91. člen ZPIZ-1

Tožnik je bil z odločbo toženca z dne 23. 2. 1997 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in mu je bila priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo z omejitvami s polnim delovnim časom od 9. 12. 1997 dalje. Pri tožniku je 23. 7. 2007 v okviru III. kategorije invalidnosti prišlo do spremembe v stanju invalidnosti in tako tudi do spremembe že pridobljene pravice, in sicer od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, torej od 1. 8. 2007 dalje. Od takrat dalje ima tožnik pravico do premestitve, kakor to določa 81. člen ZPIZ-2.

Tožnici, invalidu III. kategorije, je bila redno odpovedana pogodba zaposlitvi iz poslovnega razloga in je uveljavila pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti. Odpoved je bila nezakonita, ker je na podlagi že sklenjene pogodbe o zaposlitvi opravljala drugo ustrezno delo oziroma delo, ki je ustrezalo tudi spremenjeni oziroma novi invalidnosti. Na podlagi pravnomočne sodbe je bila reintegrirana v delovno razmerje, toženec ji je priznal lastnost zavarovanca obveznega pokojninskega zavarovanja na podlagi delovnega razmerja, delodajalec ji je bil dolžan izplačati nadomestilo plače v višini razlike med prejetim nadomestilom za brezposelnost in plačo, ki bi jo prejemala, če bi dejansko delala. Gre za stanje iz 158. člena ZPIZ-1, po katerem se nadomestilo za invalidnost izplačuje zavarovancem v delovnem razmerju oziroma zavarovancem, ki so vključeni v obvezno zavarovanje, za dneve dela in za druge dneve, za katere imajo po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti, zato ima pravico do nadomestila za invalidnost od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje.

V primeru tožnika gre za uporabo 4. alineje prvega odstavka 94. člena ZPIZ-1, ki določa, da invalid III. kategorije invalidnosti, ki se je zaposlil na drugem delovnem mestu, pridobi pravico do nadomestila za invalidnost. Tožnik je, dan za tem, ko je prejel sodbo pritožbenega sodišča, svojo dejavnost v okviru samostojnega podjetništva opravljal znotraj stvarnih omejitev, priznanih s sodbo prvostopenjskega sodišča. V primeru samostojnega podjetnika je ta dolžan svoje delo v okviru samostojne dejavnosti opravljati v okviru naloženih razbremenitev, v okviru priznane invalidnosti. Zaposlitev na drugem delovnem mestu lahko zavarovanec izkazuje z vsemi dokaznimi sredstvi. Tožnik je to izkazoval s svojo izpovedjo in z omejitvami pri delu, priznanimi v okviru bolniških staležev. Pri tožniku so v skladu s priznano omejitvijo potrebne omejitve pri delu, kar pomeni, da lahko delo opravlja v okviru svoje dejavnosti s priznanimi omejitvami in je tako njegov položaj izenačen s položajem zavarovanca, ki ima status delavca in gre torej za enako situacijo pri priznanju pravice do nadomestila za invalidnost, kot v primeru, ko je delavcu priznana pravica do premestitve, ob tem, da se pravica

Pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. S polnim delovnim časom je še zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu s priznanimi omejitvami, kar je po 3. točki 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 podlaga za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in po 91. členu ZPIZ-1 za priznanje pravice do premestitve.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na določbo 101. člena ZPIZ-1, ki ureja dolžnost delodajalca in postopke v zvezi s premestitvijo na drugo delovno mesto zaradi invalidnosti, saj v primeru, ko gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove, ta ne pride v poštev. Tožena stranka je namreč tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi in ji hkrati ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi na istem delovnem mestu „področni sekretar“ za nedoločen čas za polovico delovnega časa, in sicer namesto na domu, na sedežu tožene stranke. Tako je v posledici zmotne uporabe materialnega prava ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z obstojem organizacijskih in ekonomskih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove in utemeljenostjo teh razlogov. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V skladu s 1. odstavkom 225. člena ZUP postane materialno pravnomočna le tista odločba, ki se ne more več izpodbijati v sodnem socialnem sporu, pa je stranka z njo pridobila določene pravice, oziroma so ji bile naložene kakšne obveznosti. Zavrnilna odločba o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja z dne 24. 2. 2011 je formalno, ne pa tudi materialno pravnomočna. Z izpodbijano sodbo je od prvega naslednjega dne po pravnomočnosti odločbe z dne 24. 2. 2011, to je od 19. 3. 2011 dalje, pravilno ponovno priznana pravica do premestitve na drugo ustrezno delo s predhodno že priznanimi in dodatnimi stvarnimi omejitvami. Čeprav je invalidnost III. kategorije zaradi posledic bolezni ob ugotovljeni preostali delazmožnosti z določenimi omejitvami vsebovana v izreku pravnomočne odločbe z dne 23. 4. 2010, se pravnomočnost nanjo ne razteza, saj ne gre za pravico samo. Pravnomočnost upravne odločbe ne pomeni, da so vsi njeni elementi avtomatično vključeni v posledice pravnomočnosti, in da o določenih sestavinah, ki po naravi stvari predstavljajo dejstva, ne pa pravice, pozneje ne bi bilo mogoče več odločati. To še zlasti, če so bila ta dejstva v prejšnjem upravnem postopku zmotno ali

Pri odločanju o začasni nezmožnosti za delo delavca je potrebno upoštevati tudi dokončne ugotovitve o trajni nezmožnosti za delo oziroma o preostali delovni zmožnosti v invalidskem postopku, pod pogojem, da je o omejitvah pri delu v invalidskem postopku odločeno. Ker je bilo v invalidskem postopku z dokončno odločbo ZPIZ ugotovljeno, da je tožnik trajno nezmožen za svoje dosedanje delo „varnostnik“, zmožen pa je še vedno za drugo delo z omejitvami, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil tožnik začasno nezmožen za svoje dosedanje delo „varnostnik“ vse do prejema dokončne odločbe ZPIZ Slovenije.

Pri tožnici ne gre za popolno nezmožnost za delo in za stanje po 1. alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 (I. kategorijo invalidnosti). Tožnica je še vedno zmožna za delo z omejitvami, zato je pri njej podana invalidnost III. kategorije in s tem stanje po 3. alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1. Pri tožnici ne gre za nobeno od stanj po veljavnem Seznamu telesnih okvar, zato je sodišče prve stopnje v tem delu tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Ker tožnica kot invalid III. kategorije invalidnosti ni več zmožna opravljati dela na delovnem mestu, na katero je razporejena, zmožna pa je s krajšim delovnim časom od polnega v trajanju štiri ure dnevno opravljati delo na drugem delovnem mestu z omejitvami, ji ni mogoče priznati pravice do premestitve po določbi 91. člena ZPIZ-1, pač pa na podlagi 93. člena ZPIZ-1 pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine.

Zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan, pridobi pravico do ustreznega nadomestila pod pogojem, da se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja prijavi pri Zavodu za zaposlovanje. Gre za zakonsko določbo, s katero je pridobitev ustreznega nadomestila pogojena s prijavo pri Zavodu za zaposlovanje. To pa ne pomeni avtomatično, da se je tudi tožnik, ki je sedaj ponovno zaposlen, dolžan prijaviti pri zavodu. To velja samo v primeru, če tožnik še vedno ni obvezno zavarovan. V primeru, da je tožnik, tako kot zatrjuje, ponovno zaposlen, mu je skladno z določbo 2. odstavka 91. člena ZPIZ-1 pravico do premestitve dolžan zagotoviti delodajalec. Gre za obveznost, določeno v zakonu in posebna odločitev, da mu je delodajalec dolžan zagotoviti drugo delo v skladu z omejitvami, za kar se zavzema pritožba, ni potrebna.

Po 3. odstavku 60. člena ZPIZ-1 se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Zato pri ocenjevanju preostale delovne zmožnosti ni odločilno zgolj delo, ki ga je posamezni zavarovanec nazadnje opravljal, niti ni odločilna le izobrazba, ampak je pri presoji pojma „svoj poklic“ potrebno upoštevati celotno definicijo, določeno v 3. odstavku 60. člena ZPIZ-1 in zadevo obravnavati kompleksno. ZPIZ-1 v 91. členu med drugim določa, da pravico do premestitve pridobi zavarovanec s III. kategorijo invalidnosti, če še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Sodišče prve stopnje bi moralo v skladu z 2. odstavkom 81. člena ZDSS-1, ki mu nalaga dolžnost, da meritorno odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi, v kolikor ugodi tožbenemu zahtevku in izpodbijani upravni akt odpravi, hkrati odločiti tudi o pravici do premesti

Glede na ugotovljeno zdravstveno stanje je tožnik pravilno razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu. Istočasno mu je glede na ugotovljeno preostalo delovno zmožnost v polnem delovnem času, v skladu z 91. členom ZPIZ-1, zakonito priznana pravica do premestitve na drugo delo v svojem poklicu avtomehanika ali dela na drugem delovnem mestu z določenimi omejitvami.

Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi preizkušalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke in pri tem ugotovilo, da je toženka v predsodnem postopku nepravilno ugotovila, da pri tožniku ni prišlo do zmanjšanja njegove delovne zmožnosti in je zato upravičeno odpravilo odločbi toženke. Navedbe tožnika, da se je predčasno upokojil, ker dela ni več zmogel opravljati, zaradi napačne odločitve toženke in mu je v posledici tega nastala tako materialna kot nematerialna škoda, kažejo na to, da tožnik ima pravni interes v tem sporu. Dejstvo, da je tožnik upokojenec s pravico do uživanja starostne pokojnine, ne pomeni, da se tožnik ne bi mogel ponovno aktivirati in delo opravljati v okviru svojih zdravstvenih zmožnosti in pri tem koristiti pravice, ki mu kot invalidu III. kategorije invalidnosti gredo.

Sodišče prve stopnje ne bi smelo na novo ugotavljati revidentove delovne zmožnosti in omejitev pri delu, saj so te jasno začrtane s pravnomočno in dokončno invalidsko odločbo ZPIZ-a, ki šteje revidenta za nezmožnega opravljanja dela, ki ga je v času odločanja opravljal. Invalidska odločba je imela za revidenta in toženo stranko posledice takoj po izdaji, ko sta sklenila novo pogodbo o zaposlitvi, ki je upoštevala revidentovo pravico iz invalidskega zavarovanja. Vezanost delodajalca na tako priznano pravico pa se razteza tudi na morebitno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu, ki ima priznane pravice iz naslova invalidnosti, saj je tudi pri iskanju druge ustrezne zaposlitve vezan na omejitve glede njegove delovne zmožnosti

Pri tožniku v času izdaje dokončne odločbe tožene stranke ni obstajalo takšno zdravstveno stanje, ki bi imelo za posledico, da bi se pri njem ugotovila invalidnost I. kategorije, kakor je ta določena v 1. alinei 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1.

Pri tožniku sta bili poleg že priznane III. kategorije invalidnosti in pravice do premestitve na drugo delo v svojem poklicu oz. na drugo delovno mesto, potrebni tudi dodatni omejitvi, in sicer brez vsiljenega ritma dela ali na normo in ne v nočnih izmenah. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek v tem delu utemeljen.

Tožnik zaradi invalidnosti ni bil več zmožen za opravljanje dela na delovnem mestu, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve in druge stopnje pa sta preverjali tudi, ali obstaja možnost, da bi tožnik kljub ugotovljenim omejitvam pri delu, še naprej lahko opravljal delo kot pomočnik vodje strežbe. Iz dejanskih ugotovitev tako sodišča prve kot druge stopnje izhaja, da tudi take možnosti ni bilo.

Pri tožniku (invalidu III. kategorije) je prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja. Poleg že ugotovljenih omejitev pri delu so potrebne dodatne omejitve. Zato je utemeljen njegov zahtevek na priznanje pravice do premestitve na drugo delovno mesto z že priznanimi in novimi ugotovljenimi omejitvami

Dejstvo, da ni bilo izrecno odločeno o tožnikovi pravici do premestitve, ne vpliva na materialnopravno presojo o tem, da mu pripada pravica do nadomestila za invalidnost. Neposredna učinkovitost ugotovitvenih odločb Ustavnega sodišča je odvisna od razloga, zaradi katerega je Ustavno sodišče izdalo ugotovitveno odločbo. Načelo je sicer jasno, da predpis, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo neustavnost, velja še naprej, vprašanje pa je, ali se tudi uporablja (časovna razsežnost). V takšnem primeru lahko pridejo v poštev različne rešitve, saj se norme lahko uporabljajo naprej, dokler zakonodajalec ne izpolni svoje obveznosti ali dokler ne poteče uskladitveni rok (torej smiselno enako kot pri razveljavitvenih odločbah z odloženim rokom); se uporabljajo v skladu z razlogi in kriteriji, ki jih v odločbi navede Ustavno sodišče; lahko pa pride tudi do tega, da se norme ne smejo več uporabljati. V zvezi s tem je glede učinkovanja ugotovitvenih odločb najmanj problematična ugotovitvena odločba iz nomotehničnih razlogov, saj gre dejansko za situacijo, ko bi Ustavno sodišče določbo lahko razveljavilo, če bi bila oblikovana na nomotehnično bolj ustrezen način. Zato v takšnih prim

Pravica do dela s skrajšanim delovnim časom na drugem delovnem mestu po 93. členu ZPIZ-1, ki je bila tožniku (invalidu III. kategorije) priznana, je pravica do dela na drugem delovnem mestu in ne pravica do premestitve. Pravica do premestitve je pravica, ki gre zavarovancem po 91. členu ZPIZ-1 v primeru, ko so zmožni delo opravljati v polnem delovnem času na drugem delu. Iz navedenega razloga je potrebno besedno zvezo „prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami“ spremeniti tako, da se tožniku prizna „pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami“.