3. člen SPZ

Pritožbeno sodišče ob upoštevanju, da ni sporno, da vsaj del nepremičnine predstavlja skupno premoženje obeh udeležencev, pritrjuje, da ravnanja nasprotne udeleženke ni mogoče označiti za samovoljnega. Verjetno je izkazano, da je bilo samovoljno ravnanje predlagatelja, ki je začel zaklepati vrata v drugo etažo, saj je s tem nasprotni udeleženki, še pred odločitvijo o obsegu in deležih na skupnem premoženju in pred njegovo delitvijo, poskusil onemogočiti nadaljnjo souporabo, ki je nikoli ni prostovoljno opustila. Začasna ureditev spornega razmerja na način, ki se uveljavlja s predlogom, je sprejemljiva le tedaj, ko (kasnejše) sodno varstvo ne bi moglo več doseči svojega namena. V konkretnem primeru predlagatelj tega, zakaj kasnejša meritorna odločitev o sodišča o uporabi, le zato, ker bo nasprotna udeleženka v času do te odločitve (še naprej) souporablja drugo etažo, svojega namena ne bo dosegla, ne pojasni.

Zaslišanje pravdne stranke je le izvedba dokaza (257. člen ZPP) v okviru razpravnega načela (prvi odstavek 7. člen in 212. člen ZPP), pri čemer pa ZPP ne določa, da pravdna stranka v primeru neupravičenega izostanka z naroka izgubi pravico do lastnega zaslišanja. Sodišče ima namreč v skladu z drugim odstavkom 258. člena ZPP zgolj možnost, da odloči, da bo zaslišalo samo eno stranko, če se druga stranka noče izpovedati ali se ne odzove sodnemu vabilu. Prav tako ZPP ne vsebuje določb, ki bi sodišču narekovala, po kakšnem vrstnem redu mora izvajati posamezne dokaze na glavni obravnavi oziroma katero izmed pravdnih strank mora zaslišati pred drugo. Overitev podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu je v skladu z 3. členom SPZ in 41. členom Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1), zakonski pogoj za vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo. Slovenska sodna praksa je zavzela enotno stališče, da pogodbena stranka pridobi lastninsko pravico v pričakovanju šele z overitvijo podpisa prodajalca na prodajni pogodbi. Lastninska pravica v pričakovanju se tako varuje le tedaj, ko je njena zemljiškoknjižna pridobitev mogoča neposredno na podlagi t.i. perfektnega zavezovaln

Skupne dele lahko uporabljajo etažni lastniki le v skladu z njihovo naravo in namenom ter na način, ki ne omejuje drugih etažnih lastnikov. Celo za preoblikovanje skupnega dela v posebni skupni del, je nujno soglasje vseh etažnih lastnikov; preoblikovanja skupnega dela v posebni del v etažni lastnini pa je dovoljeno le na podlagi sporazuma etažnih lastnikov in ob dodatnem pogoju - če je to mogoče glede na potrebnost skupnega dela za funkcioniranje stavbe kot celote. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da toženec takšnega soglasja ni imel. Solastniki imajo tudi medsebojno petitorno zaščito.

Pravni status enot stavbe v etažni lastnini je določen v etažnem načrtu. Tega pa ni mogoče spremeniti z golo uporabo določenega prostora, sploh ne, če gre le za del v etažnem načrtu opredeljene etažne enote. Tudi zgolj z vlaganjem v tujo nepremičnino ni mogoče pridobiti (so)lastninske pravice.

Že pred uveljavitvijo novele ZPP-D, s katero je bil 214. členu ZPP dodan nov drugi odstavek, se je uveljavilo stališče, da neprerekane trditve o dejstvih niso predmet dokazovanja in da se zgolj pavšalno, nekonkretizirano zanikanje nasprotnikovih trditev ne upošteva. Sodišči prve in druge stopnje napačno razlagali določilo 116. člena SZ in pojem „razrešitve stanovanjskega problema“. V stanovanju je živelo pet oseb, takorekoč tri generacije. Povsem življenjsko in logično je, da želijo v takem primeru stanovalci razrešiti svoj stanovanjski problem z ločitvijo generacij. Zato bi bila zahteva, da se morata v stanovanje preseliti prav prva dva toženca kot investitorja preureditve prestroga.

Pritožba predlagatelja utemeljeno opozarja, da so predmet stvarnih pravic lahko samo stvari, pri nepremičninah pa so to parcele, ne pa zemljiško knjižni vložki. Sodna praksa se je že večkrat izrekla, da pri presojanju, ali je bila odškodnina za podržavljeno premoženje upravičencu dana, ni bistveno, ali je upravičenec odškodnino prejel, ampak, ali je imel možnost v odločbi o razlastitvi določeno odškodnino realizirati. Prvostopno sodišče je v nasprotju s citiranimi razlogi odškodnino upoštevalo tako, da je ustrezno zmanjšalo solastniški delež na kompleksu kmetijskih zemljišč. Ker se v tem postopku premoženje vrača v naravi, z vzpostavitvijo solastniškega deleža, je obrazložitev v tem delu v nasprotju z izrekom. Po mnenju pritožbenega sodišča se odškodnina lahko upošteva na način, ki ga je uporabilo sodišče, vendar mora imeti predlagatelj možnost vračila odškodnine v denarju.

Iz podatkov zemljiške knjige izhaja, da sta tožnika na parc. št. 193/3 k.o. P. vpisana kot solastnika vsak do ene polovice, da torej še ni prišlo do razpolagalnega pravnega posla pri prenosu lastninske pravice v zvezi s kupoprodajno pogodbo z dne 22.12.1994. Ker tožnika v prvem delu uveljavljata, da za klet ni bil sklenjen niti zavezovalni pravni posel, je ob stanju v zemljiški knjigi z odločitvijo o zahtevku v prvem delu že v celoti izčrpan njun pravni interes v tej zadevi. Ni izključeno, da je (vinska) klet pod določenimi pogoji samostojen predmet lastninske pravice.