga ni bilo treba dokazovati (214. člen ZPP). S strani sodišča druge stopnje potrjena ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da stanovanje do uveljavitve SZ ni bilo dograjeno, zato predstavlja ne le dejstvo, ugotovljeno v nasprotju z določili 7., 212. in 214. člena ZPP, kar je tožena stranka v pritožbi uveljavljala kot ti. relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (in kar je, kot poudarja revizija, glede presoje obstoja tega pogoja za pridobitev lastninske pravice tudi odločilno vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe), pač pa tudi sodbo presenečenja in zato poseg v njeno pravico izjavljanja (5. člen ZPP) ter s tem absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

12Zgolj navedena kršitev še ne narekuje razveljavitev izpodbijane sodbe, saj zavrnitev nasprotnega tožbenega zahtevka temelji na dveh razlogih, poleg že navedenega pogoja naj bi ne bil izpolnjen tudi drugi, po katerem je za pridobitev lastninske pravice po 116. členu SZ potrebno, da je občan s preureditvijo ali nadzidavo skupnih prostorov v stanovanjski hiši razrešil svoje stanovanjsko vprašanje in kar po stališču sodišča druge stopnje predstavlja sploh nosilni razlog odločitve. Neizpolnjevanje tega pogoja je sodišče druge stopnje obrazložilo z nenasprotovanjem tožene stranke tožničini trditvi, da so „imeli na razpolago poleg stanovanja, v katerem so živeli pri toženkini materi, še vsaj eno stanovanje (na L. v Ljubljani)“ in neobstoju stanovanjskega problema nasploh, saj naj bi podstrešno stanovanje nikoli ne uporabljali za bivanje. Prvi argument kaže ne le na (v reviziji utemeljeno očitan) povsem drugačen pristop sodišča druge stopnje do neprerekanih navedb tožeče stranke, pač pa izhaja tudi iz dejstva, ki ga ni najti v dejanski podlagi sodbe sodišča prve stopnje. Revizija utemeljeno opozarja na to pomanjkljivost izpodbijane sodbe, pritrditi pa ji je treba tudi, da trditvi, ki je v nasprotju s predloženimi dokazi stranke same, vendarle ni mogoče brez pridržka slediti (prim. 4. točko prvega odstavka 318. člena ZPP) oziroma da bi moralo sodišče, ki je kot odločilni trenutek upoštevalo uveljavitev SZ, presojati izpolnjevanje vseh pogojev za pridobitev lastninske pravice v tem istem času.

13Drugi argument o nepotrebnosti stanovanja za razrešitev stanovanjskega vprašanja z istočasnim izpostavljanjem vprašljivosti, ali je sploh prišlo do izgradnje novega samostojnega stanovanja, ki bi lahko predstavljalo rešitev stanovanjskega vprašanja, terja odgovor v procesnem in materialnopravnem pogledu. Izhajajoč iz procesnega gradiva, ponujenega v postopku pred sodiščem prve stopnje, je zopet treba pritrditi reviziji, da dejstvo, da je bilo podstrešje (oziroma njegov del), ki je prej predstavljalo skupni prostor stanovanjske hiše, preurejeno v stanovanje (eno od treh), ni bilo prerekano; še več, tudi iz zaključkov sodišča prve stopnje (prvi odstavek na 6. strani obrazložitve) izhaja, da gre za novo, samostojno stanovanjsko enoto – „ugodna“ lokacija (nad stanovanjem, na katerem je imela toženkina mati stanovanjsko pravico) je zgolj omogočala povezavo dveh (sicer samostojnih) stanovanjskih enot. Pritožbenih navedb tožencev, ki jih v reviziji označujejo za pojasnjevalne narave, zato ni (bilo) mogoče razumeti kot njihovim prejšnjim trditvam o izgradnji novega, samostojnega stanovanja nasprotujoče, ki bi lahko vzbudile dvom v to, da je nastala nova stvar oziroma individualno določena samostojna stvar, ki je lahko predmet stvarne pravice (prvi odstavek 3. člena in 7. člen sedaj veljavnega Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). Nastanek samostojne stvari – preureditev skupnih prostorov v stanovanje – namreč tudi 116. člen SZ pogojuje za pridobitev lastninske pravice.

14Zaključek o tem, da prva dva toženca nista razreševala svojega stanovanjskega vprašanja, temelji na dejstvu, da podstrešnega stanovanja nista preurejala zase in se vanj nista preselila. V pritožbi je tožena stranka ugovarjala preozkemu tolmačenju zakonskega besedila o „razrešitvi stanovanjskega vprašanja“, saj gre po njenem mnenju za to ne le tedaj, ko graditelj stanovanja sebi razreši ta problem, temveč tudi, ko ga razreši komu izmed dosedanjih uporabnikov oziroma družinskemu članu, in celo tedaj, ko gre za izboljšanje obstoječih razmer. Po njenem mnenju je bistveno, da je bilo stanovanje namenjeno izključno stanovanjskim (ne pa kakšnim drugim) potrebam. Revizijsko sodišče pritrjuje stališču tožencev, da je razlaga, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje pa potrdilo, preozka. V stanovanju, na katerem je bila imetnica stanovanjske pravice toženkina mati, je živelo pet oseb: prva dva toženca z otrokoma in toženkina mati, takorekoč tri generacije. Povsem življenjsko in logično je, da želijo v takem primeru stanovalci razrešiti svoj stanovanjski problem z ločitvijo generacij. Stanovanjski problem se lahko reši bodisi tako, da se v preurejeno stanovanje preseli tisti, ki je stanovanje zgradil, lahko pa tudi tako, da se vanj preselijo druge osebe, ki z njim živijo. Zato bi bila zahteva, da se morata v stanovanje preseliti prav prva dva toženca kot investitorja preureditve prestroga. Zadošča, da se v stanovanje odseli kdo od dosedanjih stanovalcev, saj se na ta način razreši tudi njun stanovanjski problem. To pa pomeni, da sta sodišči prve in druge stopnje napačno razlagali določilo 116. člena SZ in pojem „razrešitve stanovanjskega problema“, torej sta navedeno materialnopravno določilo uporabili zmotno. Obe sodišči sicer zaključujeta, da se je v stanovanje vselila četrta toženka, vendar pa zgolj ta ugotovitev (zaenkrat) ne zadošča za zaključek, da ni šlo za razreševanje stanovanjskega problema (tudi) prvih dveh tožencev. Toženci so namreč opozarjali, da je do njihove preselitve nazaj v mamino stanovanje (tudi po ugotovitvah sodišča prve stopnje se četrta toženka v stanovanje ni vselila takoj po prenovi, temveč šele kasneje) prišlo zaradi njene bolezni, kar pa zaradi drugačnega materialnopravnega pristopa doslej ni bilo presojano.

15Glede na navedeno je torej Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena in drugi odstavek 380. člena ZPP). Pri tem ni sledilo predlogu tožencev, da odredi obravnavanje zadeve pred drugim sodnikom sodišča prve stopnje, saj ni videti ovir za učinkovit nadaljnji postopek in nepristransko, korektno odločitev sodnice, ki je že doslej odločala na prvi stopnji.

16Zaradi kompleksnosti zadeve, uveljavljanja nasprotnega tožbenega zahtevka na več pravnih podlagah ter izčrpanja nadaljnjih revizijskih trditev Vrhovno sodišče podaja nekaj izhodišč za nadaljnji postopek pred sodiščem prve stopnje. Tudi v reviziji tožena stranka vztraja pri pravnoposlovni pridobitvi lastninske pravice na stanovanju. Toženca sta pogodbe z Oobčino Ljubljana ... in Ljubljansko stanovanjsko zadrugo sklenila v letu 1988 še pred predelavo dela podstrešja v stanovanje. Čeprav stanovanja kot predmeta lastninske pravice tedaj še ni bilo, so se že lahko urejala bodoča razmerja ter določale medsebojne pravice in obveznosti udeležencev teh razmerij. Ne glede na to pa je bila pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi pravnega posla vedno pogojena z vpisom v zemljiško knjigo (33. člen tedaj veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR, sedaj 49. člen SPZ). To sta tožencem sodišči prve in druge stopnje pravilno pojasnili. Prav tako sta pravilno odklonili uporabo določb ZTLR o gradnji na tujem svetu. Relevantna podlaga pridobitvi lastninske pravice prvih dveh tožencev tako ostaja 116. člen SZ. Ta kot čas pridobitve lastninske pravice določa uveljavitev SZ in v istem času bo treba presojati tudi obstoj vseh v tem določilu predpisanih pogojev za pridobitev lastninske pravice. Vrhovno sodišče je že pojasnilo stališče do pojma „razrešitev stanovanjskega vprašanja“. Delno ga je pojasnilo tudi do drugega pogoja, tj. ali mora biti stanovanje dokončno dograjeno do uveljavitve SZ. V nadaljnjem postopku bo sodišče prve stopnje moralo upoštevajoč procesne predpise presoditi, ali gre za dejstvo, ki ga je treba dokazovati, sicer pa naj ne bo odveč opozorilo, da zakon razrešitve stanovanjskega vprašanja ne veže na preselitev v (novo) stanovanje, temveč uporablja besedno zvezo „preureditev ali nadzidava skupnih prostorov“, kar je mogoče razumeti predvsem kot zahtevo v smislu nastanka samostojne stvari, ki je lahko samostojen predmet lastninske pravice.

17Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Jože Juhart, Civilno procesno pravo, FLRJ, Ljubljana 1961, stran 304 in 357.

Aleš Galič, Sankcije za neaktivnost strank v pravdnem postopku, Zbornik znanstvenih razprav, Ljubljana 2003.

Jan Zobec v Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba 2005, stran 363.

Op. št. (2): Poleg v reviziji citiranih odločb npr. tudi II Ips 155/2004, II Ips 187/2009, II Ips 554/2009 in številne druge, v katerih se revizijsko sodišče sklicuje na neprerekane (in zato v podlago odločb sodišč sprejete) trditve strank o dejstvih.

Op. št. (3): Navedbe na naroku 31. 8. 2007, na katere se tožeča stranka sklicuje v odgovoru na revizijo.