41. člen ZLV

Sklep občinske volilne komisije o določitvi volišč, katerega odpravo predlaga tožnik v tožbi, po svoji vsebini ne predstavlja katerega od aktov, ki jih je po citiranih določbah ZLV dopustno izpodbijati v upravnem sporu. Določitev posameznih volišč pa tudi sicer ne predstavlja posamičnega akta, s katerim bi se urejala posamična razmerja, saj gre za eno od splošnih volilnih opravil, ki so potrebna za izvedbo volitev ali glasovanja na ravni občine. Zoper akt, s katerim občinska volilna komisija določi volišča, sodno varstvo v upravnem sporu ni predvideno niti z ZUS-1 niti z ZLV ali s katerim drugim zakonom.

Sodno varstvo volilne pravice se zagotavlja tako, da se upoštevajo le tiste ugotovljene nepravilnosti v volilnem postopku, ki so vplivale ali bi lahko vplivale na izid volitev. Izjema pa so lahko nepravilnosti, ki bi po svoji kakovosti in ne številčno, v temeljih prizadele objektivno poštenost volitev. V takem primeru je glede na okoliščine primera treba presoditi, ali bi razumen človek podvomil v poštenost volilnega izida. ZLV ne določa ponovnega štetja vseh glasov, četudi je bila v konkretnem primeru razlika v številu glasov med županskima kandidatoma majhna in je pri nekaterih voliščih prišlo do napake v štetju. Glasovanje na domu je dopustno le, če oseba nedvoumno izrazi svojo voljo voliti, pri tem pa ji mora biti, enako kot na volišču, tudi na domu zagotovljena svoboda in tajnost pri izvršitvi volilne pravice. V skladu z 79.a členom ZVDZ mora biti invalidom zagotovljen prost dostop do volišča in ne zagotovljena ureditev, ki je zanje drugačna kot za ostale volivce. V konkretnem primeru je bila zato kršena navedena določba, saj je bilo glasovanje invalida na volišču odvisno od tega, da je predstavnik volilnega odbora prišel do njega z volilnim imenikom in gl

Morebitne pomanjkljivosti ali slabosti v postopku oblikovanja list kandidatov je treba presojati z vidika možnosti čim bolj učinkovitega oziroma polnega uresničevanja temeljnega namena zakona (ZLV in ZVDZ), to je uresničevanja volilne pravice iz 43. člena Ustave, ki mora biti splošna in enaka. Tožena stranka je razlago določbe drugega odstavka 52. člena ZVDZ povezala - oziroma jo je postavila celo v razmerje odvisnosti - z določbo prvega odstavka tega člena, ki pravi, da je „ime liste kandidatov, ki jo je vložila politična stranka, ime politične stranke.“ Ta določba ne pomeni, da mora biti tudi ime „skupne liste“ enako imenu dveh ali več političnih strank, ki vložijo skupno kandidaturo. Že iz besedila prvega odstavka 52. člena ZVDZ izhaja, da ime liste ni nujno identično z imenom politične stranke. Če je zakonodajalec predpisal, da ime skupne liste kandidatov „določijo“ dvoje ali več političnih strank, je jasno, da ime skupne liste ni odvisno od tega, kar določa prvi odstavek 52. člena ZVDZ, ampak je ime skupne liste odvisno od odločitve političnih strank, pri čemer pa stranke veže legitimen namen določbe drugega odstavka 52. člena ZVDZ. Namen te določbe pa je da je

Kot izhaja iz podatkov spisa in posebnega občinskega volilnega imenika pripadnikov romske skupnosti, podpisnika tožnikove kandidature za občinskega svetnika - predstavnika romske skupnosti v občini - nista vpisana v ta imenik. To pa pomeni, da je tožnikova kandidatura vložena na podlagi podpisa 14-ih volivcev - pripadnikov romske skupnosti, s tem pa pogoj za veljavnost kandidature, določen z drugim odstavkom 49. člena ZLV, ki zahteva podpise 15 volivcev - pripadnikov romske skupnosti, ni izpolnjen.

Če je mandat za člana občinskega sveta nesporen, ga mora občinski svet potrditi.

Prvi odstavek 101. člena izrecno določa 8. dnevni rok od prejema obvestila za vložitev pritožbe na sodišče pristojno za upravne spore. Ta določba se razlaga v zvezi s 4. členom ZLV, ki napotuje na Zakona o volitvah v državni zbor, ki v drugem odstavku 4. člena določa, da se vloge, ki so po zakonu vezane na rok, vlagajo neposredno pri pristojnih organih.

Glede odločitev občinske volilne komisije, ki so lahko predmet pritožbe, pa po presoji sodišča ne gre le za odločitve, ki imajo značaj pravnega akta, temveč tudi za dejanja oz. ugotovitve volilne komisije, ki po svoji vsebini predstavljajo odločitev. Kot odločitev občinske volilne komisije je zato mogoče šteti njeno poročilo o izidu volitev. Ker ugotovitev rezultatov glasovanja vpliva na potrditev mandatov, lahko torej kandidat oziroma predstavnik liste kandidatov v zvezi s tem vloži pritožbo neposredno na občinski svet in sicer do začetka prve seje občinskega sveta. Prvi odstavek 101. člena ZLV sicer res govori o obvestilu in ne o odločbi oz. pravnem aktu s kakršnimkoli drugačnim imenom, a enako vsebino. Toda po presoji sodišča je takšno ravnanje tožene stranke, ki temelji na gramatikalni razlagi prvega odstavka 101. člena ZLV napačno. V dosedanji uporabi te določbe ZLV tako s strani občinskih svetov kot Ustavnega sodišča RS in Upravnega sodišča RS (pred tem pa, dokler so bili tovrstni spori v njegovi pristojnosti, tudi Vrhovnega sodišča RS) je šlo namreč vedno za njeno sistemsko razlago, kar je pomenilo, da je pristojni občinski svet o pritožbi, vloženi zoper odločitve občinsk