1. člen ZGO-1-UPB1

Sodišče ugotavlja, da sta upravna organa v predmetnem upravnem inšpekcijskem postopku ugotavljala, kateri deli objekta A so bili v požaru 15. 5. 2017 poškodovani, odstranjeni in na novo zgrajeni, zaradi napačne razlage četrtega odstavka 1. člena ZGO-1 pa nista v celoti ugotovila relevantnega dejanskega stanja. Nista namreč ugotavljala, ali je bila po požaru na objektu A situacija, ki bi terjala nujne ukrepe, to je ali je obstajala nevarnost nesreče in kateri posegi oziroma katera dela, če kakšna, so bila nujna, da bi odvrnili morebitno novo škodo, ki jo, kot rečeno, zatrjuje tožnik ves čas postopka. Prav tako organa v upravnem postopku nista razčistila, ali je tožnik imel možnost nevarnost zatrjevanega grozečega onesnaženja zaradi morebitnega večjega deževja odpraviti na kakšen drug način (na primer z odvozom na drugo primerno lokacijo) in katera gradbena dela so bila za odvrnitev takšne neposredno grozeče nesreče nujna.

Po presoji sodišča je toženka pri razlagi drugega odstavka 6. člena Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje prezrla, da se ta določba ne nanaša le na gradbene proizvode, ampak na vse proizvode, dane na trg v skladu s predpisom, ki ureja tehnične zahteve za proizvode in ugotavljanje skladnosti. Glede na navedeno pa tožnik utemeljeno opozarja, da toženka zaradi napačne uporabe materialnega prava ni ugotavljala, ali je sušilnica lesa proizvod, ki je bil dan na trg v skladu s predpisom, ki ureja tehnične zahteve za proizvode in ugotavljanje skladnosti.

V zadevah inšpekcijskih ukrepov, za kar gre v obravnavani zadevi, je namen začasne odredbe v zagotovitvi varstva pred škodo, ki presega to, ki po naravi stvari spremlja izvršitev določenega ukrepa.

Že sama namembnost objekta, hotelska stavba, na katero se nanaša tožničina zahteva za izdajo uporabnega dovoljenja, ne kaže, da gre za objekt iz četrtega odstavka 1. člena ZGO-1, ki bi bil lahko deležen drugačnega obravnavanja kot vse ostale novogradnje oziroma rekonstrukcije, in ki se lahko izvajajo le na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja.

Toženka je v ponovljenem postopku ponovno zavrnila tožničino zahtevo za sodelovanje v postopku z utemeljitvijo, da predmetni inšpekcijski postopek vodi na podlagi 156. člena ZGO-1. Po tej določbi pristojni gradbeni inšpektor z odločbo odredi, da se pridobi uporabno dovoljenje za objekt, ki se uporablja, pa zanj takšno dovoljenje še ni bilo izdano, če ugotovi, da je to objekt, ki je bil potreben zaradi grozečih naravnih in drugih nesreč oziroma zato, da so se preprečile oziroma zmanjšale njihove posledice. Iz navedene določbe jasno izhaja, da se inšpekcijski postopek po citirani določbi nanaša zgolj na objekt, za katerega gradbeni inšpektor poprej ugotovi, da je to objekt iz četrtega odstavka 1. člena ZGO-1. Navedena ugotovitev je torej za predmetni inšpekcijski postopek ključna, saj ima za posledico, da za ta objekt ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja. To pomeni, da ne drži toženkina navedba, da se v tem postopku ne ugotavlja, ali bi morala prizadeta stranka za predmetno sanacijo pridobiti gradbeno dovoljenje. Kot utemeljeno opozarja tožnica, pa iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sploh ni razvidno, zakaj upravni organ predmetno gradnjo šteje za objekt iz četrt

Pri objektih iz četrtega odstavka 1. člena ZGO-1 gre za objekte, ki se gradijo v izrednih razmerah, ko se pričakuje nujno ukrepanje in ni časa za izvajanje upravnih postopkov za pridobitev gradbenega dovoljenja.

Transformatorska postaja je elektroenergetski objekt (za pretvarjanje električne energije pri visoki napetosti v električno energijo pri nizki napetosti in obratno), ki je sestavni del energetske infrastrukture, skladno s 462. členom EZ-1. Transformatorske postaje v obravnavani zadevi nikakor ni mogoče uvrstiti med objekte, za katere v skladu z ZGO-1 ni potrebno gradbeno dovoljenje.

Pravna opredelitev bogatitve mineralnih surovin ne zajema priprave asfaltne mešanice. Široka interpretacija pojma bogatenja je v očitnem nasprotju z namenom petega odstavka 1. člena ZGO-1, ki že v izhodišču predstavlja izjemo od splošne ureditve gradenj in zato ne dovoljuje široke interpretacije. Potrebo po ozki interpretaciji te izjeme zakon še posebej poudarja s tem, da njeno uporabo izrecno omejuje na objekte, ki so z izkoriščanjem mineralnih surovin povezani „neposredno“.

Sanacije stanovanja po požaru ni mogoče obravnavati kot gradnjo iz četrtega odstavka 1. člena ZGO-1, ampak kot poseg, ki ga urejajo določbe o vzdrževanju objekta (če gre le za obnovo pogorelega stanovanja v smislu točke 10.1 prvega odstavka 2. člena ZGO-1) oziroma o rekonstrukciji objekta (če obnova presega okvire iz citirane točke). Za rekonstrukcijo mansardnega stanovanja mora revidentka pridobiti gradbeno dovoljenje, ki bo potem podlaga za izdajo uporabnega dovoljenja.

Pogoj za gradnjo po četrtem odstavku 1. člena ZGO-1 je neposredno grozeča naravna oziroma druga nesreča in potreba, da se preprečijo oziroma zmanjšajo posledice naravne ali druge nesreče in ne dejavnost investitorja, pa čeprav jo izvaja kot obvezno javno službo v javnem interesu.

Iz zapisnika o zaslišanju zakonitega zastopnika tožnice, ki je priložen upravnemu spisu, izhaja, da je zakoniti zastopnik izjavil, da sta bila oba obravnavana objekta zgrajena (in ne morda zgolj obnovljena) v letu 1992. Ta njegova izjava ustreza tudi tožbenim navedbam, da je šlo za „sanacijo zanemarjenih ruševin“. Po drugi strani tožnica ne navaja, da naj bi pri obravnavanih zgradbah šlo za iste zgradbe, ki so na tem mestu stale že pred letom 1967, temveč zgolj zatrjuje obstoj takšnih stavb. Sodišče zato nima nikakršne podlage za dvom v ugotovitev toženke, da sta bili obravnavani zgradbi zgrajeni v letu 1992.

Tožena stranka je pravilno zaključila, da zgrajeni oporni zidovi predstavljajo nelegalno gradnjo. Tožnik je namreč zapisnik o inšpekcijskem pregledu podpisal brez pripomb, za svoje trditve, da oporni zidovi predstavljajo neskladno gradnjo, saj je bilo zanje izdano gradbeno dovoljenje, pa tekom postopka ni predložil nobenih dokazov. Tožbena trditev, da je tožnik betonski podporni zid zgradil zaradi neposredno grozečih naravnih in drugih nesreč, nima podlage v podatkih upravnega spisa, pa tudi sicer lahko objekt, zgrajen z navedenim namenom, ostane kot stalen objekt le, če investitor oziroma lastnik po prenehanju navedenih okoliščin pri pristojnem organu vloži zahtevo za izdajo uporabnega dovoljenja.

Tožnik ne zatrjuje, da bi s spornim opornim zidom preprečil škodo, ki bi bila posledica naravne ali druge nesreče, ampak škodo, ki naj bi nastala kot posledica sanacije kamnoloma, ki jo je naročil sam, zato ne gre za izjemo iz četrtega odstavka 1. člena ZGO-1.

Tožnik je kupil zemljišča z upravnim poslopjem v zelo slabem stanju, ki je onemogočalo obnovo objekta. To pomeni, da v konkretnem primeru rušenja in gradnje novega objekta niso narekovale posebne razmere v smislu četrtega odstavka 1. člena ZGO-1, ampak zgolj slabo stanje obstoječe stavbe.

Pri objektih iz četrtega odstavka 1. člena ZGO-1 gre za objekte, ki se gradijo v izrednih razmerah (naravne in druge nesreče, izredno ali vojno stanje), ko se zahteva iz pričakuje nujno ukrepanje in ni časa za izvajanje upravnih postopkov za pridobitev gradbenega dovoljenja. Zato stanovanjska hiša, še manj pa posamezno stanovanje, ne more biti deležna drugačnega obravnavanja kot vse ostale novogradnje oziroma rekonstrukcije, ki se lahko izvajajo le na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja.

Zahteva iz 2. alineje 2. odstavka 16. člena Uredbe o ravnanju z odpadki se nanaša na objekt oz. če gre za zbiranje gradbenih odpadkov, tudi na urejen prostor na prostem, s katerim zbiralec odpadkov razpolaga za namene opravljanja svoje registrirane dejavnosti. Ker morajo biti ti objekti, torej tudi zbirni center, urejeni v skladu s predpisi, ki urejajo graditev objektov, če naj se zbiralca odpadkov vpiše v evidenco, se navedeni pogoj v postopku vpisa izkazuje z upravnim dovoljenjem s področja graditve objektov. Enotno dovoljenje, izdano na podlagi določb ZRud, ni dovoljenje za gradnjo objekta za predhodno skladiščenje odpadkov za namene opravljanja registrirane dejavnosti.

Trditveno in dokazno breme glede izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije sta na revidentu. Ker je odgovor na izpostavljeno vprašanje, ali vojni požig pastirskih stanov sodi med druge nesreče po četrtem odstavku 1. člena ZGO-1 in zato za njihovo obnovo gradbeno dovoljenje ni potrebno, mogoč že z branjem zakonskega teksta četrtega odstavka 1. člena ZGO-1, ki zaradi jasne dikcije ne rabi dodatne razlage, pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen. Odstranitev nelegalne gradnje, ki je zakonsko določena posledica nedopustnega ravnanja zavezanca, sama zase ne predstavlja zelo hudih posledic, ampak morajo biti za njihovo izkazanost podane in izkazane posebej kvalificirane okoliščine.

Revidentka pomembnega pravnega vprašanja ni navedla na zahtevani način, saj odgovor na vprašanje, ki ga izpostavlja, ne sproža nobene dileme. V reviziji sta predloženi sodbi sodišča prve stopnje, vendar pa upoštevaje trditveno in dokazno breme, revidentka ni pojasnila, v čem so relevantne dejanske in pravne okoliščine iz predloženih sodb sodišča prve stopnje in iz obravnavane zadeve enake ali vsaj toliko primerljive, da bi bil mogoč zaključek, da gre v obravnavani zadevi za različno sodno prakso sodišča prve stopnje. Glede na navedeno ni izkazala izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revidentka z zgolj pavšalnimi navedbami zelo hudih posledic ni z ničemer obrazložila in ne izkazala. Glede nastanka zelo hudih posledic pa se tudi sicer ne more sklicevati na morebitno škodo, ki bi jo lahko utrpeli drugi subjekti. Revizija zato tudi iz razloga po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

Odločitev o zavrženju zahtevka v obravnavani zadevi ne predstavlja takšne kršitve določb postopka, ki bi terjala odpravo izpodbijanega sklepa, saj si tožeča stranka z odločitvijo o zavrnitvi njenega zahtevka v ponovnem postopku ne bi v ničemer izboljšala svojega pravnega položaja. Že na prvi pogled je očitno, da glede na obseg sanacije iz zahtevka za izdajo gradbenega dovoljenja, predlagana sanacija kamnoloma v nobenem njenem elementu ne predstavlja gradnje v smislu 1. odstavka 1. člena ZGO-1.

Ne more biti dvoma, da so izjeme v 3. odstavku 1. člena ZGO-1 določene iz razloga, ker gre za objekte, ki se gradijo v izrednih razmerah (naravne in druge nesreče, izredno ali vojno stanje), ko se zahteva in pričakuje nujno (torej tudi hitro) ukrepanje in ni časa za izvajanje upravnih postopkov za pridobitev gradbenega dovoljenja.