VSRS Sklep X Ips 303/2010

Revizija se zavrže.

1Zoper v uvodu tega sklepa navedeno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revidentka) po odvetniku dne 31. 5. 2010 vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1.

2Revizija ni dovoljena.

3S pravnomočno sodbo, ki se izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 17. 7. 2009, s katero je ta zavrnila revidentkin zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo tam navedenega daljnovoda, ker za to niso izpolnjeni pogoji iz Zakona o graditvi objektov – ZGO-1.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

6Pomembno pravno vprašanje je lahko samo tisto vprašanje, od katerega je odvisna odločitev v konkretni zadevi. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 92/2010 z dne 22. 4. 2010 in X Ips 660/2008 z dne 24. 11. 2010) pa revizija ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z jezikovno razlago zakonskega besedila. Revidentka zatrjuje, da gre v obravnavani zadevi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, o katerem v sodni praksi sodišča prve stopnje ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnega pravnega vprašanja pa ni navedla na zahtevani način, saj navaja le, da naj bi to bilo vprašanje, ali se v primerih nadomeščanja obstoječih vodov gospodarske infrastrukture ugotavlja skladnost nameravanih del s prostorskimi akti po Zakonu o graditvi objektov – ZGO-1 ali po Zakonu o prostorskem načrtovanju – ZPNačrt. Odgovor na takšno vprašanje pa ne sproža nobene dileme.

7ZPNačrt ureja prostorsko načrtovanje kot del urejanja prostora, tako da določa vrste prostorskih aktov, njihovo vsebino in medsebojna razmerja in postopke za njihovo pripravo in sprejem (prvi odstavek 1. člena ZPNačrt). Nadalje ta zakon tudi določa, da sta državni in občinski prostorski načrt podlaga za pripravo projektov za pridobitev gradbenega dovoljenja po predpisih o graditvi objektov (četrti odstavek 27. člena in četrti odstavek 39. člena ZPNačrt). V prvem odstavku 1. člena ZGO-1 je med drugim določeno, da ZGO-1 ureja pogoje za graditev vseh objektov, podrobneje pa v 1.6. točki prvega odstavka 2. člena kot objekt gospodarske infrastrukture opredeljuje tisti gradbeni inženirski objekt, ki tvori omrežje, ki služi določeni vrsti gospodarske javne službe državnega ali lokalnega pomena ali tvori omrežje, ki je v javno korist. Pristojni upravni organ mora torej kot pravno podlago za preverjanje izpolnjevanja pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja (tudi skladnost s prostorskimi akti) uporabiti določbe ZGO-1.

8Prav tako revidentka ne more uspeti s sklicevanjem na neenotno sodno prakso sodišča prve stopnje glede vprašanja, ali rekonstrukcija daljnovoda obsega tudi odstranitev starega in izgradnjo novega daljnovoda. Reviziji je sicer predložila sodbi sodišča prve stopnje I U 304/2007 in I U 511/2007, vendar pa upoštevaje stališče o trditvenem in dokaznem bremenu ni pojasnila, v čem so relevantne dejanske in pravne okoliščine (skladnost s prejšnjim daljnovodom, višina novih stebrov, uporaba starih temeljev stebrov, vsebina prostorskih aktov, skladnost načrtovane gradnje daljnovodov z njimi in podobno) iz predloženih sodb sodišča prve stopnje in iz obravnavane zadeve enake ali vsaj toliko primerljive, da bi bil mogoč zaključek, da gre v obravnavani zadevi za različno sodno prakso sodišča prve stopnje. Glede na navedeno ni izkazala izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

9Nadalje revidentka uveljavlja tudi dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice so nedoločen pravni pojem, ki ga je treba presojati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj hude, in to tudi izkazati.

10Revidentka navaja, da je odgovorna za zanesljivo in nemoteno oskrbo uporabnikov z električno energijo. Postopek umeščanja obravnavanega daljnovoda v prostorske akte bi trajal več let, že danes pa obstoječi daljnovod obratuje na meji zmogljivosti in vsako odlaganje njegove rekonstrukcije ob rasti porabe električne energije povečuje možnost izpadov iz omrežja, s tem pa prekinitev dobave te energije. Škode, ki bi v tem primeru nastala, ne more konkretizirati, saj bo ta neposredno nastala pri odjemalcih in v TE Š. in šele nato pri revidentki, ko bodo nanjo naslovili odškodninske zahtevke. Poleg tega se bo zaradi zamika izvedbe gotovo podražila tudi sama investicija.

11Upoštevaje stališče o trditvenem in dokaznem bremenu revidentka s takšnimi zgolj pavšalnimi navedbami zelo hudih posledic, na katere se sklicuje, ni z ničemer obrazložila in ne izkazala. Glede nastanka zelo hudih posledic pa se tudi sicer ne more sklicevati na morebitno škodo, ki bi jo lahko utrpeli drugi subjekti. Revizija zato tudi iz razloga po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

12Vrhovno sodišče je glede na navedeno revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.