VSL sodba II Cp 633/2011

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 7.723,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za domačo valuto od zneska 5.440,84 EUR od 8.6.2005 dalje in od zneska 2.282,27 EUR od 30.5.2006 dalje. Kar je zahtevala tožeča stranka več, to je plačilo 0,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za domačo valuto od 8.6.2005 dalje, je sodišče zavrnilo ter toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.986,57 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka, določenega za izpolnitev obveznosti dalje.

Tožena stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo, v kateri se sklicuje na vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga spremembo oz. razveljavitev sodbe. Navaja, da je Višje sodišče v Ljubljani v praktično identični zadevi s sodbo II Cp 2679/2009 zahtevek zavrnilo. Nobenega razloga ni, da pritožbeno sodišče v konkretnem primeru ne bi razsodilo enako, pri čemer se pritožnik sklicuje na obrazložitev navedene sodbe. Sodba temelji na zmotnem stališču, da tožnik z zaprosilom za soglasje ni pristal na dejstvo, da se mu stanovanje izroči šele 7.6.2005. Pri utemeljitvi tega stališča so razlogi sodbe med seboj v nasprotju, kar predstavlja kršitev določb iz 14. točke 339/2. člena ZPP. Poleg tega je potrebno šteti, da zaprosilo za soglasje predstavlja pravo voljo tožnika ter da povsem jasno določa, kdaj bo G. stanovanje zaradi izvajanja sprememb izročil tožencu. Sodišče se je brez potrebe ukvarjalo z vsebino in obsegom sprememb. Upoštevati bi moralo dogovor v zaprosilu za soglasje in nov dogovorjen rok izročitve. Prav tako so napačni zaključki sodišča o tem, da je toženec soglašal z zamudo, ker je ves čas vedel za izvajanje sprememb. Ne glede na obveznost pridobitve soglasja toženca je bistven odgovor na vprašanje, ali je izvajanje sprememb v stanovanju na željo tožnika povzročilo zamudo. Sodišče je zaključek napravilo samo brez ustreznih strokovnih znanj. Izpoved priče S. je jasna in nedvoumna, P. je v celoti potrdil izpovedbo S., pri tem pa gre za osebi, ki sta edini neposredno sodelovali pri izvajanju sprememb, zato bi jima sodišče moralo verjeti. Nedopustno in neobrazloženo je stališče sodišča, da skladnim izpovedim teh prič ne gre verjeti zaradi nekakšnih povsem neizkazanih interesov pri obrambi neke druge pravne osebe. Ne drži stališče sodišča, da je tožnik pravočasno poravnal kupnino. Pogodbena kazen za zamudo bi pričela teči 15.3.2005, ko je bila dogovorjena izročitev, če bi do tega dne tožnik plačal kupnino, česar pa nesporno ni storil. Sodišče napačno razlaga določilo člena 7/1 pogodbe. Nadalje sodišče pravilno ugotovi, da toženec ne opravlja pridobitne dejavnosti, vendar napačno izpelje veljavnost ZVPot za toženca na podlagi člena 1/4 tega zakona. Za toženca kot javni nepremičninski sklad določilo 41. člena ZVPot ne velja. Tudi če bi to določilo zanj veljalo, pa je treba upoštevati, da ni bilo s strani toženca nobenega pogojevanja glede plačilnih rokov, ampak je tožnik sam od sebe pristal na ponujeno dinamiko plačil.

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem kot neutemeljene zavrača vse pritožbene trditve in predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka neutemeljeno očita sodbi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, ima jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki si niso med seboj v nasprotju. To velja tudi za tisti del obrazložitve sodbe, ki se ukvarja s pravno naravo in posledicami podpisanega zaprosila za soglasje z dne 7.6.2005 (priloga B3). Pomemben je namreč le zaključek sodišča, da se tožnik kot kupec stanovanja s podpisom listine, v razmerju do tožene stranke, ni strinjal s podaljšanjem roka izročitve stanovanja, niti se ni odpovedal zahtevi za uveljavljanje pogodbene kazni. Ugotovitve sodišča o tem so jasne in podprte z izpovedbo priče M. Š. B.

Predmet obravnavanja v tej zadevi je tožnikov zahtevek za plačilo pogodbene kazni zaradi zamude pri izpolnitvi obveznosti tožene stranke ter plačilo obresti od predplačil po 41. členu Zakona o varstvu potrošnikov. Bistvene dejanske ugotovitve sodbe, na katerih temelji odločitev o ugoditvi tožbenemu zahtevku (zavrnjen je le v neznatnem delu 0,43 EUR z obrestmi), so sledeče: pravdni stranki sta sklenili prodajno pogodbo za dvosobno stanovanje s pripadajočimi prostori v stanovanjskem naselju N. D.), v kateri se je tožena stranka zavezala stanovanje izročiti tožniku najkasneje do 15.3.2005; za primer zamude z izročitvijo stanovanja je bila v pogodbi dogovorjena pogodbena kazen; tožniku je bilo stanovanje izročeno 7.6.2005; tožnik je pri izvajalcu naročil nekatera dodatna dela oz. spremembe na predmetu pogodbe; tožnik pred izvedbo sprememb na stanovanju ni pridobil vnaprejšnjega soglasja tožene stranke; naročila sprememb so potekala neposredno preko izvajalca, ki je storitev opravil in tožniku izdal račun; naročene spremembe na stanovanju s strani tožnika niso bile obsežne in niso pripeljale do zamude; tožnik s podpisom zaprosila za soglasje z dne 7.6.2005 ni pristal na spremembo roka izročitve stanovanja; tožnik je pravočasno poravnal kupnino za stanovanje ter pravilno in pravočasno uveljavljal plačilo pogodbene kazni.

Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost in popolnost dejanskih ugotovitev sodbe, prav tako je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pri odločitvi o plačilu pogodbene kazni pravilno uporabilo materialno pravo (določbe 247. do 254. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Glede na ugovore tožene stranke, s katerimi je zavračala plačilo pogodbene kazni (češ, da je tožnik brez njenega predhodnega soglasja, ki bi ga moral pridobiti na podlagi 2. točke 5. člena pogodbe, naročal pri izvajalcu obsežna dodatna dela ter da je tožnik soglašal s spremembo v pogodbi določenega datuma izročitve stanovanja), se je sodišče prve stopnje pravilno najprej osredotočilo na vprašanje, ali je do zamude pri izročitvi stanovanja prišlo iz vzroka, za katerega tožena stranka ne odgovarja (250. člen OZ). Dokazno breme za te trditve je na strani tožene stranke, ki bi morala za razbremenitev svoje odgovornosti v konkretni zadevi dokazati, da je vzrok za kršitev pogodbe v ravnanju tožnika ter da njegovega ravnanja ni mogla pričakovati, preprečiti ali ga odvrniti, torej, da je vzrok za kršitev zunaj njene sfere (člen 240 OZ).

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, po kateri toženi stranki ni uspelo dokazati, da je vzrok za zamudo pri izročitvi stanovanja na strani tožnika ter da je tožnik sam pristal in se strinjal s spremembo roka izročitve stanovanja. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo višje sodišče v konkretni zadevi razsoditi enako, kot je bilo razsojeno v zadevi II Cp 2679/2009. Res je v tej zadevi pritožbeno sodišče zavzelo nasprotno stališče, češ da bi moral tožnik kot kupec pred izvedbo sprememb pridobiti soglasje tožene stranke. Vendar pritožbeno sodišče opozarja, da vseh sporov med kupci stanovanj v naselju N. D. in toženo stranko ni mogoče enostavno izenačevati. Res je tudi v omenjeni zadevi predmet spora plačilo pogodbene kazni zaradi zamude pri izročitvi stanovanja, prav tako so v tej in ostalih zadevah kupci zahtevali izvedbo sprememb v svojem stanovanju v skladu s tipsko prodajno pogodbo. Vendar pa je odločilno, da gre v posameznih primerih za različen obseg in zahtevnost dodatnih del oziroma sprememb na stanovanju, kar glede na določbo 250. člena OZ lahko vpliva na odgovornost tožene stranke za zamudo pri izročitvi stanovanja, če zadosti svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu. V omenjeni zadevi II Cp 2679/2009 je tožena stranka dokazala, da je do kasnejše izročitve stanovanja prišlo prav zaradi naročanja sprememb, za katere tožnika tudi nista pridobila potrebnega soglasja. V konkretni zadevi pa se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje utemeljitvi prvostopenjskega sodišča, da tožniku ni mogoče očitati odgovornosti za zamudo pri izročitvi stanovanja, četudi predhodno ni pridobil soglasja tožene stranke za izvedbo dodatnih del, saj izvajanje sprememb v stanovanju na željo tožnika ni povzročilo zamude. Tak zaključek je prvostopenjsko sodišče namreč sprejelo na podlagi vestne in skrbne ocene izvedenih dokazov (8. člen ZPP), pri čemer je obrazložilo, zakaj je verjelo izpovedbi tožnika, ne pa izpovedbam zaslišanih prič V.S. in B. P. Predvsem pa je pomembno, da tožena stranka sploh ni konkretno navedla, kako in zakaj naj bi posamezne spremembe pri gradnji stanovanja vplivale na zamudo roka izročitve stanovanja. Jasni in pravilni so tudi razlogi sodišča o tem, zakaj šteje, da je tožnik pravočasno poravnal kupnino, zato se pritožbeno sodišče na razloge prvostopenjske sodbe v tem delu v celoti sklicuje.

Glede obveznosti tožene stranke za plačilo obresti od predplačil je sodišče prve stopnje prav tako pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva in pravilno uporabilo določbe 1. in 41. člena ZVPot. Predvsem je pravilno opozorilo na uporabo določbe 4. odstavka 1. člena ZVPot, po kateri se obveznosti, ki jih ima po ZVPot podjetje, nanašajo tudi na vse druge subjekte, ki zagotavljajo potrošnikom blago in storitve. Mednje sodi tudi tožena stranka, ki je tožniku kot potrošniku nesporno prodala stanovanje (enako stališče je pri kupcih stanovanj v soseski N. D. zavzeto tudi v sodbi VS LJ II Cp 3504/2010). Pri tem pa pritožbeno sodišče v celoti sprejema tudi dokazno oceno v sodbi, da so v tožnikovem primeru izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 41. člena ZVPot, namreč, da je tožnik ob nakupu stanovanja moral sprejeti način plačilne dinamike, kot jo je zahtevala tožena stranka, če je želel kupiti predmetno stanovanje. Glede na trditveno podlago tožene stranke in ob upoštevanju izvedenih dokazov namreč ni logičen zaključek, da bi bil mogoč drugačen dogovor o dinamiki plačil oz. da se je tožnik že od začetka strinjal s v pogodbi predlagano dinamiko plačil.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, prav tako ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP.

Izrek o zavrnitvi pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih pritožbenih stroškov tožene stranke (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Tožeča stranka pa je v odgovoru na pritožbo sicer zahtevala povrnitev pritožbenih stroškov, vendar jih ni konkretno opredelila (2. odstavek 163. člena ZPP). Zato ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka.