387. člen ZPIZ-1

V primeru, če delodajalec delavcu kljub odločbi ZPIZ o ugotovljeni invalidnosti ne zagotovi opravljanja drugega dela, ustreznega njegovi preostali delovni zmožnosti, krši 1. točko 200. člena ZDR in prvi odstavek 101. člena ZPIZ-1, ki mu takšno ravnanje nalagajo, posledično se ne more nikoli v celoti razbremeniti odgovornosti za škodo, ki delavcu nastane pri opravljanju neustreznega dela. Zato je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je bil škodni dogodek posledica izključno ravnanja tožnika (nedovoljenega posega v stroj na način, da je pri menjavi kolutov z dolgim delom ključa pritisnil na vrteče se polirne kolute), ki ga tožena stranka ni mogla niti predvideti niti preprečiti. Vendar pa so ugotovitve, na katerih je sodišče prve stopnje utemeljilo ta zaključek, pomembne za presojo tožnikovega soprispevka k nastali škodi.

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da polirni stroj ni nevarna stvar, saj je mogoče ob zadostni skrbnosti nevarnost pri delu s polirnim strojem nadzorovati in tako tveganje za nastanek škode ni večje od običajnega. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke. Ker je že invalidska komisija v postopku uveljavljanja pravic iz invalidskega zavarovanja ugotovila, da tožnik za delo na delovnem mestu polirca in brusilca ni zmožen, je sodišče prve stopnje zmotno samo ugotavljalo, ali delo na polirnem stroju ustreza omejitvam, kot izhajajo iz odločbe ZPIZ z dne 12. 10. 2010. Zato je zmotno zaključilo, da delo na polirnem stroju ne presega omejitev, ki so bile tožniku priznane z odločbo ZPIZ z dne 12. 10. 2010 ter preuranjeno zaključilo, da v konkretnem primeru ni podanega protipravnega ravnanja tožene stranke. V kolikor delodajalec delavcu, kljub odločbi ZPIZ o ugotovljeni invalidnosti, ne zagotovi opravljanja drugega dela, ustreznega njegovi preostali delovni zmožnosti, s tem krši določbe ZPIZ-1 in ZDR, ki delodajalcu takšno ravnanje nalagajo, in je v takem primeru njegovo ravnanje protipravno. To pa pome

Tožena stranka se je zavestno odločila, da tožnika pusti delati na delovnem mestu, za katerega je bilo z odločbo ZPIZ ugotovljeno, da za tožnika ni ustrezno in s tem obšla dolžnost razporeditve na drugo ustrezno delo in tožniku povzročila škodo. Zato je tožnikov odškodninski zahtevek utemeljen.

Tožnica je bila s pravnomočno sodbo razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in ji je bila priznana pravica do razporeditve oziroma do zaposlitve na drugem ustreznem delu, kjer se ne zahteva hoja po stopnicah in lestvah, pogosto počepanje in dvigovanje bremen nad 5 kg v polnem delovnem času. Ker že ves čas, od ugotovljene invalidnosti III. kategorije, tožnica ni bila zmožna za dviganje bremen s tal, nad višino ramen in za delo več kot 8 ur dnevno, je sodišče druge stopnje po opravljani pritožbeni obravnavi tožnici spremenjeno pravico do premestitve priznalo s prvim dnem naslednjega meseca po pravnomočnosti predhodne sodbe. Delodajalec je tožnici dolžan zagotoviti delo v skladu z omejitvami. V nasprotnem primeru lahko tožnica zahteva odpravo kršitev po postopku, določenem v 204. čl. ZDR. Odgovornost za zagotavljanje ustreznih delovnih pogojev je izključno delodajalčeva in je tudi sankcionirana kot prekršek.

Delavec ima pravico do nadomestila med brezposelnostjo tudi v primeru, če izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, v kolikor so izkazane kršitve obveznosti s strani delodajalca. Ker je nadomestilo za primer brezposelnosti namenjeno delavcem, ki ostanejo brez zaposlitve brez svoje krivde oziroma proti svoji volji, je treba, da delavec, ki poda izredno odpoved, pred tem stori vse, da bi obdržal zaposlitev, tako da mora na primer o kršitvah delodajalca obvestiti inšpektorja za delo.