VSC sklep Cp 312/2011

Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo denarne rente za obdobje (1.) od 12.6.1996 do 31.12.1996 v neto znesku 2.219,99 EUR, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, (2.) od 1.1.1997 do 31.12.1997 v neto znesku 4.566,72 EUR, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, in (3/I.) od 1.1.1998 do 31.1.1998 v neto znesku 65.453,16 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V II. točki izreka je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku rento (3/II.) za obdobje od 1.1.1998 do 31.12.1998 v neto znesku 2.856,00 EUR, (4.) za obdobje od 1.1.1999 do 31.12.1999 v neto znesku 3.558,00 EUR, (5.) za obdobje od 1.1.2000 do 31.12.2000 v neto znesku 3.813,00 EUR, (6.) za obdobje od 1.1.2001 do 31.12.2001 v v neto znesku 4.311,00 EUR, (7.) za obdobje od 1.1.2002 do 31.12.2002 v neto znesku 4.698,00 EUR, (8.) za obdobje od 1.1.2003 do 31.12.2003 v neto znesku 5.038,00 EUR, (9.) za obdobje od 1.1.2004 do 31.12.2004 v neto znesku 5.210,00 EUR, (10.) za obdobje od 1.1.2005 do 31.12.2005 v neto znesku 4.204,00 EUR, (11.) za obdobje od 1.1.2006 do 31.12.2006 v neto znesku 2.249,00 EUR, (12.) za obdobje od 1.1.2007 do 31.12.2007 v neto znesku 3.515,00 EUR, (13.) za januar 2008 znesek 354,04 EUR, (14.) za februar 2008 znesek 353,82 EUR, (15.) za marec znesek 367,29 EUR, (16.) za april 2008 znesek 368,07 EUR, (17.) za maj znesek 370,93 EUR, (18.) za junij 2008 znesek 373,08 EUR, (19.) za julij 2008 znesek 377,02 EUR in (20.) od 1.8.2008 dalje mesečno 393,18 EUR; od vseh zneskov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi; v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. V III. točki izreka je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 1.696,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dni po vročitvi prvostopenjske sodbe dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe (I. točka izreka) in stroškovno odločitev (III. točka izreka). Opozarja tudi na nepopolno ugotovitev odločilnih dejstev glede ugodilnega dela sodbe in pisno pomoto v ugodilnem delu sodbe - obrestnem delu izreka za mesečno rento za september 2004 v 5. alineji na 9. strani sodbe (pod točko II. 9.) zaradi manjkajočega zapisa zneska, od katerega tečejo obresti od 1.1.2007 dalje do plačila, zaradi česar je izrek nerazumljiv in neizvršljiv. Ugoditvi ugovoru zastaranja nasprotuje zaradi bistvene kršitve določb postopka, saj sodišče ni obravnavalo, zavzelo in obrazložilo stališča do vseh zatrjevanih dejstev, sodba je brez razlogov o odločilnih dejstvih oziroma je podano nasprotje med temi. Sodišče je pravilno ugotovilo trditve tožeče stranke o povzročitvi škode tožniku s strani tožene stranke s kaznivimi dejanji, vendar se do teh odločilnih dejstev ni opredelilo. Nepravilen je materialnopravni zaključek sodišča, da je del tožbenega zahtevka tožnika zastaral. Odškodninski zahtevek v primeru povzročitve škode s kaznivim dejanjem zastara šele po izteku časa, določenega za zastaranje kazenskega pregona (377. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Sodišče bi moralo kot predhodno vprašanje ugotoviti, da je bila škoda povzročena tožniku s kaznivim dejanjem in uporabiti 377. člen ZOR ter tako zaključiti, da noben del tožbenega zahtevka ni zastaran, saj je bil zahtevek postavljen pred iztekom kazenskih zastaralnih rokov. Sodišče tudi ni pravilno uporabilo 388. člena ZOR (pretrganje zastaranja) in ni ugotovilo, da je tožnik podal predlog za angažiranje izvedenca finančne stroke in je torej opravil dejanje, s katerim bi se ugotovila rentna terjatev še pred iztekom civilnih odškodninskih zastaralnih rokov. Ugovor zastaranja tožene stranke tudi ni utemeljen, saj je o odškodninski odgovornosti toženke že pravnomočno odločeno s sodbo P 754/2003 z dne 15.6.2007, ki ima do obravnavanega rentnega zahtevka značaj vmesne sodbe. Pri tem se sklicuje na odločbi Vrhovnega sodišča RS (II Ips 102/2003 in II Ips 491/2000). Stroškovni odločitvi nasprotuje zaradi nepravilne ugotovitve uspeha, saj bi sodišče moralo tožbenemu zahtevku ugoditi v celoti, in zaradi kršitve 162. člena ZPP, saj sta toženka in državno pravobranilstvo državna organa, zato nista upravičena do priglašenih stroškov v višini nagrade po odvetniški tarifi. Z ugodilnim delom sodbe tožeča stranka soglaša, vendar opozarja, da sodišče ni v celoti ugotovilo dejanskega stanja glede morebitnega vpliva kasnejše tožnikove poškodbe z dne 12.3.1999. Ugotovitve prvostopnega sodišča na straneh 24 in 25 so preskope, zato predlaga, da pritožbeno sodišče dopolni dejanske ugotovitve z ugotovitvami izvedenca mag. V. (izvedeniško mnenje z dne 24.2.2007), da je omejitev, ki izvira iz poškodbe iz leta 1996 ta, da tožnik zaradi poškodovane leve rame ni zmožen normalno gibati in obremenjevati, kar je izključna posledica poškodbe iz leta 1996. Tožnik dodaja, da bi zgolj v primeru poškodbe iz leta 1999 še lahko opravljal delo strojnega mehanika, a tega ne zmore izključno zaradi poškodbe iz leta 1996.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim trditvam in predlagala zavrnitev pritožbe tožeče stranke.

Tožena stranka v pritožbi opozarja na bistveno kršitev pravil postopka, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, obrazložitev pa je nejasna oz. nerazumljiva, zato sodbe ni moč preizkusiti. Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo do vključno 31.1.1998 ter mu tudi ugodilo za 1.1.1998, torej za isti mesec - januar 1998. Nepopolno je tudi ugotovljeno dejansko stanje, ko je sodišče ugotovilo le, da tožnik zaradi poškodbe rame ni zmožen dvigovanja bremen, težjih od 3 kg, gibati v ramenskem sklepu in zato ne opravljati dela strojnega tehnika. Ni pa ugotovilo kasnejše poškodbe, ko se je tožnik 12.3.1999 na isti roki ponovno poškodoval in sta mu bila zaradi eksplozivne poškodbe operativno odstranjena 3. in 4. prst, mezinec je nefunkcionalen, funkcionalno sta ohranjena le palec in kazalec, kazalec je ukrivljen navzven za 30 stopinj. Sodišče nekritično povzema navedbe izvedenca, da omejitev po drugi poškodbi vključuje tudi oprostitev za obremenitve in gibe, ki jih tožnik ne more opravljati zaradi poškodbe 12.6.1996. Nepravilno ugotovljeno dejansko stanje se navezuje na izpodbijan temelj zahtevka. Zaradi posledic zaradi nesreče 12.3.1999 tožnik dela v svojem poklicu ne bi mogel opravljati, četudi do predhodne poškodbe ne bi prišlo. Tožena stranka je ugovarjala pretrganje vzročne zveze in upoštevanje prejemanja invalidnine, a se sodišče o tem ni opredelilo. Tožnik tudi ni izkazal izgube na zaslužku iz razlogov, ki bi bili na strani tožene stranke (iskanje zaposlitve, vložene prošnje, zavrnitve), niti dovolj velike stopnje verjetnosti, da bi zaposlitev sploh dobil ob splošno znanem dejstvu nezaposljivosti takšnega profila delovne sile. Ob tem prilaga odgovor Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 22.4.2010 in 28.4.2010, ki jih je prejela po zaključku obravnavanja, zato jih ni bilo mogoče pravočasno predložiti. Te podatke je tožnik prikril. Invalidnost je vezana izključno na poškodbo 12.3.1999 in ne vključuje »oprostitve« za poškodbo, kot je navedel izvedenec, sodišče pa je povzelo. Glede ugovora zastaranja je sodišče ugotovilo, da zastaranje ni nastopilo za čas po vložitvi tožbe, ker je bilo zastaranje pretrgano z vložitvijo tožbe, vendar iz sodbe ni razvidno, kako je sodišče štelo zastaralne roke, zato odločitve ni mogoče preizkusiti. Zastaran je tožbeni zahtevek, kolikor ga je z vlogo 15.3.2001 razširila še za plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od vsakokratnega neplačanega zneska mesečne rente. Stranske terjatve- obresti so bile zahtevane po poteku zastaralnega roka. Tožena stranka ne soglaša z obrazložitvijo sklepa pritožbenega sodišča, da bi moralo prvostopenjsko sodišče obravnavati vse zahtevke strank in da o plačilu mesečne rente ni razpravljalo. Tožena stranka je vseskozi ugovarjala prekluzijo glede trditev in dokaznih predlogov tožnika o rentnem zahtevku. Ob tem povzame potek postopka. Tožnik bi vsa dokazila in predloge lahko predložil pravočasno, zato je prekludiran. Odločitvi o višini denarne rente tožena stranka nasprotuje, ker ni obrazložena in je ni moč preizkusiti. Stroškovni odločitvi nasprotuje zaradi nepravilne ugotovitve uspeha tožnika v pravdi, ki se presoja glede na višino tožbenega zahtevka. Te pa se iz obrazložitve sodišča ne da ugotoviti, zato je podana bistvena kršitev določb postopka.

Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

Pritožbi sta utemeljeni.

Tožena stranka utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje o delu tožbenega zahtevka za plačilo mesečne rente za mesec januar 1998 (1.1.1998 do 31.12.1998) odločalo dvakrat, in sicer je v točki 3/I. izreka tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo, v točki 3/II. pa mu je v okviru ugoditve tožbenemu zahtevku za obdobje od 1.1.1998 do 31.12.1998 tudi ugodilo. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je tožbeni zahtevek za plačilo mesečne rente do 1.2.1998 zastaran (in torej tožbeni zahtevek v tem delu neutemeljen). Navedeno pomeni, da je podano nasprotje v izreku ter nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Utemeljeno je tudi nadaljnje pritožbeno nasprotovanje tožene stranke ugodilnemu delu sodbe (pod točko II. izreka sodbe), ki ga je sodišče prve stopnje obravnavalo na podlagi

2odstavka 195. člena ZOR. Po tej določbi pripada oškodovancu odškodnina zaradi njegovega premoženjskega prikrajšanja, do katerega pride zaradi njegove popolne ali delne nezmožnosti za delo. Sama nezmožnost za delo še ne pomeni škode, pač pa mora zaradi nje tožniku nastati premoženjsko prikrajšanje, in sicer se bodoča škoda kaže (1) v izgubi zaslužka in / ali (2) v premoženjskih posledicah uničenja oškodovančevih možnosti za nadaljnji razvoj ali napredovanje in/ali (3) trajno povečanih potrebah oškodovanca. Če tega ni, oškodovanec nima pravice do odškodnine iz tega naslova.

Tožena stranka je tekom postopka na prvi stopnji tožbenemu zahtevku nasprotovala (glede vprašanja, ali tožniku pripada odškodnina zaradi nezmožnosti za delo in posledičnega premoženjskega prikrajšanja) iz večih razlogov, kot opozarja in jih povzema v pritožbi, do katerih se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo in je zaradi pomanjkanja razlogov podana očitana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Gre za obstoj in vpliv (druge) poškodbe tožnika z dne 12.3.1999 in s tem povezan ugovor pretrganja vzročne zveze, izkazanost izgube na zaslužku in ostala dejstva, ki naj bi vplivala na temelj tožbenega zahtevka.

Tožena stranka je podala tudi ugovor zastaranja, ki ga je prvostopenjsko sodišče glede tožbenega zahtevka za plačilo mesečne rente, zapadle po vložitvi tožbe, zavrnilo. Ker v obrazložitvi prvostopenjsko sodišče ni pojasnilo razlogov za takšno odločitev, sodbe v tem delu ni moč preizkusiti, zato je podana a

bsolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Enako velja glede ugovora zastaranja zakonskih zamudnih obresti od posameznih zneskov mesečne rente, ki ga sodišče prve stopnje ni obravnavalo oz. je celo zaključilo, da obresti niso bile izrecno sporne, kljub temu da navedeni ugovor izhaja iz pripravljalne vloge tožene stranke z dne 24.9.2009 (list. št. … spisa).

Ugovor prekluzije, ki ga je podala tožena stranka, in sicer da so trditve in dokazni predlogi tožeče stranke o rentnem zahtevku, ki jih je podala v ponovljenem sojenju (po sklepu Višjega sodišča v Celju Cp 1335/2007 z dne 24.9.2008) prepozni in jih sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati, je sodišče prve stopnje sicer obravnavalo (drugi odstavek na strani 25 sodbe), vendar razlogi o tem niso jasni oz. so tako pomanjkljivi, da sodbe ni moč preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Prav tako ni mogoče preizkusiti odločitve o višini prisojene odškodnine, saj sodba o tem nima razlogov. Ob tem tudi ni moč preizkusiti, ali je sodišče prve stopnje upoštevalo trditve tožene stranke, da se pri določitvi odškodnine upošteva prejemanje invalidnine.

Utemeljeno je tudi pritožbeno nasprotovanje tožeče stranke o zavrnitvi tožbenega zahtevka (točka I. izreka sodbe) zaradi delne ugoditve ugovoru zastaranja tožene stranke (za obdobje od junija 1996 do 1.2.1998). Ker razlogov (zakaj šteje, da je zastaralni rok za zahtevanje odškodnine za čas pred vložitvijo tožbe pretekel) za takšno odločitev prvostopenjsko sodišče ni navedlo, sodbe v tem delu ni moč preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. V ponovljenem sojenju se bo sodišče prve stopnje moralo opredeliti tudi do (upoštevnih) trditev tožeče stranke, s katerimi je ugovoru zastaranja nasprotovala in svojo odločitev ustrezno obrazložiti.

Zaradi navedenih bistvenih kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo, izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP), saj teh kršitev glede na njihovo naravo pritožbeno sodišče samo ne more odpraviti. V ponovljenem postopku naj prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi navede za vsako od pravno odločilnih dejstev razloge, zaradi katerih posamezno dejstvo šteje za dokazano ali nedokazano ter se opredeli do ugovorov in relevantnih trditev pravdnih strank

.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe glede na razlog razveljavitve ni odgovarjalo, se bo pa do njih moralo kot del navedbe strank opredeliti sodišče prve stopnje. Odločitev je namreč v obrazložitvi zelo skromna saj sodba zgolj povzema navedbe strank, nato pa se do njih ne opredeli in tudi ne poda dokazne ocene.

Razveljavitev odločitve o stroških postopka (III. točka izreka) je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari, saj je stroškovna odločitev odvisna od končne odločitve o glavni stvari (3. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.