101. člen ZLV

V zvezi z določbami 100., 101. in 102. člena ZLV je Ustavno sodišče RS z odločbo št. Up-676/19-25, U-I-7/20-7 z dne 4. 6. 2020 odločilo, da so te v neskladju z Ustavo, kar mora državni zbor odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu. Do drugačne ureditve v ZLV je za odločanje o pritožbi zoper odločitev občinske volilne komisije, ki lahko vpliva na potrditev mandatov, pristojno Upravno sodišče. Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od konstitutivne seje občinskega sveta, na kateri občinski svet potrdi mandate članov občinskega sveta in ugotovi izvolitev župana.

Objava v glasilu C, junij 2018, str. ..., in na spletu objava z naslovom "..." ne predstavlja nedopustne volilne propagande, saj gre po vsebini za poročanje o finančnem vidiku dolgoletnega pomembnega občinskega projekta, kar je po oceni sodišča mogoče umestiti v okvir normalnega in dopustnega obveščanja občanov o aktualnem dogajanju v občini in o delovanju organov občine, zato se sodišče strinja s toženo stranko, da omenjena objava ne predstavlja nepravilnosti pri volitvah oziroma v volilni kampanji.

Med strankama ni sporno, da odvetnik, ki je interesno povezan s prizadeto stranko, na seji občinskega sveta v času odločanja o pritožbi ni bil pasiven, in da je bil prisoten na seji mandatne komisije, iz katere je bil pritožnik predhodno upravičeno izločen oziroma zamenjan. Že ti dve okoliščini skupaj zadoščata za presojo, da je bil postopek sprejemanja odločitve o pritožbi nepošten z vidika standarda enakega varstva pravic kandidata, ki je bil izvoljen, in je prizadeta stranka v tem upravnem sporu, v razmerju do neizvoljenega kandidata, ki uveljavlja sodno varstvo pravice iz 43. člena Ustave RS.

Dovoljena je pritožba zoper sodbo, s katero Upravno sodišče odloči o potrditvi mandata (izvoljenega) člana občinskega sveta, kateremu občinski svet na podlagi pritožbe (neizvoljenega) kandidata za člana občinskega sveta ni potrdil mandata.

Sodišče v volilnem sporu uporablja procesne določbe ZUS-1 le tako, da ob tem upošteva temeljni namen volilnega spora, ki je v objektivnem sodnem nadzoru volitev. Odločitev občinskega sveta namreč ni upravni akt, s katerim bi bilo poseženo v pravni položaj posameznika, pač pa odločanje o zakonitosti volitev in o verodostojnosti volilnega izida. Četudi bi poročilo pritožničinih zaupnikov bilo prejeto v roku iz 98. člena ZLV, da se ne bi moglo obravnavati kot ugovor pritožnice, ker ga ni vložila upravičena oseba (kandidat oz. predstavnik kandidature), temveč zaupnika pritožnice. Volilna volja se izraža z glasovnico na samem volišču in ne z izjavo volivca, dano po volitvah. Ponovno štetje glasov je zato po mnenju sodišča dopustno le za tisto (tista) volišče (volišča), v zvezi s katerim je OVK pri delu volilnih odborov ugotovila nepravilnosti, ki so take narave, da ponovno štetje terjajo npr. neujemanje števila izdanih z oddanimi in neuporabljenimi glasovnicami ipd. Sklep o popravi pomote se tako izda izključno le ob primerjavi napačnega zapisa s podatki zadeve ter ni namenjen preizkusu pravilnosti ugotovljenega stanja stvari in morebitnemu popravljanju neprav

V skladu z veljavno zakonsko ureditvijo je treba nepravilnosti v postopku kandidature uveljavljati v rokih in s pravnimi sredstvi iz 96. in 96.a člena ZLV, zoper odločitev občinske volilne komisije glede teh nepravilnosti pa je mogoča tudi pritožba na sodišče, pristojno za upravne spore, kot to določa 97. člen ZLV. Ne glede na pomisleke zoper takšno ureditev ima ta tudi določene prednosti, saj pomeni, da morajo biti vprašanja pravilnosti in zakonitosti kandidatur do dneva glasovanja razjasnjena in s tem volivci odločajo in glasujejo o kandidatih, ki na dan glasovanja na volitvah upravičeno sodelujejo.

V obravnavanem primeru je osemdnevni rok za vložitev pritožbe, vložene po 101. členu ZLV, potekel 15. 1. 2019. Ker jo je sodišče prejelo šele 16. 1. 2019, je prepozna, ne glede na to, da jo je pritožnik zadnji dan roka poslal priporočeno po pošti.

Dostop do pravnega sredstva zaradi nepravilnosti pri delu volilnega odbora po ZLV (98. člen) se ne ujema v celoti z dostopom do sodnega varstva (110. in 101. člen ZLV) zaradi omenjenih nepravilnosti. Zakonodajalec je za nadaljnji postopek pravnega in sodnega varstva očitno predpisal omejitev, da zoper odločitev občinske volilne komisije o ugovoru zaradi nepravilnosti pri delu volilnega odbora, preko katere lahko po 100. členu ZLV samo določene osebe v naslednji fazi postopka dosežejo dostop do sodnega varstva, ni upravičen vložiti pritožbe na občinski svet vsak volivec, ampak je do tega upravičen zgolj kandidat in predstavnik kandidature ali liste kandidatov, in sicer zoper tiste odločitve občinske volilne komisije o ugovoru zaradi nepravilnosti pri delu volilnih odborov, ki bi lahko bistveno vplivale na izid volitev. Drugi pritožnik bi kot kandidat na volitvah imel dostop do sodnega varstva volilne pravice v zvezi z nepravilnostmi iz njegovega tretjega ugovora (obveščanje o kandidatih na volišču) in četrtega pritožbenega ugovora (nezaščitenost volilnih skrinjic), če bi predhodno vložil ugovor po prvem odstavku 98. člena ZLV ali pa vsaj pritožbo po prvem odstavku 100. člen

Sodišče ugotavlja, da je treba določbe ZLV interpretirati ustavno skladno. Ker je zakonodajalec v določilu prvega odstavka 101. člena ZLV določil, da je dopusten upravni spor, in ker je zakonodajalec v drugem odstavku 100. člena ZLV določil, da občinski svet „odloči“ o pritožbi, v določilu prvega odstavka 101. člena ZLV pa zakonodajalec uporablja pojem „če občinski svet pritožbi ne ugodi“, je treba določilo drugega odstavka 100. člena in prvi odstavek 101. člena ZLV interpretirati tako, da občinski svet na drugi stopnji odloči s pravnim aktom, ki mora imeti ob smiselni uporabi določb ZUP (4. člen) obvezne sestavine, kot jih mora imeti upravna odločba – torej uvod, izrek in obrazložitev.

Ker je zakonodajalec v določilu prvega odstavka 101. člena ZLV določil, da je dopusten upravni spor, in ker je zakonodajalec v drugem odstavku 100. člena ZLV določil, da občinski svet „odloči“ o pritožbi, v določilu prvega odstavka 101. člena ZLV pa zakonodajalec uporablja pojem „če občinski svet pritožbi ne ugodi“, je treba določilo drugega odstavka 100. člena in prvi odstavek 101. člena ZLV interpretirati tako, da občinski svet na drugi stopnji odloči s pravnim aktom, ki mora imeti ob smiselni uporabi določb ZUP (4. člen) obvezne sestavine, kot jih mora imeti upravna odločba – torej uvod, izrek in obrazložitev.

Pritožničini ugovori glede zatrjevanih nepravilnosti pri delu volilnega odbora na volišču so povsem pavšalni in pritožnica z njimi ni uspela izkazati, da so imele vpliv na volilni izid.

Občinski svet bi moral vlogo pritožnika po tem, ko bi preveril njegovo aktivno legitimacijo za vložitev pritožbe po 100. členu ZLV, obravnavati vsebinsko. Pritožnik namreč v vlogi zahteva ponovno štetje glasov, saj meni, da je pri tem prišlo do nepravilnosti, ki so vplivale na sam volilni rezultat. To pa pomeni, da bi lahko nekatere nepravilnosti, če je do njih prišlo, vplivale na potrditev mandata. Te presoje pa občinski svet ni opravil.

V obravnavanem primeru je osemdnevni rok za vložitev pritožbe, vložene po 101. členu ZLV, potekel 6. 11. 2014. Ker je sodišče pritožbo prejelo šele 7. 11. 2014, je prepozna, ne glede na to, da jo je tožnik zadnji dan roka 6. 11. 2014 poslal priporočeno po pošti.

Sklep občinskega sveta, s katerim je ta odločil o pritožbi zoper odločitev občinske volilne komisije, bi moral biti oblikovan vsaj v glavnih elementih tako, kot to določa 207. člen ZUP, kajti akt, s katerim se odloča o pritožbi iz 100. člena ZLV, je pravni akt izdan v stvari javnopravne narave.

V skladu z določilom 1. odstavka 100. člena ZLV ima vsak kandidat in predstavnik kandidature oziroma liste kandidatov pravico vložiti pritožbo na občinski svet zoper odločitev občinske volilne komisije, ki lahko vpliva na potrditev mandatov. Navedeno zakonsko določilo torej omejuje krog oseb, ki so aktivno legitimirane za vložitev pritožbe.

Občinski svet odloči o pritožbi zoper odločitev občinske volilne komisije ob potrditvi mandatov članov Občinskega sveta. Določbi 100. in 101. člena ZLV se glede na določbo 114. člena ZLV uporabljata tudi ko gre za volitve članov krajevne skupnosti. Ker je bila konstitutivna seja sveta KS dne 29. 10. 2010, je tožnikova pritožba vložena dne 4. 11. 2010 prepozna.

Določili 2. odstavka 100. člena in 1. odstavka 101. člena ZLV je treba interpretirati tako, da občinski svet na drugi stopnji odloči s pravnim aktom, ki mora imeti ob smiselni uporabi ZUP obvezne sestavine, kot jih mora imeti upravna odločba – torej uvod, izrek in obrazložitev in o pritožbi mora pristojni organ odločiti v izreku akta, ne pa v obrazložitvi. Kajti v tovrstnih primerih, kot je obravnavani, stranka pred občinskimi organi in v upravnem sporu varuje svojo ustavno volilno pravico, kar pomeni, da mora imeti v zvezi s tem tudi učinkovito pravno sredstvo in sodno varstvo. Po določbi 10. odstavka 15.b člena ZLS mora občinski svet skupaj odločiti o potrditvi mandatov, ki niso sporni, o vsakem spornem mandatu pa odločiti posebej. To pa se v konkretnem primeru ni zgodilo, saj tožena stranka ni odločila o spornem mandatu tožnika posebej v izreku akta.

Občinski svet je o pritožbi zoper odločitve občinske volilne komisije, ki lahko vplivajo na potrditev mandatov po 100. členu ZLV, dolžan odločiti z aktom, ki vsebuje vsaj glavne elemente, predpisane v 207. členu ZUP.

Prvi odstavek 101. člena izrecno določa 8. dnevni rok od prejema obvestila za vložitev pritožbe na sodišče pristojno za upravne spore. Ta določba se razlaga v zvezi s 4. členom ZLV, ki napotuje na Zakona o volitvah v državni zbor, ki v drugem odstavku 4. člena določa, da se vloge, ki so po zakonu vezane na rok, vlagajo neposredno pri pristojnih organih.

V volilnih zadevah se vloge, ki so vezane na roke, vlagajo neposredno na sodišče, zato se v teh primerih določba drugega odstavka 68. člena ZUP ne uporablja.