VSC sodba Kp 94/2008

Pritožbi zagovornika obtoženega N. K. se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje pa se tudi po uradni dolžnosti spremeni: v odločbi o krivdi tako, da se obtoženega N. K. iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprosti obtožbe, da je z namenom, da bi sebi pridobil protipravno premoženjsko korist, s silo in z grožnjami druge osebe prisilil, da so kaj storile v škodo svojega premoženja na ta način, da je:
dne 30.3.2001 okoli 21.15 ure v objektu V. v C. takoj za dejanjem, ki je opisano pod točko II/1 krivdoreka (dejanje na škodo S. Č.), mu je D. G. izročil (4,17 EUR) 1.000,00 SIT gotovine, ker je od njega zahteval, da naj kupi isti prstan za 3.000,00 SIT, G. pa se je prestrašil, ko je videl, kaj je K. storil S. Č.; dne 27.3.2001 okoli 6.45 ure v Š. prišel v garderobne prostore Srednje kovinarske šole in od dijakov, ki so se tam nahajali, zahteval, da mu izročijo denar: od D. G. je zahteval (0,41 EUR) 100,00 SIT, vendar mu denarja ni hotel izročiti, zato ga je s pestjo udaril v trebuh, torej začel izvrševati naklepno kaznivo dejanje, ki pa ga proti svoji ni uspel dokončati in preiskal je A. O. in mu iz žepa na delovni obleki vzel (0,62 EUR) 150,00 SIT gotovine, pri tem pa se mu O. ni upal opirati, ker je videl, kako je udaril D. G.,
s čemer naj bi storil na škodo D. G. in na škodo A. O. dve kaznivi dejanji izsiljevanja po I. odstavku 218. člena KZ, z dejanjem na škodo D. G. pa kaznivo dejanje poskus kaznivega dejanja izsiljevanja po I. odstavku 218. člena KZ, v zvezi z določim 22. člena istega predpisa;
II. v pravni opredelitvi
kaznivega dejanja pod točko I krivdoreka (kaznivo dejanje na škodo U. Š.) tako, da se to kaznivo dejanje pravno opredeli kot kaznivo dejanje poskus kaznivega dejanja izsiljevanja po I. odstavku 218. člena KZ, v zvezi z določilom 22. člena istega predpisa; III. v odločbi o kazenski sankciji tako, da se obtoženemu K. za kaznivo dejanje pod točko I. krivdoreka (kaznivo dejanje na škodo U. Š.) na podlagi dol. I. odstavka 218. člena KZ določi kazen 2 (dva) meseca zapora,
nato pa mu se v skladu z določilom 2. točke II. odstavka 47. člena KZ ter v skladu z določilom I. odstavka 48. člena KZ, ob upoštevanju:
kazni dva meseca zapora za kaznivo dejanje na škodo U. Š.,
kazni dva meseca in 15 dni zapora za kaznivo dejanje na škodo S. Č.,
kazni dva meseca in 15 dni zapora za kaznivo dejanje na škodo B. J. Ter enotne kazni sedem let in šest mesecev zapora, izrečene s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 11.4.2006, opr. št. K 515/2004, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 28.11.2006, opr. št. Kp 349/2006 izreče enotna kazen 8 (osem) let zapora.
V izrečeno enotno kazen se po določilu I. odstavka 48. člena KZ ter po določilu I. odstavka 49. člena KZ všteje čas prebit v priporu in del že prestane kazni in sicer čas od 17.11.2004 od 13.00 ure dalje; IV. v odločbi o odvzemu premoženjske koristi, tako, da se obtoženemu K. le-ta odvzame le v znesku 62,59 EUR; V. v odločbi o stroških kazenskega postopka, tako, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke II. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter nagrada in potrebni izdatki zagovornika, ki se dajo izločiti iz skupnih stroškov in se nanašajo na kazniva dejanja, glede katerih je bil obtoženi K. oproščen obtožbe, po določilu I. odstavka 96. člena ZKP bremenijo proračun.
V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

S pritožbeno izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obtoženega N. K. spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po III. in I. odstavku 218. člena KZ, v zvezi z določilom 22. člena istega predpisa, štirih kaznivih dejanj izsiljevanja po I. odstavku 218. člena KZ ter poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po I. odstavku 218. člena KZ, v zvezi z določilom 22. člena KZ. Za vsako od kaznivih dejanj izsiljevanja po I. odstavku 218. člena KZ mu je sodišče prve stopnje določilo kazen po dva meseca in petnajst dni zapora, za poskus kaznivega dejanja izsiljevanja po III. odstavku 218. člena KZ mu je določilo kazen pet mesecev zapora, za poskus kaznivega dejanja po I. odstavku 218. člena KZ pa kazen dva meseca zapora, nato pa na podlagi določil o steku kaznivih dejanj izreklo enotno kazen eno leto in štiri meseca zapora.

V skladu z določilom IV. odstavka 95. člena ZKP je bil obtoženec oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke II. odstavka 92. člena ZKP.

Obtoženec je bil obsojen na plačilo odškodnine oškodovancu S. Č. v znesku 25,03 EUR. Ta oškodovanec je bil s presežnim zahtevkom napoten na pravdo.

Obtožencu je bila odvzeta premoženjska korist v znesku 66,67 EUR, v skladu z določilom I. odstavka 96. člena KZ.

Z isto odločbo pa je bila še zavrnjena obtožba v skladu z določilom I. odstavka 357. člena ZKP, da naj bi obtoženec storil še dve kaznivi dejanji izsiljevanja po I. odstavku 218. člena KZ in sicer kaznivi dejanji na škodo A. R. in J. G. Za stroške tega dela kazenskega postopka je bil obremenjen proračun.

Proti sodbi se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik. Uvodoma sicer uveljavlja le pritožbene razloge iz 1. do 3. točke 370. člena ZKP, ko pritožbo vlaga zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V obrazložitvi pritožbe pa uveljavlja tudi pritožbeni razlog iz 4. točke 370. člena, ko pritožbo vlaga tudi zoper odločbo o kazenski sankciji. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe, oziroma spremembo tako, da se obtoženca oprosti obtožbe.

Višji državni tožilec svétnik F. H. predlaga, da sodišče druge stopnje zagovornikovi pritožbi delno ugodi in tudi po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo v odločbi o krivdi spremeni tako, da ravnanje obtoženca, opisano pod točko I. izreka pravno opredeli kot poskus kaznivega dejanja izsiljevanja po I. odstavku 218. člena KZ, v zvezi z določilom 22. člena KZ, v odločbi o kazenski sankciji pa tako, da se posamična kazen za kaznivo dejanje pod točko I izreka zniža na dva meseca zapora, nato pa se z upoštevanjem kazni sedmih let in šestih mesecev zapora iz pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. K 515/2004, z dne 11.4.2007 (pravilno 2006) obtožencu izreče enotna kazen osem let in štiri mesece zapora, v katero se mu naj všteje čas prebit v priporu in na prestajanju kazni, v ostalem pa naj se potrdi prvostopna sodba.

Obramba na ta pisni predlog državnega tožilca ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena. V odločitev prvega sodišča pa je bilo treba poseči tudi po uradni dolžnosti.

Pri kaznivem dejanju izsiljevanja, ki je posebno kaznivo dejanje prisiljenja, ima storilec namen, da s silo, ali resno grožnjo pridobi protipravno premoženjsko korist, ali izterja dolg. Silo je treba tolmačiti kot uporabo moči proti drugi osebi z namenom, da ta nekaj stori, opusti ali trpi. Grožnja pa pomeni, da storilec drugi osebi predoči kakšno neugodnost, ki ga neposredno ali v bodoče čaka, če se ne ravna po storilčevi zahtevi. Med storilčevim ravnanjem in ravnanjem oškodovanca mora biti podana vzročna zveza. Torej mora storilčevo ravnanje, ki pa mora biti uperjeno zoper izsiljevalnega, pri oškodovancu povzročiti odločitev, da nekaj trpi, stori, ali opusti, česar brez storilčevega ravnanja ne bi storil.

Opis kaznivega dejanja na škodo D. G. vsebuje zgolj očitek, da je obtoženi K. od oškodovanca zahteval odkup prstana ter dejstvo, da je oškodovanec obtožencu izročil 1.000,00 SIT gotovine, ker se je prestrašil, ko je videl, kaj je obtoženec storil Č. Opis torej ne vsebuje zoper oškodovanca uperjene resne grožnje oziroma sile, ki naj bi povzročila oškodovančevo ravnanje, torej izročitev denarja. V danem opisu tako po presoji pritožbenega sodišča niso podani vsi znaki obdolžencu očitanega kaznivega dejanja in tudi ne znaki katerega drugega kaznivega dejanja. To dognanje, ki je rezultat uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijane sodbe in ima značaj kršitve kazenskega zakona iz 1. tč. 372. čl. ZKP, je pritožbenemu sodišču narekovalo spremembo odločitve prvega sodišča v tem delu tako, da je obtoženega K. iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe.

Enako usodo deli tudi odločitev prvega sodišča o obtoženčevi krivdi za kaznivi dejanji na škodo D. G. in A. O. Tudi opis kaznivega dejanja na škodo slednjega oškodovanca namreč ne zajema zoper tega oškodovanca uperjene sile, oziroma resne grožnje, ki naj bi vzročno doprinesla k temu, da je dopustil opisano obtoženčevo dejavnost proti sebi brez odpora. Tako tudi v tem pogledu manjka element kaznivega dejanja izsiljevanja. Opisano obtoženčevo ravnanje bi utegnilo pomeniti izpolnitev znakov kaznivega dejanja tatvine, vendar glede na oškodovančevo izpovedbo, da je obtoženec zahteval le 50,00 SIT bi torej pomenilo izpolnitev znakov kvečjemu kaznivega dejanja po II. odstavku 211. člena KZ. Za to kaznivo dejanje pa zaradi poteka časa kazenski pregon ni več dopusten.

Uporaba sile pri kaznivem dejanju na škodo D. G. ni opisana v tem smislu, da bi pomenila uporabo moči proti oškodovancu zato, da bi ta kaj storil, ampak kot sankcija za oškodovančevo odločitev, da denarja ne misli izročiti. Iz opisa ne izhaja, da bi obtoženec želel z udarcem doseči spremembo oškodovančeve odločitve. Takšen opis kaznivega dejanja pa po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni zapolnitve dejanskega stanu poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po I. odstavku 218. člena KZ. Pritožbeno sodišče je tako tudi glede teh dveh kaznivih dejanj dognalo kršitev kazenskega zakona v smislu določila 1. točke 372. člena KZ, ki je narekovala spremembo sodbe prve stopnje v okviru uradnega preizkusa tako, da se obtoženega K. iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe.

V posledici spremembe odločbe o krivdi je bilo treba poseči tudi v odločbo o stroških kazenskega postopka. Pritožbeno sodišče je tako v skladu z določilom I. odstavka 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke II. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter nagrada in potrebni izdatki obtoženčevega zagovornika, ki se dajo izločiti iz skupnih stroškov, obremenjujejo proračun.

Sodišče prve stopnje je obtoženemu K. odvzelo tudi na račun oškodovanca G. pridobljeno premoženjsko korist. V posledici izdaje oprostilne sodbe za kaznivo dejanje na škodo tega oškodovanca, je moralo pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti poseči tudi v odločitev o odvzemu premoženjske koristi. Odločitev prvega sodišča je spremenilo tako, da se obtoženemu K. sedaj odvzame le na škodo B. J. pridobljena premoženjska korist v znesku 62,59 EUR, ne pa tudi tista, katero naj bi si pridobil na škodo A. O.

Glede kaznivega dejanja na škodo U. Š. pritožba utemeljeno graja le pravno opredelitev kaznivega dejanja, neutemeljeno pa v zvezi s tem kaznivim dejanjem uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka, oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zaključek o dokazanosti kaznivega dejanja ravno obtoženemu K. je prvo sodišče tudi po presoji pritožbenega sodišča varno gradilo na oškodovančevi izpovedbi, ko je oškodovanec obtoženega K. celo po priimku poznal že pred dogodkom, ko ga je tudi opisal skladno z obtoženčevim zagovorom, pa tudi na glavni obravnavi ga je prepričljivo prepoznal (l. št. ...), obtoženec pa na takšno izpovedbo ni imel nobenih pripomb. Sicer pa tudi obtoženec ni zanikal svoje udeležbe pri tem kaznivem dejanju, priznal je celo, da je oškodovanca poznal, le bagatelizirati je hotel svoj prispevek, v čemer pa glede na prepričljivi izpovedbi K. in oškodovanca, tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno ni mogel biti uspešen. Pritožbeno sodišče tako v celoti deli mnenje prvega sodišča o tem, da je oškodovančeva izpovedba verodostojna, zaradi česar ne vidi razloga za dvom v dokazanost tega kaznivega dejanja obtoženemu K.

Prvo sodišče zaključka o tem, da je storilec ravno obtoženi K., ni gradilo na izsledkih pritožbeno zatrjevane neuradne, oziroma nezakonite prepoznave pred organi za notranje zadeve in zato ne more biti podana pritožbeno uveljavljana procesna kršitev, ki jo pritožba sicer določno ne opredeli, očitno pa meri na kršitev iz določila 8. točke I. odstavka 371. člena ZKP. Pa tudi če bi o tej zatrjevani prepoznavi obstajal kakšen dokument v obliki obvestila ali zapisnika o prepoznavi osumljenca na policiji, pa ta dokument ne bi predstavljal nedovoljenega dokaza, ki bi ga moralo sodišče izločiti. Lahko bi bil le vir za pridobitev veljavnega dokaza, naprimer za izpovedbo priče o prepoznavi na policiji. Na takšno obvestilo, ki je dokaz v spoznavnem, ne pa v procesnoformalnem smislu, se odločba o glavni stvari ne bi smela opirati, vendar pa to gotovo ne bi bil dokaz, za katerega bi veljalo ekskluzijsko pravilo, oziroma dokaz, ki bi ga moralo sodišče izločiti iz spisa. Tako pritožbi, kolikor glede kaznivega dejanja na škodo Š. uveljavlja procesno kršitev, ni bilo moč slediti.

V nasprotju s tem pa pritožba utemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz določila 4. točke 372. člena ZKP, ko sodišču prve stopnje očita neustrezno pravno opredelitev tega kaznivega dejanja. Iz opisa kaznivega dejanja ne izhaja, da bi razen obtoženega K., oškodovancu še kdo drug grozil, oziroma da bi zoper njega uporabil silo. Za hujšo obliko kaznivega dejanja lahko gre, med drugim tudi v primeru sostorilstva dveh ali več oseb. Za takšno obliko udeležbe pa gre, ko dvoje ali več oseb skupno stori kaznivo dejanje tako, da sodelujejo pri izvršitvi, ali tako, da s kakšnim drugačnim dejanjem odločilno prispevajo k njegovi izvršitvi. Iz opisa dejanja, ko je pojasnjeno le, da je obtoženi K. oškodovanca zgrabil za oblačila, ga pritisnil ob steno in mu zagrozil, da ga bosta s sostorilcem preiskala, ne izhaja aktivna vloga sostorilca, ki bi opravičevala presojo obtoženčevega ravnanja v smislu določila III. odstavka 218. člena KZ. Opisano dejanje v krivdoreku je, kot utemeljeno uveljavlja pritožba, moč opredeliti le kot temeljno kaznivo dejanje poskus kaznivega dejanja izsiljevanja po I. odstavku 218. člena KZ v zvezi z dol. 22. člena KZ. Tudi to pritožbeno utemeljeno uveljavljano kršitev kazenskega zakona je pritožbeno sodišče saniralo s spremembo pritožbeno izpodbijane sodbe v pravni opredelitvi kaznivega dejanja na škodo U. Š.

Pritožba neutemeljeno napada odločitev prvega sodišča o obtoženčevi krivdi glede kaznivega dejanja na škodo S. Č. Res je, da je priča G. na glavni obravnavi skušal nekoliko drugače prikazati okoliščine na njegovo škodo storjenega kaznivega dejanja, a je nato le pojasnil vzrok za takšno spremembo v izpovedovanju, končno pa obtoženčevo ravnanje opisal tako, kot že prvič pred preiskovalnim sodnikom. Priča Č. je glede relevantnih okoliščin na glavni obravnavi izpovedal enako kot pred preiskovalnim sodnikom. Tako pritožba z izpostavljanjem spremenljivosti v izpovedbah prič ne more vnesti dvoma v njuno verodostojnost. Enako usodo deli tudi pritožbena navedba, da oškodovanec Č. naj ne bi bil prepričljiv niti glede zneska, ki naj bi mu ga obtoženec odvzel. V nasprotju s pritožnikom pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil oškodovanec dovolj jasen glede višine škode, ko je pojasnil, da je imel v denarnici okoli 6.000,00 SIT in da mu je obtoženec vzel ves denar (l. št. ...). Priči Č. in G. sta, kot opozarja že prvo sodišče, skladno opisali potek dogodka, zato pritožbi ni bilo moč slediti v povsem pavšalnem osporavanju verodostojnosti teh dveh prič z navedbo, da iz njunih izpovedb ni moč z gotovostjo ugotavljati poteka dogodka. Po presoji pritožbenega sodišča je prvo sodišče analizirani izpovedbi utemeljeno opredelilo kot verodostojni in na teh izpovedbah je varno gradilo zaključek, da je obtoženec z opisanim ravnanjem izpolnil znake vsaj kaznivega dejanja izsiljevanja po I. odstavku 218. člena KZ. V tem delu je bilo tako treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno. Pritožbene navedbe glede kaznivega dejanja na škodo D. G. so ob spremembi sodbe po uradni dolžnosti postale brezpredmetne.

Drugačna pravna opredelitev kaznivega dejanja storjenega na škodo U. Š. je narekovala novo odmero kazni. Ob upoštevanju po prvem sodišču korektno dognanih okoliščin, ki vplivajo na odmero kazni, je pritožbeno sodišče obtoženemu K. za to kaznivo dejanje, ob dejstvu, da je ostalo pri poskusu, določilo kazen dva meseca zapora. V ostali dve določeni kazni (kazen dva meseca in petnajst dni zapora za kaznivo dejanje na škodo Č. in enaka kazen za kaznivo dejanje na škodo J.) pritožbeno sodišče ni posegalo. Po presoji tega sodišča sta ustrezno odmerjeni glede na dognane obteževalne in olajševalne okoliščine, pri čemer pritožbeno izpostavljanje časovne odmaknjenosti pri takšnem povratniku, kot je obtoženec, ne more biti relevantno pri odmeri kazni. Enako pa velja tudi glede obtoženčeve pripravljenosti poravnave škode, ko ni izkazano, da bi obtoženec škodo oškodovancem kaznivih dejanj, glede katerih je bil obsojen, dejansko poravnal. Zgolj obtoženčeva pripravljenost opravičiti se, pa tudi ne more pripeljati do nižanja sicer že v okvirih minimuma določenih kazni. Ravno zaradi tako določenih kazni tudi pritožbeno uveljavljana okoliščina, da je obtoženec razmislil o dejanjih in da si skuša urediti življenje, kar je obtoženec nedokumentirano navajal že v besedi strank, pritožba ne more računati na uspeh. Po presoji pritožbenega sodišča so posamično določene kazni primerna in pravična odmena za obtožencu dokazano kriminalno početje.

Obtožencu je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 11.4.2006, opr. št. K 515/2004, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 28.11.2008, opr. št. Kp 349/2006 izrečena enotna kazen sedem let in šest mesecev zapora. Sedaj obravnavana kriminalna količina časovno sodi v čas, preden je začel prestajati kazen po zgoraj citirani sodbi, zato bi moralo že prvo sodišče upoštevaje tam določeno enotno kazen in v aktualni zadevi določene posamične kazni, v skladu z določili o odmeri kazni obsojencu iz določila I. odstavka 48. člena KZ, obtožencu izreči enotno kazen. To kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena, ki je bila storjena v škodo obtoženca, je tako moralo po uradni dolžnosti sanirati pritožbeno sodišče tako, da je izreklo enotno kazen in vanjo v skladu z določilom I. odstavka 48. člena KZ ter I. odstavka 49. člena istega predpisa vštelo del že prestane kazni in tudi čas prebit v priporu, torej čas od 17.11.2004, od 13.00 ure dalje. Tudi pri odmeri enotne kazni je pritožbeno sodišče izhajalo iz vseh po prvem sodišču dognanih okoliščin, ki vplivajo na odmero kazni.

Tako je pritožbeno sodišče delno sledilo pritožbi in po tej poti delno poseglo v odločitev prvega sodišča, delno pa je sodbo prvega sodišča spremenilo tudi po uradni dolžnosti, ko je dognalo zgoraj citirane kršitve kazenskega zakona v škodo obtoženca (določilo I. odstavka 394. člena ZKP). Drugih uradoma upoštevnih kršitev pritožbeno sodišče ni zasledilo. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zaradi delnega uspeha s pritožbo, pritožbeno sodišče ni določilo povprečnine kot edinega stroška pritožbenega postopka (določilo II. odstavka 98. člena ZKP).