2.a člen ZOZP

Sodišče prve stopnje se je v predmetni zadevi pravilno ukvarjalo s vprašanjem, ali ima tožnik položaj tretje osebe. V času škodnega dogodka je namreč bilo vozilo v posesti tožnika, ki je vozilo prevzel v popravilo, ko je nekaj dni pred škodnim dogodkom slednjega prevzel v Mariboru in ga prepeljal na dvorišče svojega podjetja, kjer ima delavnico in je tako bil v času škodnega dogodka posestnik vozila po volji lastnika in kot takšen ne more imeti položaja tretje osebe.

Delovni stroj je bil v času škodnega dogodka namenjen prevozu (premikanju) hlodov, premikanje vozila, pa je ena glavnih značilnosti, ki opredeljuje prometno funkcijo vozila. Ne drži, da je bil škodni dogodek neodvisen od prometne funkcije stroja. Dejstvo, da je do škodnega dogodka prišlo v zaključni fazi delovne operacije, torej pri odlaganju hloda, ko se delovni stroj ni premikal, imel pa je prižgan motor, in se je pri razkladanju hloda v navpičnem položaju veriga odpela in je hlod padel ter poškodoval tožnika, ne pomeni, da stroj ni bil uporabljen kot prevozno sredstvo, za kar se v pritožbi zavzema toženka, saj je delovna operacija zajemala tudi premike stroja z namenom izvedbe delovne operacije (nakladanje, prevažanje in razkladanje hlodovine). Delovni stroj, ki ga poganja motorna sila in s katerim je voznik prevažal, odlagal in nalagal lesene hlode (torej velika in težja bremena), nevarna stvar. Glede na organizacijo dela v obravnavanem primeru (ko se je delo opravljalo na način, da ni bilo izključeno, da sta delavec in delovni stroj na istem mestu) ni bilo nepričakovano, da lahko delavec, ki se nahaja v bližini delovnega stroja (nepričakovano) vstopi v delovno področj

Pri premiku traktorja naprej, kljub že delno pripetem podajalniku silaže, je šlo za uporabo traktorja kot prevoznega sredstva.

Kadar pa vozilo ni zavarovano, tudi odgovornost voznika, ki ga uporablja (ne glede na njegove vedenje o obstoju zavarovanja), ni zavarovana. Če je za nastanek prometne nezgode odgovoren, mora nastalo škodo povrniti. Regres (v tem primeru tožnika) zoper odgovorno osebo ni omejen na posebej določene primere, temveč mora plačano odškodnino povrniti vsak povzročitelj škodnega dogodka.

Pri ugotavljanju vzroka za obravnavano nezgodo in odgovornosti zanjo gre za pravna vprašanja, na katera mora odgovoriti sodišče in ne izvedenec cestnoprometne stroke, zato je bil ta dokaz očitno neprimeren in nepotreben. Z zavarovanjem lastnika prometnega sredstva proti odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam, so krite tudi škode, ki jih povzročijo osebe, ki po volji lastnika sodelujejo pri uporabi prometnega sredstva. Potemtakem ni pomembno, kako je bilo ime voznici, ki je bila udeležena v trčenju s tožnico.

Obveznost povzročitelja nesreče, ki ni lastnik vozila, ga je pa uporabljal z njegovim soglasjem, da zavarovalnici povrne oškodovancu izplačan znesek, se presoja glede na sklenjeno zavarovalno pogodbo. Nobenega razloga ni, da bi bila oseba, ki ji lastnik prepusti vozilo, v slabšem ali boljšem položaju od njega, če bi vozil in povzročil nesrečo.

Toženka, ki je bila lastnica vozila, a ni bila voznica, ni izgubila zavarovalnih pravic, če ji sicer ni mogoče očitati kršitve zavarovalne pogodbe ali odgovornosti na podlagi splošnih odškodninskih predpisov.

Revizija je bila dopuščena v smeri materialnopravnega preizkusa stališča v pravnomočni sodbi o obstoju obveznosti toženca (odgovorne osebe), da tožnici (zavarovalnici) povrne odškodnino, ki jo je ta plačala oškodovancu na podlagi obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti.

Tožnica (zavarovalnica) ima, upoštevajoč dejstvo, da je toženec odpeljal s kraja prometne nesreče, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju vozila, pravico od zavarovanca in odgovornih oseb uveljavljati povračilo izplačanih zneskov skupaj z obrestmi in stroški. Regresni zahtevek zavarovalnice zoper toženca - odgovorno osebo, ki sicer ni pogodbena stranka predmetne (v skladu z 22. členom ZOZP) veljavne zavarovalne pogodbe, na podlagi katere je tožnica (zavarovalnica) oškodovanki v prometni nesreči izplačala odškodnino, temelji na 7. členu ZOZP.

Zavarovanje avtomobilske odgovornosti pomeni zavarovanje lastnika motornega vozila proti odgovornosti za škodo, ki jo povzroči tretjim osebam. Zavarovana je torej odgovornost lastnika vozila, kar pomeni, da lahko zavarovalnica izplača odškodnino le v primeru, če je sklenitelj zavarovanja ali zakoniti uporabnik motornega vozila odgovoren za škodo. Če zavarovalnica izplača škodo, čeprav zavarovanec ni odgovoren za škodo, jo je izplačala neutemeljeno, zato je tudi ni upravičena regresirati od zavarovanca. Do nezgode namreč ni prišlo zaradi nenadne zaustavitve vozila na voznem pasu, kot je bilo tožencu očitano, zgolj znižanje hitrosti zaradi prilagoditve vremenskim razmeram (megla) pa ne predstavlja kršitve cestnoprometnih predpisov. Če pa je temu tako, je zavarovalnica izplačala odškodnino oškodovanki neutemeljeno, zato te ni upravičena regresirati od zavarovanca, ne glede na to, da je sam prekršil zavarovalno pogodbo. Njegova kršitev namreč ni bila v vzročni zvezi z nastankom nezgode.

Kljub spremembi lastništva, na novo lastnico niso prešle tudi pravice in obveznosti iz pogodbe o zavarovanju avtomobilske odgovornosti. Z novelo iz leta 2001 spremenjeni 22. čl. ZOZP namreč določa, da, če se med trajanjem zavarovanja spremeni lastnik vozila, zavarovalna pogodba preneha veljati šele, ko novi lastnik vozila sklene pogodbo o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, to pogodbo pa mora novi lastnik skleniti najkasneje pred registracijo vozilo na svoje ime. Toženec je tako še vedno ostal zavarovanec.

Lastnik vozila in zavarovalnica, pri kateri je vozilo zavarovano, odgovarjata le za škodo tretjim, ki nastane z uporabo vozila. Zato toženi stranki nista odgovorni tožniku za škodo, ki sta jo povzročila voznik in uporabnik toženkinega vozila s tem, da sta z brcami in pestmi poškodovala tožnikovo vozilo.