UPRS sodba I U 89/2011

Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Sveta Krajevne skupnosti Pirniče št. 1/1-11 z dne 13. 1. 2011 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

V izpodbijanem aktu, ki je naslovljen kot »sklep o nepotrditvi mandata«, je navedeno, da je novo izvoljeni svet Krajevne skupnosti Pirniče, v sestavi osmih članov, na nadaljevanju 1. konstitutivne seje, dne 6. 1. 2011 na podlagi glasovanja sprejel sklep, ki se glasi: A.A. se ne potrdi mandat za člana sveta Krajevne skupnosti Pirniče.

Tožnik je v upravnem sporu podal pritožbo zoper sklep sveta KS Pirniče o nepotrditvi mandata. V pritožbi je navedel, da je bil na lokalnih volitvah 2010 izvoljen v Svet Krajevne skupnosti Pirniče, kar je bilo potrjeno z zapisnikom in sklepom občinske volilne komisije. Na rezultat se je pritožila lista „...“. Kljub prepozno vloženi pritožbi je občinska volilna komisija ponovno preverila volilni rezultat in ugotovila, da ta obstaja nespremenjen in tako dokončno potrdila tožnikovo izvolitev v svet KS Pirniče. Zato predlaga sodišču, da razveljavi omenjeni sklep sveta krajevne skupnosti in potrdi tožnikov mandat in tako vzpostavi zakonito stanje. Tožbi je predložil zapisnik seje OVK Občine Medvode, sklep občinskega sveta, potrdilo OVK o izvolitvi za člana KS Pirniče in izpodbijani sklep.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pojasnjuje, po kakšnem postopku in na kakšni dejanski podlagi je sprejela izpodbijano odločitev.

Tožnik je dne 10. 2. 2011 prejel odgovor tožene stranke, sodišče mu je postavilo rok 3 dni za morebiten odgovor, vendar ga sodišče do dneva odločanja ni prejelo.

Pritožba je utemeljena iz drugih razlogov, kot jih navaja tožnik.

Predmet tega upravnega spora je varstvo volilne pravice tožnika (43. člen Ustave) v zvezi z uresničevanjem lokalne samouprave (138. člen Ustave). Predmet spora je odločitev o izvolitvi v svet krajevne skupnosti oziroma presoja zakonitosti izpodbijanega akta sveta krajevne skupnosti (1. odstavek 101. člena ZLV, 2. člen Zakona o upravnem sporu, ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010, 1. odstavek 157. člena Ustave). Zakon o lokalnih volitvah (ZLV, Uradni list RS, št. ….) ureja med drugim volitve v občinske svete in volitve v svete krajevnih skupnosti. II. poglavje ZLV ureja volitve v občinske svete, III. poglavje ZLV pa volitve v svete krajevnih skupnosti. Določilo 2. odstavka 109. člena ZLV pravi, da se za volitve članov svetov krajevnih skupnosti smiselno uporabljajo določbe tega zakona, ki veljajo za večinske volitve v občinski svet. Za obravnavani upravni spor je bistveno vprašanje, kaj konkretno pomeni „smiselna uporaba“ (iz 2. odstavka 109. člena ZLV) določb, ki veljajo za večinske volitve v občinski svet.

Pri interpretaciji smiselnosti uporabe določb za volitve v občinski svet je treba upoštevati določilo 112. člena ZLV, ki natančneje določa, kaj omenjena smiselna razlaga pomeni. Volitve v svete krajevnih skupnosti namreč ne vodijo in izvajajo samo volilne komisije teh skupnosti, ampak tudi občinska volilna komisija (1. odstavek 112. člena ZLV). Določba 2. odstavka 112. člena ZLV pravi, da se „glede pristojnosti občinskih volilnih komisij pri volitvah v svete krajevnih skupnosti smiselno uporabljajo 41. člen (in druge določbe tega zakona, ki določajo pristojnosti občinskih volilnih komisij), glede pristojnosti volilnih komisij krajevnih skupnosti, pa se smiselno uporabljajo 42. člen in druge določbe tega zakona, ki določajo pristojnosti volilnih komisij volilnih enot. To pa pomeni, da imajo v primeru volitev v svete krajevnih skupnosti občinske volilne komisije določene pristojnosti in zakonodajalec je izrecno določil, da glede teh pristojnosti smiselno velja 41. člen ZLV, kar posledično pomeni, da občinska volilna komisija skrbi za zakonitost volitev v svete krajevnih skupnosti (1. točka 41. člena ZLV); če bi zakonodajalec hotel, da volilne komisije krajevnih skupnosti skrbijo za zakonitost volitev v svet krajevne skupnosti, potem bi zakonodajalec določil „glede pristojnosti volilnih komisij krajevnih skupnosti pri volitvah v svete krajevnih skupnosti se smiselno uporabljajo 41. člen in druge določbe“ /.../. Naslednje pravno vprašanje je, katere pristojnosti so zajete v „skrbi za zakonitost volitev v svet krajevne skupnosti“. Brez dvoma v ta okvir ne spada ugotavljanje izida glasovanja (2. točka 42. člena ZLV), ker iz določila 2. odstavka 112. člena ZLV jasno izhaja, da je to v pristojnosti volilne komisije krajevne skupnosti in ravno tako ne more biti nobenega dvoma, da smiselna razlaga določb ZLV pomeni, da je v pristojnosti sveta krajevne skupnosti, da potrdi mandate članov sveta krajevne skupnosti (2. odstavek 100. člena ZLV) in to je tožena stranka tudi storila z izpodbijanim aktom. Nadalje smiselna uporaba določb, ki veljajo za volitve v občinski svet, v primeru volitev v svete krajevnih skupnosti, pomeni, da svet krajevne skupnosti odloči o potrditvi mandatov članov sveta krajevne skupnosti (2. odstavek 100. člena ZLV) tudi v primeru, če prizadeta oseba ni vložila pritožbe po smiselni uporabi 1. odstavka 100. člena ZLV. To se je po podatkih v spisu zgodilo v konkretnem primeru, kajti tožnik ni vložil pritožbe v postopku pred začetkom upravnega spora, saj tudi ni imel pravnega interesa, kot je razvidno iz tožbenih argumentov, vendar pa to ne pomeni, da ne more sprožiti upravnega spora, kajti brez te možnosti ne bi imel zagotovljenega sodnega varstva (23. člen Ustave v zvezi z 43. členom Ustave). Tožena stranka je bila torej pristojna, da odloči o (ne)potrditvi mandata tožnika na podlagi smiselne uporabe določila 2. odstavka 100. člena ZLV. Vendar pa ima izpodbijani akt naravo odločitve v javnopravni zadevi iz 4. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami), kar pa pomeni, da je treba pri njegovi izdaji smiselno upoštevati pravila ZUP. Izpodbijani akt pa nima nobene obrazložitve, na podlagi katere bi bila možna presoja zakonitosti izpodbijanega akta, ampak tožena stranka dejstva, na podlagi katerih tožena stranka ni potrdila tožnikovega mandata navaja šele v odgovoru na tožbo, ki pa ni sestavni del izpodbijanega akta in z njim tožena stranka ne more odpraviti bistvenih pomanjkljivosti izpodbijanega akta. Ker izpodbijani akt krši določbe ZUP glede obveznih sestavin odločbe in obrazložitve (212. in 2., 3., 4. in 5. točka 214. člena ZUP), zaradi česar akta ni mogoče preizkusiti, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 3. odstavkom 27. člena ZUS-1. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. in 2. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka in materialnega prava (4. odstavek 64. člena ZUS-1).