22. člen ZOZP

Oškodovanec ima pravico do izbire servisa popravil, ki mu zaupa, pri čemer mora v skladu z načelom skrbnosti ter vestnosti in poštenja ravnati gospodarno. Zato ni upravičen do povračila stroškov popravila, ki bi bili očitno pretirani. Oškodovanec ima res dolžnost zmanjševanja oziroma preprečevanja škode. Kršitev te dolžnosti pa bi mu bilo v obravnavanem primeru mogoče očitati le, če bi za popravilo svojega vozila izbral izvajalca, katerega cene očitno presegajo običajne cene primerljivih ponudnikov.

Niti OZ niti ZOZP na golo dejstvo odjave vozila iz prometa ne veže pravne posledice prenehanja zavarovalne pogodbe. OZ sicer vsebuje pravilo o prenehanju obveznosti za primer, če je zavarovana stvar zaradi dogodka, ki ni bil predviden v polici, uničena (952. člen OZ). Vendar pa pri odjavi vozila iz prometa predmet zavarovanja še vedno obstaja. Zato pravilo iz 952. člena OZ v tem primeru ne pride v poštev. Če zavarovalnica za zavarovalni primer, ki je nastal do dneva veljavnosti pogodbe, ki je predčasno prenehala, ni dolžna izplačati zavarovalnine, tudi ni upravičena do plačila celotne premije, pač pa le do premije, ki je dospela do dneva veljavnosti pogodbe. Iztrditvene podlage tožnice pa ne izhaja, da je toženki na podlagi druge pogodbe dolžna izplačati zavarovalnino za škodna dogodka, ki ju je prijavila toženka. Zato je upravičena le do plačila tistega sorazmernega dela zavarovalne premije, ki je zapadel do dneva veljavnosti te pogodbe.

Na podlagi sklenjene pogodbe za avtomobilsko zavarovanje, z dne 10. 3. 2017, z začetkom veljavnosti 10. 3. 2017 od 24.00 ure dalje, dne 10. 3. 2017 na L.Š. še niso prešle pravice in obveznosti iz te pogodbe o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, kakor tudi ne na toženko zavarovalno jamstvo za vtoževano materialno škodo v škodnem dogodku dne 10. 3. 2017.

Določilo 83. člena OZ je moč uporabiti le v primeru razlage nejasnega pogodbenega določila, za kar pa v obravnavanem primeru, ko zavarovalna polica jasno določa trajanje zavarovalne pogodbe za nedoločen čas (permanentno), ne gre. Ker je okoliščina odjave vozila iz prometa, na kar se sklicuje toženka, nastala v njeni pogodbeni sferi, mora slednja, če se želi izogniti plačilu preostalih obrokov premije, to sporočiti tožnici. Ni dolžnost zavarovalnice, da spremlja podatke, ki jih mora zagotoviti toženka.

Pravilna je materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da sama odjava oziroma prodaja vozila, brez ustrezne odpovedi oziroma sporočila tožeči stranki, nima učnikov na prenehanje zavarovalne pogodbe.

Zakon (OZ, ZOZP) na dejstvo zasega vozila ne navezuje posledice prenehanja zavarovalne pogodbe. Primerna je analogna uporaba določila, ki se nanaša na prodajo vozila v času trajanja zavarovalne pogodbe, vendar tožnik ni izkazal, da bi o zasegu vozila zavarovalnico obvestil oziroma ni bilo ugotovljeno, da bi bilo vozilo po zasegu na novo zavarovano, niti tega, da do zasega ni bilo nobenega škodnega dogodka. Da bi bilo prenehanje pogodbe v takšni situaciji predvideno v pogodbi, stranki nista trdili.

Ni pravilno stališče pritožbe, da je zavarovalna pogodba prenehala z dnem odjave vozila. Ker to ni bilo sporočeno tožeči stranki, ni prišlo do prenehanja zavarovalne pogodbe.

Zakon (ne OZ in ne ZOZP) na dejstvo odjave vozila iz prometa ne navezuje pravne posledice prenehanja zavarovalne pogodbe. Tudi uporaba analogije s položajem iz 952. člena OZ ali 22. člena ZOZP ne pride v poštev, saj položaji v bistvenih prvinah niso primerljivi. Opisana pravna posledica bi sicer lahko izhajala iz pogodbenega prava, vendar nobena od strank takšnega pogodbenega prava ni zatrjevala.

Tožnica (zavarovalnica) ima, upoštevajoč dejstvo, da je toženec odpeljal s kraja prometne nesreče, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju vozila, pravico od zavarovanca in odgovornih oseb uveljavljati povračilo izplačanih zneskov skupaj z obrestmi in stroški. Regresni zahtevek zavarovalnice zoper toženca - odgovorno osebo, ki sicer ni pogodbena stranka predmetne (v skladu z 22. členom ZOZP) veljavne zavarovalne pogodbe, na podlagi katere je tožnica (zavarovalnica) oškodovanki v prometni nesreči izplačala odškodnino, temelji na 7. členu ZOZP.

Kljub spremembi lastništva, na novo lastnico niso prešle tudi pravice in obveznosti iz pogodbe o zavarovanju avtomobilske odgovornosti. Z novelo iz leta 2001 spremenjeni 22. čl. ZOZP namreč določa, da, če se med trajanjem zavarovanja spremeni lastnik vozila, zavarovalna pogodba preneha veljati šele, ko novi lastnik vozila sklene pogodbo o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, to pogodbo pa mora novi lastnik skleniti najkasneje pred registracijo vozilo na svoje ime. Toženec je tako še vedno ostal zavarovanec.

V primeru spremembe lastništva na vozilu v času trajanja zavarovanja zavarovalna pogodba preneha veljati, ko novi lastnik sklene pogodbo o obveznem zavarovanju. Odgovornost zavarovanca in odgovornih oseb v primeru izgube zavarovalnih pravic je solidarna.

Sprememba lastništva vozila sama po sebi ne pomeni tudi prenehanja veljavnosti sklenjene zavarovalne pogodbe. Po 22. členu ZOZP v primeru, če se med trajanjem zavarovanja spremeni lastnik vozila, zavarovalna pogodba preneha veljati, ko novi lastnik vozila sklene pogodbo o zavarovanju avtomobilske odgovornosti. Pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v sporu majhne vrednosti lahko razveljavi in mu vrne zadevo v novo sojenje, če ugotovi, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Vprašanje, ali je bil podatek o spremembi lastništva upravnemu organu prijavljen oz. na ime katere osebe je vozilo bilo tedaj registrirano, za presojo, ali je kupna pogodba sklenjena in ali je na njeni podlagi kupec lastninsko pravico pridobil, ni odločilno.