VSRS Sklep X Ips 506/2010

I. Revizija se zavrže.
II. Revidentka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka – revidentka vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 2. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša tudi stroške postopka.

2Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga, da se ta zavrže zaradi nedovoljenosti, podrejeno pa, da se zavrne kot neutemeljena. Vsebinsko pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi.

K I. točki izreka

3Revizija ni dovoljena.

4Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper dopolnilno odločbo Agencije za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije (v nadaljevanju Agencija) z dne 24. 9. 2009. Z navedeno dopolnilno odločbo je Agencija na podlagi 220. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in četrtega odstavka 22. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (Ur. l. RS, št. 43/2004, 86/2004 – ZVOp-1, 129/2006 in 102/2007 – ZDRad; v nadaljevanju ZEKom) v 1. točki izreka odločila, da se z izdajo odločbe Agencije z dne 7. 8. 2009 (v nadaljevanju Odločba 2009), razveljavi odločba Agencije z dne 19. 10. 2005 (v nadaljevanju Odločba 2005), s katero je bila revidentka določena kot operater s pomembno tržno močjo (v nadaljevanju OPTM) na upoštevnem trgu „Dostop do javnih mobilnih telefonskih omrežij in posredovanja klicev iz teh omrežij (medoperaterski trg)“, v 2. točki izreka pa, da v tem upravnem postopku stroški postopka niso nastali.

5Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

6Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revidentka uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve.

7Revidentka kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje razlage četrtega odstavka 22. člena ZEKom glede dopustnosti razveljavitve prvotne odločbe o določitvi OPTM z dopolnilno odločbo, izdano po izdaji kasnejše odločbe o ponovni določitvi istega operaterja za OPTM. Navaja, da bi morala Agencija glede na četrti odstavek 22. člena ZEKom o prenehanju (prejšnje) Odločbe 2005 odločiti s (kasnejšo) Odločbo 2009 in ne z dopolnilno odločbo, izdano po izdaji Odločbe 2009. Odločitev o prenehanju regulatornih obveznosti OPTM po naravi stvari predstavlja nedeljivo pravno celoto z (glavno) Odločbo 2009 in je konstitutivna za veljavo revidentki naloženih obveznosti iz Odločbe 2009. Izpodbijana dopolnilna odločba ima dejansko učinek popravne odločbe po prvem odstavku 223. člena ZUP in povratni pravni učinek ter predstavlja nedopustni poseg v ustavne pravice. Revidentka v zvezi s tem uveljavlja tudi smiselni odstop od sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 126/99 z dne 23. 11. 1999.

8Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz razloga pravnega vprašanja podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Revizija zato ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago zakonskega besedila (odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 774/2008, X Ips 776/2008 obe z dne 21. 1. 2009 in X Ips 151/2008 ter X Ips 238/2008 obe z dne 9. 4. 2009). Prav takšno pa je vprašanje o dopustnosti razveljavitve prvotne odločbe o določitvi OPTM z dopolnilno odločbo, izdano po izdaji kasnejše odločbe o določitvi OPTM. Po prvem odstavku 220. člena ZUP lahko pristojni organ, če ni z odločbo odločil o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka, izda na predlog stranke ali po uradni dolžnosti posebno odločbo o vprašanjih, ki v že izdani odločbi niso zajeta. Po prvem odstavku 21. člena ZEKom mora Agencija v sodelovanju z organom, pristojnim za varstvo konkurence, v rednih časovnih intervalih analizirati trge iz prvega odstavka prejšnjega člen, pri tem pa časovni intervali ne smejo biti daljši od dveh let. Po prvem odstavku 22. člena ZEKom pa Agencija, če na podlagi analize upoštevnega trga ugotovi, da ta trg ni dovolj konkurenčen, z odločbo določi operaterja oziroma operaterje s pomembno tržno močjo na tem trgu. Po četrtem odstavku 22. člena ZEKom lahko Agencija ob ponovni določitvi določenega operaterja za OPTM temu operaterju naloži iste ali druge obveznosti, prejšnjo odločbo pa razveljavi. Navedene določbe dajejo jasen odgovor, da Agencija lahko izda dopolnilno odločbo, s katero odloči o vprašanju, ki je bilo predmet postopka (vprašanje razveljavitve prejšnje odločbe o določitvi OPTM), pa z glavno odločbo o njem ni odločila, saj bi glede na četrti odstavek 22. člena ZEKom Agencija morala pri ponovni določitvi OPTM o vprašanju razveljavitve prejšnje odločbe o določitvi OPTM odločiti z odločbo. V tem smislu je v izpodbijani sodbi določbo 22. člena ZEKom interpretiralo in uporabilo tudi sodišče prve stopnje.

9Ker je določba četrtega odstavka 22. člena ZEKom v povezavi s prvim odstavkom 118. člena ZEKom (ki določa subsidiarno uporabo ZUP v postopkih, ki jih vodi Agencija) in 220. členom ZUP jasna in ne potrebuje dodatne razlage, odločitev Vrhovnega sodišča, ki bi tej jasni zakonski formulaciji sledila, zato ne bi doprinesla k pravni varnosti, enotni uporabi prava ali k razvoju prava. Vprašanje dopustnosti izdaje dopolnilne odločbe o razveljavitvi prejšnje odločbe o določitvi OPTM zato ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

10Glede na navedeno ni utemeljen revizijski očitek odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča in v zvezi s tem sklicevanje na zadevo VIII Ips 126/99 z dne 23. 11. 1999, saj gre v citirani zadevi za drugačno pravno in dejansko stanje kot v obravnavani zadevi. V zadevi VIII Ips 126/99 z dne 23. 11. 1999 je Vrhovno sodišče namreč odločilo, da je sodišče prve stopnje tožnikov predlog pravilno obravnavalo kot predlog za obnovo postopka izdaje odločbe (s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za dovolitev obnove postopka v zvezi s priznanjem pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo) in ne kot predlog za izdajo dopolnilne odločbe, saj je bilo z odločbo odločeno o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka, z dopolnilno odločbo pa ni mogoče dopolnjevati razlogov prejšnje odločbe. V obravnavani zadevi pa gre za presojo zakonitosti izdane dopolnilne odločbe po uradni dolžnosti, ker z osnovno odločbo ni bilo odločeno o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka, bila pa so ugotovljena vsa dejstva, pomembna za odločanje. Če revidentka s sklicevanjem na navedeno sodbo meri na vprašanje začetka učinkovanja in veljavnost Odločbe 2009 o določitvi OPTM, pa Vrhovno sodišče poudarja, da to ni vprašanje, ki bi bilo bistveno za odločitev v obravnavani zadevi. Predmet presoje v obravnavani zadevi je namreč presoja zakonitosti dopolnilne odločbe, s katero je bilo odločeno, da Odločba 2009 o določitvi OPTM razveljavi Odločbo 2005 o določitvi OPTM. Zato vprašanje veljavnosti in učinkovanja Odločbe 2009 po vsebini zadeve ne sodi v ta upravni spor.

11Ker v obravnavani zadevi ne gre za pomembno pravno vprašanje, niti za odstop od sodne prakse, revidentka glede na navedeno ni izkazala izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

K II. točki izreka

12Revidentka v skladu z določbami prvega odstavka 154. člena in drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.