67. člen ZPIZ-1

Neuspešno mora ostati tožnikovo pavšalno zatrjevanje, da izpolnjuje vse zahtevane pogoje iz naslova starosti in pokojninske dobe ter nenazadnje, da je pri njemu podana pridobitna nezmožnost. Tožnik ni uspel dokazati izpolnjevanja zahtevanih pogojev za priznanje uveljavljane pravice. Ker je tožnik uveljavil svojo pravico do invalidske pokojnine že v BIH, je ne more na podlagi iste pokojninske dobe uveljaviti tudi v Republiki Sloveniji. Sodišče je pravilno izpostavilo, da tožnik po uveljavitvi Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in BIH na podlagi zavarovalne dobe, ki je že bila upoštevana pri priznanju njegove invalidske pokojnine v BIH, pri tožencu ne more uveljaviti drugih pokojninskih dajatev.

Utemeljenost priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja z vidika poklica je potrebno presojati celostno, s stališča dela v času nastanka invalidnosti, prejšnjih delovnih izkušenj in dejanske, ne le teoretične usposobljenosti za drugo delo. Pridobljeno izvedensko mnenje kot strokovno prepričljivo in skladno z medicinsko dokumentacijo predstavlja dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da je bil tožnik do dokončnosti izpodbijane odločbe zmožen za drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami oziroma je bila delovna zmožnost za opravljanje svojega poklica zmanjšana za manj kot 50 %. Takšno stanje ustreza definiciji III. kategorije invalidnosti iz 3. alineje 60. člena ZPIZ-1.

Tožnik na dan uveljavitve Sporazuma o socialnem zavarovanju med Bosno in Hercegovino in Republiko Slovenijo (Sporazum) 1. 8. 2008 ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela. Skladno z določbo 37. člena Sporazuma tako dajatev, invalidska pokojnina, ki je bila tožniku priznana v BIH tudi na podlagi Sporazuma, še naprej ostaja obveznost nosilca zavarovanja v BIH. To pa pomeni, da tožnik po uveljavitvi Sporazuma, na podlagi zavarovalne dobe, ki je bila že upoštevana pri priznanju njegove invalidske pokojnine, pri toženi stranki ne more uveljaviti drugih pokojninskih dajatev.

Trditev, da bi toženec moral tožniku priznati invalidsko pokojnino že zato, ker je v Nemčiji spoznan za invalida I. kategorije in upokojen, nima podlage v materialnem pravu. Pogoji za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja se ugotavljajo po nacionalni zakonodaji vsake od držav članic. To izhaja iz Uredbe Sveta (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti. Na podlagi tretjega odstavka 46. člena Uredbe je odločitev, ki jo sprejme nosilec države članice v zvezi s stopnjo invalidnosti vlagatelja zahtevka zavezujoča za nosilca vsake druge države članice le pod pogojem, da je skladnost med zakonodajami teh držav članic o pogojih v zvezi s stopnjo invalidnosti navedena v Prilogi VII Uredbe. Iz nje pa ne izhaja, da je določena oziroma dogovorjena skladnost o pogojih v zvezi s stopnjo invalidnosti med Slovenijo in Nemčijo.

Na podlagi zdravstvenega stanja in izkazane dokumentacije za relevantno obdobje, ko je izvedenski organ pri tožniku ugotovil dobro funkcionalno sposobnost srčno-žilnega sistema brez znakov ishemije miokarda, pri tožniku še ni mogoče ugotoviti popolne nezmožnosti za delo, pač pa stanje, ki ustreza invalidnosti III. kategorije. Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine je zato neutemeljen. Stanje, kakršno je na podlagi novejše dokumentacije, ni stvar tega postopka. Skladno s 63. členom v zvezi z 81. členom ZDSS-1 se presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb na podlagi dokumentacije in stanja, izkazanega do dneva dokončne odločbe. Vsaka sprememba ali poslabšanje zdravstvenega stanja, nastala po dokončni odločbi, zlasti če temelji na novejši dokumentaciji, je lahko le stvar novega postopka pred tožencem.

Pri tožnici popolna nezmožnost za delo ni podana. Za delo, na katerem je delala, to je na delu delavke, sicer ni več zmožna, s skrajšanim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, pa je še zmožna opravljati drugo delo, ki ga bo opravljala občasno sede, z dvigovanjem bremen do 5 kg, v normalno ogretih in suhih prostorih. Na podlagi ugotovljene III. kategorije invalidnosti ne izpolnjuje zahtevanega pogoja starosti 61 let iz 67. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine je utemeljeno zavrnjen.

Tožnik ni zmožen za delo transportnega delavca, kakor tudi ne za delo ključavničarja in delo hišnika. Pri njem je še nadalje podana preostala delovna zmožnost in je zmožen opravljati določena dela z omejitvami brez poklicne rehabilitacije. Ker ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, ni podlage za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Kot invalid II. kategorije je zmožen za drugo delo z omejitvami, za to delo pa ni potrebna poklicna rehabilitacija. Pogoji za pridobitev pravice do invalidske pokojnine niso izpolnjeni.

Pri tožnici ne gre za izgubo delovne zmožnosti nad 50 %, zato je podana III. kategorija invalidnosti. Tožbeni zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti (da ni več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela) je zato upravičeno zavrnjen.

Pri tožniku ni prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da ne bil več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela. S krajšim delovnim časom je še zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu s priznanimi omejitvami. Zato je sodišče prve stopnje tožnika pravilno razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in mu priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno in pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine. Morebitno poslabšanje zdravstvenega stanja po dokončnosti izpodbijane odločbe je lahko le predmet novega postopka pri tožencu.

Pri tožniku je še nadalje zaradi posledic poškodbe pri delu podana III. kategorija invalidnosti, z nadaljnjim obstojem preostale delovne zmožnosti. Kljub dejstvu, da ima tožnik v Sloveniji dopolnjenih 5 let 9 mesecev in 1 dan pokojninske dobe, sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da v obravnavani zadevi ni podan dejanski stan iz 1. alineje 67. člena ZPIZ-1, po kateri je pravico do invalidske pokojnine oz. Sorazmernega dela invalidske pokojnine mogoče priznati le, kadar je pri zavarovancu podana I. kategorija invalidnosti. Glede na to, da je tožnik v času predsodnega upravnega postopka dopolnil šele 43 let starosti, tudi ni podan dejanski stan iz 2. alineje 67. člena, niti iz 3. alineje istega člena ZPIZ-1. Zavarovancem III. kategorije invalidnosti je pravico do invalidske pokojnine po določbah ZPIZ-1 mogoče priznati le po dopolnjenem 50. letu starosti, ko ni več zagotovljena poklicna rehabilitacija, seveda če je ta sploh potrebna, oz. 63. letu starosti, ko ni več zagotovljena pravica do ustrezne zaposlitve oziroma prerazporeditve. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti i

Pri tožniku je podana III. kategorija invalidnosti z nadaljnjim obstojem preostale delovne zmožnosti na drugem ustreznem delu z omejitvami v polnem delovnem času. Ob takšnem dejanskem stanju, ko torej ni zdravstvenih indikacij za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in sočasnem dejstvu, da je pri tožniku še podana preostala delovna zmožnost v polnem delovnem času, ni izpolnjen nobeden od dejanskih stanov iz 67. člena ZPIZ-1 in s tem nobeden od predpisanih pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Sodišče prve stopnje je zato tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih zavrnilnih upravnih odločb, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine utemeljeno zavrnilo.

V konkretnem primeru je ostalo odprto vprašanje, ali gre pri tožniku za shizofrenijo, psihozo ali za drugo psihično bolezen oziroma stanje, za kar bi bila po mnenju sodne izvedenke potrebna natančnejša diagnostična obravnava. Neopravljeni diagnostični postopek pa pomeni, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Dolžnost sodišča je, da dejansko stanje razčisti in odloči o zadevi. Zaslišana izvedenka je pojasnila, da je potrebna poglobljena psihiatrična obravnava, pri čemer ni bilo pojasnjeno, zakaj taka obravnava ni bila opravljena. Napotitev na resno hospitalno zdravljenje zaradi izvedbe diagnostičnega postopka ne more biti razlog, da ni mogoče podati mnenja o preostali delazmožnosti. V spisu je obsežna medicinska dokumentacija, ki izkazuje tožnikovo zdravstveno stanje. Bistveno je, da se ugotovi tožnikova preostala delovna zmožnost, torej ali je glede na njegovo trenutno zdravstveno stanje zmožen opravljati pridobitno delo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V sodni praksi pritožbenega sodišča je bilo že večkrat zavzeto stališče, da Uredba Sveta (EGS) št. 883/2004 o koordinaciji sistema socialne varnosti ne ureja pravic in ne pokriva dajatev na podlagi preostale delovne zmožnosti, lahko pa osebe, za katere se uporablja, na podlagi I., II. ali III. kategorije invalidnosti uveljavijo pravico do invalidske pokojnine, če za to izpolnjujejo pogoje, določene v nacionalni zakonodaji. Tožnik bi pravico do invalidske pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela lahko pridobil le ob izpolnjevanju pogojev, določenih v 67. členu ZPIZ-1. Pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti, temveč je s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno zmožen za delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. Tožnik kot invalid III. kategorije pa zaradi neizpolnjevanja pogoja starosti ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine po 3. alineji 67. člena ZPIZ-1, do katere je upravičen invalid III. kategorije invalidnosti, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški). Tožnik je namreč starost 63 let dopolnil šele po dokončnosti izpodbijane odločbe. Zato tožbeni zahtevek za odpravo od

V skladu s Sporazumom o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino je za pridobitev pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine treba izpolniti zakonske pogoje za pridobitev pravice po pravu države pogodbenice, to je pogoje po ZPIZ-1. V skladu z 2. alinejo 68. člena ZPIZ-1 je pravico do invalidske pokojnine mogoče priznati le pod pogojem, če zavarovanec ob nastanku invalidnosti, kadar je njen vzrok poškodba izven dela ali bolezen, dopolni pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta. Tožnica tudi ob upoštevanju skupne pokojninske dobe, dopolnjene v Sloveniji, na Hrvaškem in v BIH, ne izpolnjuje pogoja gostote pokojninske dobe, zato je tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine neutemeljen.

Tožnikova delovna zmožnost za svoj poklic je zmanjšana za 50 % ali več. Tožnik dosedanjega dela ni zmožen opravljati, zmožen pa je opravljati delo na drugem delovnem mestu s polovico delovnega časa s stvarnimi omejitvami. Sodišče prve stopnje je tožnika pravilno razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti upoštevajoč tožnikove telesne in duševne zmožnosti, njegovo dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. Pravilno je štelo, da poklicna rehabilitacija pri tožniku ni potrebna. V skladu s 67. členom ZPIZ-1 pridobi pravico do invalidske pokojnine zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije; zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let in zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska). Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine po 67. členu ZPIZ-1, saj ni popolnoma nezmožen za delo (I. kategorij

Ker pri tožniku - invalidu II. kategorije zaradi okvare desnega kolena ni prišlo do izgube delovne zmožnosti, do izdaje izpodbijane dokončne odločbe pa ni bila potrebna niti časovna razbremenitev pri delu, temveč le dodatna stvarna omejitev pri delu, je še nadalje invalid II. kategorije s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z dodatno omejitvijo.

Tožnik zaradi bolezni ni več sposoben za pridobitno delo, zato je bil z izpodbijanima odločbama utemeljeno razvrščen v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine. Njegov tožbeni zahtevek na odpravo teh odločb je neutemeljen.

Določba 22. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško se ne nanaša izključno na pravico do invalidske pokojnine, saj to ne izhaja niti iz naslova poglavja, niti iz besedila člena. Prvi odstavek navedenega člena namreč predvideva seštevanje zavarovalnih dob pri pridobitvi, ohranitvi in ponovni pridobitvi pravice do dajatev. Tudi naslov 3. poglavja Sporazuma je med drugim invalidnost, kar je širši pojem od invalidske pokojnine. Jezikovna razlaga določbe 22. člena Sporazuma torej omogoča seštevanje zavarovalnih dob tudi v primeru drugih pravic na podlagi invalidnosti in se ne nanaša izključno na pravico do invalidske pokojnine. Drugačna razlaga tudi ni mogoča saj ZPIZ-1 za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost kot pogoj določa minimalno zavarovalno dobo, predpisano za pridobitev pravice do invalidske pokojnine.

Ni odločilno le delo, ki ga je zavarovanec dejansko opravljal, temveč je treba upoštevati tudi širše zaposlitvene možnosti zavarovanca. Glede na omejitve delovne zmožnosti bi lahko revident opravljal druga dela izven ožjega delokroga rudarja.

Z dokončno in pravnomočno odločbo, s katero je toženec tožnico razvrstil v III. kategorijo invalidnosti in ji priznal pravico do dela na delovnem mestu, na katerega je razporejena s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, čeprav je na dan nastanka invalidnosti III. kategorije že dopolnila starost 61 let, je prišlo do očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja in do kršitve materialne določbe zakona. Zato so izpolnjeni pogoji za izdajo odločbe v nepravi obnovi postopka, s katero je bila tožnici s prvim dnem naslednjega meseca po njeni izdaji zaradi dopolnjene starosti 61 let že na dan nastanka invalidnosti priznana pravica do invalidske pokojnine.