VSL sodba II Cp 1743/2011

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta posojilna pogodba in sporazum o zavarovanju denarne terjatve z dne 01. 09. 2009, po kateri naj bi toženec posodil tožniku znesek 105.000,00 EUR, tožnik pa se je zavezal za zavarovanje toženčeve terjatve ustanoviti hipoteko na ½ nepremičnine parc. št. 1042/19 k.o. X. in je tako dovolil vknjižbo te hipoteke ter zaznambo neposredne izvršljivosti notarskega zapisa, nična in brez učinka med pravdnima strankama. Nadalje je ugotovilo obstoj tožnikove terjatve do toženca v višini 9.000,00 EUR in neobstoj toženčeve terjatve do tožnika v višini 105.000,00 EUR. Odločilo je še, da je toženec dolžan plačati tožniku znesek 9.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 03. 2010 dalje in mu povrniti pravdne stroške v znesku 2.142,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper to sodbo se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da gre za navidezno pogodbo le v primeru sočasne volje obeh strank, da pogodba med njima nima pravnih učinkov. O tem pa v tej zadevi ni mogoče govoriti. Sporna posojilna pogodba in sporazum o zavarovanju terjatve predstavljata edino in resnično voljo pravdnih strank. Nadalje navaja, da je predlagal zaslišanje številnih prič, ki bi lahko potrdile njegove trditve o obstoju tožnikovega dolga, njegovih izročitvah denarnih zneskov tožniku in tožnikovih obljubah, da bo dolg poravnal s prenosom lastninske pravice na nepremičnini v L.. Na glavni obravnavi dne 25. 11. 2010 je jasno navedel, kaj bi katera od predlaganih prič vedela povedati. Izpostavlja še predlagano zaslišanje notarja, ki je sestavil sporni notarski zapis. Sodišče prve stopnje pa je vse te dokazne predloge neutemeljeno zavrnilo. Tako je ostalo dejansko stanje tudi nepopolno in zmotno ugotovljeno. Nadalje navaja, da je bila listina, ki se v spisu nahaja pod prilogo A11, pripravljena le za namen tega pravdnega postopka. Glede listine pod prilogo A25, ki jo je prejel šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo, pa navaja, da mu v zvezi z njo ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišču prve stopnje nadalje očita, da je ugotavljalo dejstva, ki jih pravdni stranki nista zatrjevali, ter da je prvi narok za glavno obravnavo razširilo na štiri naroke in s tem tožniku omogočilo navajanje novih dejstev in vlaganje novih listin. Nadaljnjo postopkovno kršitev pa je sodišče prve stopnje storilo s tem, ko priče S. K. ni zaslišalo po tolmaču. Na koncu sodišču prve stopnje še očita, da izpodbijana sodba nima razlogov glede ugotovitve o obstoju tožnikove terjatve in o neobstoju njegove terjatve. Že na podlagi ugotovitve sodišča prve stopnje o njegovih vlaganjih v tožnikovo stanovanje, to ne bi smelo pavšalno zavrniti njegove terjatve do tožnika. Meni, da mu ne bi smelo biti naloženo plačilo na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi, saj je vtoževani znesek predstavljal delno vračilo tožnikovega dolga.

3Tožnik je po svojem pooblaščencu na pritožbo odgovoril. Meni, da je ta neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da resnična volja tožnika in toženca ni bila sklenitev posojilne pogodbe (da toženec posodi tožniku denarni znesek, ta pa se mu ga zaveže v roku vrniti) in posledično sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z dne 01. 09. 2009, sklenjenih v obliki notarskega zapisa (priloga A6). To nenazadnje priznava sam toženec (tudi v pritožbi), ko navaja, da je do izročitve posojila v znesku 113.000,00 EUR prišlo že v letu 2004, in torej ne dne 01. 09. 2009 in v znesku 105.000,00 EUR, kot je to navedeno v omenjeni pogodbi (točka drugič). Med pravdnima strankama je nesporno, da na podlagi posojilne pogodbe z dne 01. 09. 2009 ni prišlo do posojila, torej do toženčeve izročitve denarnega zneska 105.000,00 EUR tožniku. Tožencu, na katerem je bilo dokazno breme (212. člen ZPP), pa tudi ni uspelo dokazati, da predstavlja omenjena pogodba novacijo (323. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ) posojilne pogodbe iz leta 2004, saj mu ni uspelo dokazati niti, da bi leta 2004 tožniku posodil navedenih 113.000,00 EUR. Dokazna ocena sodišča prve stopnje o tem je skrbna, vestna in prepričljiva (8. člen ZPP), zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se v izogib ponavljanju v tem delu sklicuje na obrazložitev izpodbijane sodbe. Zaključek sodišča prve stopnje, da je omenjena pogodba z dne 01. 09. 2009 (le) navidezna in kot taka brez učinkov med pogodbenima (pravdnima) strankama (prvi odstavek 50. člena OZ), je tako pravilen. Kot je to obrazložilo že sodišče prve stopnje, ta navidezna pogodba prikriva pogodbo o nagradi za posredovanje pri spremembi namembnosti zemljišč, pri čemer je bila tožnikova volja, da prejme posrednik (toženec) v primeru uspeha pri spremembi namembnosti (do česar pa ni prišlo) nagrado, volja toženca pa je bila, da si tako poplača le njemu jasno terjatev (ki mu je ni uspelo dokazati). Upoštevaje navedeno ne velja niti slednja pogodba (drugi odstavek 50. člena OZ).

6Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožnikovega zahtevka za plačilo 9.000,00 EUR. Tožnik zatrjuje, da je ta znesek izročil tožencu na račun domnevnih stroškov v zvezi s spremembo namembnosti zemljišč. Toženec je, ko je bil zaslišan kot stranka, izpovedal, da ne zanika, da je od tožnika prejel ta znesek, vendar pravi, da ga je prejel na račun dolga (list. št. 72 in 112). Ker pa toženec, kot rečeno, ni dokazal svojih trditev, da bi v letu 2004 tožniku posodil znesek 113.000,00 EUR, in s tem tožnikovega dolga oziroma svoje v pobot uveljavljene terjatve, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje o neobstoju pravne podlage za tožnikovo izročilo zneska 9.000,00 EUR tožencu in posledično o toženčevi neupravičeni obogatitvi (190. člen OZ). Zato je sodišče prve stopnje tožencu pravilno naložilo plačilo (vračilo) teh 9.000,00 EUR tožniku in hkrati zavrnilo v pobot uveljavljeno terjatev. Pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o tožbenem zahtevku za plačilo 9.000,00 EUR in o v pobot uveljavljeni terjatvi, je neutemeljen. Odločilni razlogi o tem so navedeni na strani 15 obrazložitve izpodbijane sodbe, o neobstoju toženčeve terjatve pa že na straneh od 11 do 14. V zvezi s pritožbeno navedbo o obstoju toženčeve terjatve na podlagi vlaganj v tožnikovo stanovanje, pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je toženec svojo terjatev vseskozi zatrjeval kot posojilo v znesku 113.000,00 EUR (oziroma z novacijo znižano na 105.000,00 EUR), ki pa ga, kot rečeno, ni dokazal. Do sklepanja, da spor med pravdnima strankama izvira iz toženčevega vlaganja v tožnikovo stanovanje, je sodišče prve stopnje prišlo preko postopnih in posrednih navedb v postopku, ki pa jih toženec ni konkretiziral tako, da bi navedel, kaj oziroma kolikšen denarni znesek je vložil v tožnikovo nepremičnino, kdaj in zakaj, niti ni izrecno navedel, da njegova terjatev temelji na vlaganjih v tujo nepremičnino, pač pa je vztrajal pri posojilu iz leta 2004 oziroma njegovi novaciji z dne 01. 09. 2009.

7Pritožba neutemeljeno graja neizvedbo predlaganih dokazov z zaslišanjem v pritožbi izpostavljenih prič. Zaslišanje notarja, pred katerim sta stranki sklenili sporno posojilno pogodbo in sporazum o zavarovanju terjatve z dne 01. 09. 2009, je bilo tako povsem utemeljeno zavrnjeno, saj bi ta vedel povedati le, kaj sta mu stranki povedali, to pa je tako in tako razvidno že iz samega notarskega zapisa. Trditev, da bi se stranki pred notarjem pogajali o njuni resnični volji, ni bilo. Preostale v pritožbi izpostavljene priče pa so bile predlagane v zvezi s trditvami o obstoju dolga, izročitvah denarnih zneskov in tožnikovih obljubah o poravnavi dolga s prenosom lastninske pravice na stanovanju. V zvezi z izročitvijo zatrjevanega posojila v znesku 113.000,00 EUR v letu 2004 je toženec navedel, da je bil ob izročitvi prisoten (le) D. D. (ki ga je sodišče prve stopnje zaslišalo in ki izročitve tega zneska v tem letu ni potrdil). Trditev, da bi bile ostale predlagane priče prisotne pri izročitvi v tem postopku zatrjevanega posojila (stranki sta namreč, kot to izhaja iz njunih trditev, večkrat poslovno sodelovali), ni bilo. Ker torej v tej pravdi zatrjevano posojilo ni bilo dokazano (tudi iz drugih razlogov, upoštevaje še pomanjkljivo trditveno podlago – glej obrazložitev izpodbijane sodbe), so nerelevantne trditve o tožnikovih obljubah o načinu poravnave dolga s prenosom lastninske pravice, v zvezi s čimer so bile predlagane številne priče. Sodišče prve stopnje je tako povsem utemeljeno zavrnilo zaslišanje navedenih predlaganih prič (in to tudi obrazložilo).

8Zaslišanje priče, ki ne zna jezika, ki se uporablja v postopku, brez tolmača bi lahko predstavljalo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (240. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP), ki bi sicer lahko prerasla tudi v absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pa zaslišanja priče S. K. (ki je potreboval pomoč pri razumevanju vprašanj) po tolmaču ni zahtevala nobena stranka, niti ni toženec te kršitve uveljavljal pred sodiščem prve stopnje, se nanjo v pritožbi ne more več sklicevati (286 b. člen ZPP). Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje upoštevalo, da zaradi slabega razumevanja slovenskega jezika priči ni mogoče popolnoma slediti (stran 14 obrazložitve izpodbijane sodbe).

9Pritožbena očitka, da naj bi bila listina pod prilogo A11 pripravljena le za potrebe tega postopka, in da v zvezi z listino A25 toženec ni imel možnosti izjave, sta nerelevantna, saj sodišče prve stopnje v dokaznem postopku v ti dve listini ni vpogledalo in nanju ni oprlo izpodbijane sodbe.

10Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z navedbama, da ne vidi ovire, da v notarski zapis ne bi bilo vneseno besedilo, da gre za novacijo, in da stranki, ki dalj časa poslovno sodelujeta, poravnavata dalj časa zapadle obveznosti tako, da ugotovita saldo, prištejeta obresti in dogovorita končni znesek, prekoračilo trditveno podlago strank. Ti navedbi sodišča prve stopnje sta rezultat logičnega sklepanja sodišča pri presoji utemeljenosti toženčevih trditev o novaciji in ne ugotavljanje nekih nezatrjevanih dejstev, kot si to zmotno razlaga pritožba. Tudi sicer pa je na to, da ni ovire, da v notarskem zapisu ne bi bilo navedeno, da gre za novacijo, ki jo je zatrjeval toženec, opozoril tožnik v svoji prvi pripravljalni vlogi.

11Pritožba sicer pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje prvi narok za glavno obravnavo v nasprotju z določili 286. člena ZPP (izrecno) podaljšalo vse do zadnjega (torej tretjega) naroka za glavno obravnavo. Vendar pa ta kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe in tako ne predstavlja relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč, kljub po (dejansko) prvem naroku za glavno obravnavo z dne 05. 07. 2010 vloženim pripravljalnim vlogam in listinam, izpodbijano sodbo oprlo zgolj na do tega naroka podane trditve in dokaze pravdnih strank (izpovedbe strank in prič ter listini pod prilogama A4 in A6).

12Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

13Ker ni odgovor na pritožbo v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek, krije tožnik sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP). Toženec pa stroškov pritožbenega postopka niti ni priglasil.