VDSS sodba Psp 438/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi stroške pritožbe.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov primarni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 12. 3. 2008 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 11. 10. 2007, da se tožnika s 1. 11. 2007 razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu od navedenega dne prizna pravica do invalidske pokojnine ter, da je tožena stranka tožniku do odmere invalidske pokojnine dolžna izplačevati akontacijo invalidske pokojnine v znesku 450,00 EUR mesečno do vsakega zadnjega dne v mesecu, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska mesečne pokojnine do plačila, vse v 15 dneh. Zavrnilo je tudi podredni tožnikov zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna plačati 111,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 10. 2007 dalje do plačila ter mu povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe do plačila, v 15 dneh. Sklenilo je, da tožnik sam nosi stroške postopka.

Zoper sodbo se je, iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/2008) pritožil tožnik in predlagal, da jo pritožbeno sodišče razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje oz. jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku (primarnemu ali podrednemu) v celoti ugodi. Navedel je, da je prvostopenjsko sodišče bistveno kršilo postopek, ker ni ugodilo predlogu, da se izvede dokazovanje s pridobitvijo izvedenskega mnenja nepristranske komisije za fakultetna izvedenska mnenja, ki naj jo sestavljajo specialisti infektolog, nevrolog in ortoped. Invalidski komisiji I. in II. stopnje, na katerih mnenje je sodišče prve stopnje oprlo sodbo, sta organa tožene stranke, zato njuno mnenje ne more biti nepristransko. Zavrnitve dokaznega predloga sodišče prve stopnje tudi ni utemeljilo. Z zaslišanjem tožnika je bilo sodišče seznanjeno, da ni zmožen opravljati dela, ki mu je bilo kot primerno določeno z izpodbijano dokončno odločbo. Tožnik je prepričljivo izpovedal, da ne zmore nobenega dviganja bremen, težave ima z vrtoglavico, zaradi bolečin v hrbtenici tudi pometanja ni zmožen. Sodišče ni utemeljilo, katera dejstva šteje na podlagi tožnikove izpovedi za dokazana in katera ne, tudi s tem je podana bistvena kršitev določb postopka. Prvostopenjsko sodbo je v zvezi z zavrnitvijo predlaganega dokaza, da se pridobi izvedensko mnenje, nemogoče preizkusiti. Kršeno je načelo dispozitivnosti, po katerem stranka lahko določena strokovna vprašanja dokazuje le z ustreznim strokovnim mnenjem. O medicinskih vprašanjih in vprašanju zmožnosti za delo lahko poda odgovor le strokovnjak, s tem ko je sodišče samo odločalo o teh vprašanjih je preseglo pooblastila, kar pomeni dodatno kršitev, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe ter je razlog za njeno razveljavitev. Zavrnitev podrednega zahtevka je posledica zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik je s pritožbo v predsodnem upravnem postopku uspel, stroške pritožbenega postopka mu je dolžan povrniti organ, ki jih je povzročil. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo na podlagi listin v upravnem spisu in z zaslišanjem tožnika s pravilno uporabo materialnega prava. O tožbenem zahtevku je odločilo po zakonito izvedenem postopku in ni kršilo določb, ki jih očita pritožba in ki bi lahko vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe.

Iz listin v upravnem spisu se vidi, da je tožena stranka tožnika z odločbo št. ... z dne 21. 4. 2006 od 12. 4. 2006 razvrstila v III. kategorijo invalidnosti in mu priznala pravico do premestitve na drugo lažje delo v njegovem poklicu s polnim delovnim časom. Pravico do premestitve je tožniku dolžan zagotoviti delodajalec, kot določa 2. odstavek 91. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Neizpolnitev delodajalčeve obveznosti, da zavarovancu zagotovi pravico do premestitve, je v 1. oz. 2. odstavku 387. člena ZPIZ-1 določena kot prekršek.

Iz medicinske dokumentacije izhaja, da ima tožnik nevrološke, internistične in ortopedske zdravstvene težave, ki v precejšnji meri zmanjšujejo njegovo delovno zmožnost. Očitno se mu je tudi zdravstveno stanje po izdaji omenjene odločbe poslabšalo, tako da je osebni zdravnik 26. 4. 2007 podal nov predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Predlogu je delno priložena medicinska dokumentacija, nastala že pred izdajo omenjene odločbe, delno pa novejša dokumentacija, zlasti v zvezi z zdravljenjem posledic nevroborelioze in težavami s sluhom oz. zaznavno naglušnostjo. Osebni zdravnik, ki tožnikovo zdravstveno stanje nedvomno dobro pozna, v predlogu navaja, da je tožnikova delovna zmožnost zmanjšana, ni pa popolnoma izgubljena. Ker se tožnikovega delovnega mesta ergonomsko ne da prilagoditi njegovim zmožnostim, je predlagal, da se tožniku zagotovi lažje delo v krajšem delovnem času.

Invalidski komisiji sta po določbi 261. člena ZPIZ-1 izvedenska organa tožene stranke, ki dajeta izvedenska mnenja o invalidnosti, kadar je za ugotovitev pravic iz zavarovanja potrebno strokovno medicinsko mnenje. Komisiji sta bili v postopku podaje mnenja, po prepričanju sodišča druge stopnje, ustrezno sestavljeni, v obeh sta sodelovala specialista internista, v prvostopenjski specialist medicine dela in v drugostopenjski specialist nevrolog. Iz mnenj komisij izhaja, da sta proučili medicinsko dokumentacijo, vključno z zadnjimi izvidi infektologa ter otologa, upoštevali pa sta tudi izvide osebnega pregleda in tožnikovo delovno dokumentacijo.

Tožnik v tožbi in ob zaslišanju na naroku ni trdil, da ni več zmožen opravljati nobenega organiziranega pridobitnega dela ter, da je njegova delovna zmožnost v celoti izgubljena, kar je po 1. alineji 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 pogoj za uvrstitev zavarovanca v I. kategorijo invalidnosti. Navaja pa, da je njegova delovna zmožnost za poklic zmanjšana za 50 % ali več, kar po 2. alineji 2. odstavka omenjenega člena pomeni II. kategorijo invalidnosti, zaradi dopolnjene starosti 50 let ga ni mogoče usposobiti za drugo ustrezno delo s poklicno rehabilitacijo, zato izpolnjuje pogoje za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Takšen zahtevek je v nasprotju s tožbenimi navedbami, ne glede na navedeno pa je bistvena vsebina tožnikovega zahtevka priznanje pravice do invalidske pokojnine, ki se, ob izpolnjenih pogojih po 2. alinei 67. člena ZPIZ-1, zagotavlja tudi invalidom II. kategorije invalidnosti.

Tožnik pri zatrjevanju, da je sodišče nezakonito upoštevalo mnenja invalidskih komisij v ničemer konkretno ni navedel, v čem so ta mnenja pomanjkljiva, nepravilna ali v neskladju z ostalimi medicinskimi izvidi ter predlogom osebnega zdravnika. Dvom v verodostojnost izvedenskih mnenj invalidskih komisij bi tožnik moral utemeljiti z navedbo dejstev in dokazov, da navedena organa tožnikove delovne zmožnosti, ob upoštevanju delovne dokumentacije, nista pravilno in popolno ugotovila. Posplošena trditev, da sta komisiji organa tožene stranke in že zato mnenja niso objektivna, ne zadošča in ne more biti podlaga za neupoštevanje. Vrhovno sodišče je že v več sodbah (npr. sodba VIII Ips 307/2008 z dne 16. 11. 2009) opozorilo, da sodišče na podlagi 213. člena ZPP odloči o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev. Zavrnitev dokaznega predloga sama po sebi ne predstavlja kršitve ustavne pravice do enakega varstva pravic, na katero se tožnik sklicuje v pritožbi. Ustavno sodišče RS je v odločbi št. Up 794/05 z dne 11. 8. 2005 navedlo, da ustava stranki ne zagotavlja pravice do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oz. dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati, mora pa zavrnitev dokaznega predloga stranke ustrezno obrazložiti. Vrhovno sodišče je tudi opozorilo, da mora stranka dokazni predlog substancirati, kar pomeni, da mora natančno opredeliti katero dejstvo naj se s predlaganim dokazom ugotovi. Utemeljiti bi tudi morala, katera dejstva bi bila s postavitvijo izvedencev medicinske stroke drugače ugotovljena, kot jih je ugotovila že invalidska komisija ter katerih dejstev in ugotovitev iz medicinske dokumentacije invalidska komisija ni upoštevala. Nasprotno, v obrazložitvi mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 4. 3. 2008 so povzete diagnoze vseh pomembnih specialističnih izvidov. Specialist infektolog je v izvidu z dne 27. 3. 2007 navedel, da tožnik ni zmožen opravljati težjega fizičnega dela v polnem delovnem času. Bil je celo mnenja, da je zmožen opravljati delo pomočnika skladiščnika, to je delo, na katerega je bil sicer razporejen pred nastankom invalidnosti, v skrajšanem delovnem času. Invalidska komisija je ob osebnem pregledu ugotovila, da je tožnik orientiran v času in prostoru, gibljivost obeh kolen in kolkov je sicer boleča, vendar brez bistveno okrnjene mobilnosti, nevrološki status je bil v mejah normale. Mnenje invalidske komisije je listinski dokaz in sicer gre za javno listino v smislu 1. do 3. odstavka 224. člena ZPP, kar pomeni, da se domneva, da so v mnenju ugotovljena dejstva resnična, če se ne dokaže drugače (stališče Vrhovnega sodišča, sprejeto v sodbah opr. št. VIII Ips 194/2007 z dne 17. 11. 2008 in VIII Ips 220/2007 z dne 20. 10. 2008).

Ustrezno delo je tožniku dolžan zagotoviti delodajalec in pri tem upoštevati omejitve. Po temeljnih načelih iz Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/99 s spremembami) je delodajalec dolžan izvajati preventivne ukrepe in izbirati take delovne metode, ki zagotavljajo ustrezno stopnjo varnosti in zdravja pri delu. Delodajalec je po 4. alineji 6. člena ZVZD dolžan prilagajati delo posamezniku z ustreznim oblikovanjem delovnega mesta in delovnega okolja, izbiro delovne opreme ter delovnih in proizvajalnih metod. Delodajalec se ne more razbremeniti obveznosti, kljub ugovorom in pomislekom, ki jih je njegov predstavnik izrazil ob pregledu tožnika na invalidski komisiji I. stopnje in v zvezi s tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo.

Sodišče prve stopnje je iz vseh ugotovljenih dejstev pravilno razsodilo, da je izpodbijana dokončna odločba pravilna in zakonita. Tožnikova delovna zmožnost ni popolnoma izgubljena, ker brez poklicne rehabilitacije lahko opravlja določeno delo vsaj s polovico delovnega časa in mu zato pravilno ni priznalo pravice do invalidske pokojnine.

Postopek za uveljavljanje pravic iz zavarovanja se po 1. oz. 2. odstavku 259. člena ZPIZ-1 začne na zahtevo zavarovanca ali na predlog zavarovančevega osebnega zdravnika oz. imenovanega zdravnika. ZPIZ-1 v 12. in 249. členu določa, da se za odločanje o pravicah iz obveznega zavarovanja uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami). Po 125. členu ZUP se upravni postopek prične pred pristojnim organom po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke. Glede povračila stroškov v predsodnem postopku je zato potrebno uporabiti 1. odstavek 113. člena ZUP, ki določa, da stroški organa ali stranke med postopkom ali zaradi postopka, kar vključuje tudi stroške pravnega zastopanja, bremenijo stranko, na katere zahtevo se je postopek začel. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da le v primeru začetka postopka po uradni dolžnosti, ki se je končal za stranko ugodno, stroški bremenijo organ, z izjemo osebnih stroškov stranke. Le v primerih, kot jih ureja iz 114. člen ZUP, ko je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi, krije stroške stranka, ki je povzročila postopek, pa se je ta končal v njeno škodo. V obravnavanem primeru v postopku ni bilo udeleženih več strank, saj organi tožene stranke po ZPIZ-1 odločajo o zahtevah edine stranke - zavarovanca za uveljavitev pravic. V upravnem postopku torej velja praviloma ureditev, da stranka sama nosi svoje stroške za zastopanje. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo tudi tožnikov podredni zahtevek.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.

Posledica zavrnitve pritožbe je sklep sodišča druge stopnje, sprejet na podlagi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP, da tožnik pritožbene stroške nosi sam.