VSL sodba II Cp 4788/2010

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, (1.) da se dopusti intervencija V. S. na strani toženca; (2.) toženec je dolžan plačati tožnici v roku 15 dni znesek 8.345,85 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 488,23 EUR za čas od 8. 9. 2003 dalje do plačila in od zneska 8.380,90 EUR za čas od 21. 10. 2005 dalje do plačila; (3.) toženec je dolžan tožnici povrniti stroške tega postopka v višini 350,11 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Zoper sodbo se je pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Sodišču druge stopnje je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe in odločitev o stroških postopka spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnice in ji v plačilo naloži plačilo stroškov; podrejeno, da v izpodbijanem delu sodbo in odločitev o stroških razveljavi ter razpiše obravnavo; podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu in odločitev o stroških razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče se ni izreklo glede 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) in 963. člena Obligacijskega zakonika (OZ), na podlagi katerih je tožnica utemeljevala svoj zahtevek in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Toženka je smiselno uveljavljala ugovore, da tožnica skladno z določili 963. člena OZ z izplačilom odškodnine oškodovanki ni pridobila pravice uveljavljati regres zoper povzročitelja, saj zahtevek tožnice temelji na 7. členu ZOZP in je vsebinsko odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbene obveznosti. Tudi o tem so v razlogih sodbe izostala odločilna dejstva (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Nasprotujoči so si razlogi sodbe v delu, ko sodišče na eni strani ugotavlja izkazanost nematerialne škode, izplačane oškodovanki, po drugi strani pa zakonske zamudne obresti utemeljuje na določbi 165. člena OZ, ki določa, da odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, ki ga sodišče enači z izplačilom odškodnine oškodovanki (zmotna uporaba 165. člena ZPP, absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Nerazumljiva in napačna je navedba sodišča, da toženec ni prerekal navedb tožnice, da mu je PP Ljubljana izdala obvestilo o prekršku in plačilni nalog. Tožnica bi morala zatrjevati in dokazovati, da je zavarovanka V. S. s tem, ko je dovolila, da vozilo uporablja nepooblaščena oseba (pri čemer je sodišče samo ugotovilo, da ni bila več njegova lastnica), kršila pogodbena določila, ki imajo za posledico izgubo zavarovalnih pravic. Glede na (navedena) pričevanja in dejstvo registracije ne gre zaključiti, da je kot verjetno izkazano dejstvo, da je V. S. dejansko sklenila sporno zavarovalno pogodbo s tožnico. Sodišče spregleda določbo 2. člena ZOZP, ki določa, da mora lastnik prometnega sredstva obvezno zavarovanje skleniti, preden začne prometno sredstvo uporabljati. V. S. v kritičnem času ni bila lastnica prometnega sredstva, saj nelastnik ne more biti zavarovanec po zavarovalni pogodbi (2. člen ZOZP) torej tudi ni mogla biti skleniteljica zavarovanja. Med ravnanjem V. S., ki je vozilo izročila družbi C. d.o.o. in nepooblaščeno vožnjo neznane osebe ni vzročne zveze, zato V. S. zavarovalnih pravic ni izgubila, ker jih ni imela. Obličnost zavarovalne pogodbe je skladno z 925. členom OZ pogoj za njeno veljavnost. Toženec izpodbija tudi dokazno oceno sodišča, da je toženec tisti, ki je kritičnega dne uporabljal vozilo, pobegnil s kraja nezgode in policistom ni nudil osebnih podatkov. Verodostojnost policijskega zapisnika je toženec obrazloženo izpodbijal predvsem zaradi njegove nasprotujoče si vsebine in je uveljavljal neresničnost tistega, kar potrjuje oziroma določa (prvi odstavek 224. člena ZPP), da so dejstva neresnična in da je nepravilno sestavljen (četrti odstavek 224. člena ZPP). Glede na ugotovitev, da je bil toženec pripet in nepoškodovan ne more držati, da je s kraja nezgode pobegnil. V sodbi so izostala odločilna dejstva o ugovorih toženca glede temelja zahtevka, prenosa lastništva, neveljavnosti pogodbe, tudi razlogi sodbe so med seboj v nasprotju (absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Listine v spisu (policijski zapisnik, zavarovalna polica) kažejo na podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in samimi listinami (absolutna bistvena kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). V posledici napačne odločitve sodišča prve stopnje je zmotna tudi odločitev o stroških.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje nima nobenega pomisleka o tem, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo. Sodišče druge stopnje, po preučitvi spisovnega gradiva in upoštevajoč argumentacijo sodišča prve stopnje, ne dvomi o tem, da je bilo predmetno vozilo v času zadevne nesreče zavarovano pri tožnici. Brez dvoma je bil ravno toženec tisti, ki je povzročil zadevno prometno nesrečo in ni ostal na kraju prometne nesreče toliko časa, kolikor je potrebno, da bi oškodovanki nudil osebne podatke in podatke o zavarovanju vozila. Sodišče prve stopnje se je pravilno in izčrpno v okviru dokazne ocene opredelilo tudi do policijskega zapisnika, obvestila o prekršku ter plačilnega naloga, saj je v skladu z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (1) odločilo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva se štejejo za dokazana in so torej pritožbene navedbe, ki trdijo nasprotno, neutemeljene. Sodišče druge stopnje soglaša z razlogi in celotno dokazno oceno sodišča prve stopnje in se v izogib ponavljanju, v odgovor (večinoma ponovljenim in izpostavljenim) pritožbenim navedbam, nanjo sklicuje. Po presoji sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje v konkretni zadevi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter vsa pravno relevantna dejstva in sicer:

- do škodnega dogodka (trčenja vozil) je prišlo dne 23. 6. 2003;

- kombinirano vozilo Mercedes - Benz 209 D (v nadaljevanju kombinirano vozilo) je bilo v času prometne nesreče zavarovano pri tožnici (oziroma njenemu pravnemu predniku) po zavarovalni polici št. 589881, ki sta jo sklenili V. S. in pravna prednica tožnice;

- tožnica je oškodovanki N. K. v prometni nesreči na podlagi navedene zavarovalne police izplačala odškodnino;

- toženec je kombinirano vozilo kupil od V. S., vozilo je bilo izročeno, prepis lastništva se ni uredil v uradnih evidencah;

- kombinirano vozilo, ki je povzročilo prometno nesrečo, je vozil toženec;

- toženec je po trčenju odpeljal s kraja nesreče in ni ostal na kraju prometne nesreče toliko časa, kolikor je potrebno, da bi oškodovanki nudil osebne podatke in podatke o zavarovanju vozila.

Sodišče prve stopnje je za materialno podlago odločanja uporabilo Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (2) in predmetno zavarovalno pogodbo ter Pogoje za zavarovanje avtomobilske odgovornosti ZAO 51/03. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ima tožnica (zavarovalnica), upoštevajoč dejstvo, da je toženec odpeljal s kraja prometne nesreče, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju vozila, pravico od zavarovanca in odgovornih oseb uveljavljati povračilo izplačanih zneskov skupaj z obrestmi in stroški.

Pritožbena materialnopravna naziranja toženca niso pravilna. ZOZP v prvem odstavku 2. člena res določa, da mora lastnik prometnega sredstva zavarovanje, ki je po tem zakonu obvezno, skleniti, preden začne prometno sredstvo uporabljati. Ugotovljeno dejstvo je tudi, da je toženec postal lastnik kombiniranega vozila, ki je povzročilo prometno nesrečo, lastništvo zgolj še ni bilo zavedeno v uradnih evidencah. Ravno za presojo takih primerov je ključna določba 22. člena ZOZP, ki določa, da če se med trajanjem zavarovanja spremeni lastnik vozila, zavarovalna pogodba preneha veljati, ko novi lastnik vozila sklene pogodbo o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, to pogodbo pa mora novi lastnik skleniti najkasneje pred registracijo vozila na svoje ime. Zavarovalna pogodba, ki jo je sklenila V. S. (in na podlagi katere je bila premija za kombinirano vozilo poravnana od 9. 4. 2003 do 9. 4. 2004), torej ni prenehala veljati, ker novi lastnik (torej toženec) še ni sklenil pogodbe o zavarovanju avtomobilske odgovornosti. Na podlagi veljavne zavarovalne pogodbe je tožnica oškodovanki izplačala odškodnino in sedaj upravičeno terja povrnitev izplačanih zneskov od toženca.

ZOZP v 2.a členu določa, da so z zavarovanjem lastnika prometnega sredstva proti odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam, krite tudi škode, ki jih povzročijo osebe, ki po volji lastnika sodelujejo pri uporabi prometnega sredstva. V drugem odstavku 7. člena ZOZP je določeno, da ima v primerih, določenih z zakonom ali zavarovalnimi pogoji, zavarovalnica, ki je poravnala škodo oškodovancu ali plačala zavarovalnino, pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov skupaj z obrestmi in stroški od zavarovanca oziroma odgovorne osebe. Odgovorna oseba je v konkretnem primeru toženec, ki je, kot ugotovljeno, kot voznik kombiniranega vozila po nesreči zapustil kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju in zato ima tožnica (zavarovalnica), ki je oškodovanki izplačala odškodnino, v skladu s tretjim odstavkom 7. člena ZOZP pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov skupaj z obrestmi in stroški od odgovorne osebe – toženca. Regresni zahtevek zavarovalnice zoper toženca - odgovorno osebo, ki sicer ni pogodbena stranka predmetne, v skladu z 22. členom ZOZP veljavne zavarovalne pogodbe, na podlagi katere je tožnica (zavarovalnica) oškodovanki v prometni nesreči izplačala odškodnino, torej temelji na 7. členu ZOZP. Z navedeno pravno subsumpcijo je v celoti odgovorjeno na vse pritožbene navedbe, ki zadevajo pravilno uporabo materialnega prava v konkretni zadevi in je tudi jasno, da pritožnikovo naziranje glede uporabe pravil o subrogaciji ni na mestu. Upoštevajoč navedeno je odločitev sodišča prve stopnje materialno pravno pravilna. Sodišče druge stopnje pritožniku na podane pritožbene navedbe odgovarja še, da ima zavarovalnica pravico od njega kot odgovorne osebe terjati povračilo izplačanih zneskov skupaj z obrestmi in stroški v skladu s 7. členom ZOZP.

Po presoji sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje v konkretni zadevi navedlo vse razloge in odločilna dejstva in ne drži pritožbeni očitek, da si ti med seboj nasprotujejo. Sodbo sodišča prve stopnje je torej mogoče preizkusiti, očitek protispisnosti v zvezi s policijskim zapisnikom in zavarovalno polico pa ni konkretiziran. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih kršitev postopka, niti kakšne od kršitev, na katero pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

-------------------------------------------------------------

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP.

(2)Ur. l. RS, št. 70/1994, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZOZP.