VSL sodba I Cpg 1187/2010

I. Pritožba tožeče stranke (tožene stranke po nasprotni tožbi) se zavrne in se potrdi v izpodbijanem delu (I. točka in II/1 točka izreka) sodba sodišča prve stopnje.

II/1. Pritožbi tožene stranke (tožeče stranke po nasprotni tožbi) se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II/2. točki izreka delno spremeni tako, da je nasprotno tožena stranka dolžna nasprotno tožeči stranki v roku 15 dni plačati 34.280,58 EUR (prej 8.215.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 06. 12. 2005 dalje do plačila.

Nasprotno tožena stranka je dolžna nasprotno tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.588,49 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

II/2. V preostalem delu se pritožba nasprotno tožeče stranke zavrne in se v nespremenjenem delu (II/2. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Nasprotno tožena stranka je dolžna nasprotno tožeči stranki plačati 1.503,34 EUR pritožbenih stroškov v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Z uvodoma citirano sodbo v zvezi s popravnim sklepom z dne 08. 09. 2010 je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 7.918,05 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Nasprotno toženi stranki je naložilo, da mora nasprotno tožeči stranki v 15. dneh plačati 938,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 05. 2001 dalje do plačila (II/1. točka izreka), v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek nasprotno tožeče stranke zavrnilo (II/2. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki. Vsaka je izpodbijala sodbo v delu, v katerem ni uspela.

Tožeča stranka (nasprotno tožena stranka) je uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP in predlagala spremembo sodbe tako, da se njenemu tožbenemu zahtevku za znesek 1.442,16 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi ugodi, tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi pa v celoti zavrne, podrejeno pa razveljavitev sodbe v izpodbijanih I., II/1. in III. točki izreka in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka (nasprotno tožeča stranka) pa je uveljavljala „vse dovoljene pritožbene razloge“ in predlagala spremembo sodbe v izpodbijani II/2. točki izreka z ugoditvijo njenemu tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi v celoti, podrejeno pa razveljavitev sodbe v tem delu in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Na pritožbo tožeče stranke tožena stranka ni odgovorila, tožeča stranka pa je v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

O pritožbi tožeče stranke (tožene stranke po nasprotni tožbi)

Pritožba ni utemeljena.

Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožeča stranka pri toženi stranki v aprilu 2001 naročila sušenje bukovega lesa ter da je bilo naročilo sušenja dano na podlagi ponudbe toženca z dne 02. 04. 2001 (priloga A16, B1), ki se je nanašala na sušenje bukovega lesa z začetno vlago 50 %, na končno vlago 8 do 10 % po ceni 18.000,00 SIT za m3 in s plačilom pred prevzemom lesa na žiro račun izvajalca. Sporna pa je med pravdnima strankama količina v sušenje dobavljenega lesa in njegova začetna vlažnost.

Da je tožeča stranka toženi stranki v sušenje pripeljala les, ki je vseboval več vlage, kot je bilo dogovorjeno (s ponudbo tožene stranke in z naročilnico tožeče stranke sprejeto ponudbo), je prvostopenjsko sodišče tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključilo na podlagi grafa sušenja za bukov les debeline 80 mm za obdobje od 04. 04. 2001 do 12. 05. 2001 (priloga B3). Pri tem je glede na okoliščine dobave lesa v sušenje s sedemurno zamudo, ki jih tožeča stranka ni prerekala, in začetek sušenja lesa, izhajajoč iz navedenega grafa, ugotovilo, da navedeni graf izkazuje sušenje prav po tožeči stranki dne 04. 04. 2001 dobavljenega bukovega lesa. Tožeča stranka zato neutemeljeno oporeka verodostojnosti navedenega dokaza, protispisen pa je tudi njen očitek, da je prvostopenjsko sodišče ugotovilo trajanje sušenja lesa še teden dni več, kot ga izkazuje navedeni graf sušenja. Ker je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je sušenje lesa trajalo pet tednov, obdobje sušenja, kot ga izkazuje graf, torej od 04. 04. 2001 do 15. 02. 2001 pa ustreza v sodbi ugotovljenemu časovnemu terminu, je pritožbeni očitek o nasprotju med podatki grafa in ugotovitvami sodišča o trajanju sušenja evidentno neutemeljen.

Pritožnik neutemeljeno oporeka tudi v sodbi ugotovljeni količini v sušenje dobavljenega lesa vsaj 10,5 m3, saj jo je prvostopenjsko sodišče ugotovilo po presoji izpovedb prič V. S. in J. M.. S pritožbenim izpodbijanjem navedene količine pa tožeča stranka nenazadnje izpodbija svoje lastne trditve v tožbi o količini toženi stranki dobavljenega lesa. V tožbi namreč navaja, da je toženi stranki naročila sušenje 10,8 m3 bukovega lesa in ga toženi stranki tudi izročila v sušenje. Da ni šlo za lesene plohe, pač pa že izdelane nožice, pa je sploh pritožbena novota, ki jo pritožbeno sodišče skladno s 1. odstavkom 337. člena ZPP ni smelo presojati, saj pritožnik ni pojasnil, zakaj tega dejstva ni mogel pravočasno navesti že v postopku na prvi stopnji. Sicer pa tudi ni jasno, kako bi lahko oblika lesa vplivala na ugotovitev količine le-tega.

Očitek prvostopenjskemu sodišču, da je zagrešilo bistveni postopkovni kršitvi po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP zgolj z navajanjem zakonskega besedila navedenih določb pa je nekonkretiziran in ga zato pritožbeno sodišče ne more preizkusiti, v obsegu uradnega preizkusa izpodbijane sodbe (2. odstavek 350. člena ZPP) pa pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Prvostopenjsko sodišče je pravno razmerje med pravdnima strankama pravilno pravno opredelilo kot pogodbo o delu po 600. členu ZOR. Pravilno je tudi ugotovilo, da je tožena stranka storitev sušenja lesa opravila. Glede na neprerekane trditve tožene stranke, da je bila že po njeni ponudbi z dne 02. 04. 2001, ki jo je tožeča stranka z naročilom sprejela, izročitev lesa pogojevana s predhodnim plačilom za opravljeno delo ter ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka toženi stranki za sušenje lesa ni plačala še niti nespornega dela svoje obveznosti, je pravilen tudi materialnopravni zaključek prvostopenjskega sodišča, da ima tožena stranka na lesu tožeče stranke zakonito pridržno pravico, temelječo na 286. členu ZOR. Zmotno je namreč pritožbeno stališče, da bi bila na mestu uporaba 1. odstavka 287. člena ZOR, po katerem upnik nima pridržne pravice, če dolžnik zahteva vrnitev stvari, ki proti njegovi volji ni več v njegovi posesti, kar naj bi bilo razvidno iz medsebojne korespondence pravdnih strank, saj je dolžnik terjal meritve količine in vlage lesa še pred sušenjem, toženec pa na te pozive ni odreagiral. Navedenih pritožbenih trditev o zahtevi po meritvah količine in vlage lesa še pred sušenjem v dokaz predložena korespondenca pravdnih strank ne potrjuje in tudi ne vzdrži logične presoje. Nobene ovire pritožbeno sodišče ne vidi, da lesa tožeča stranka še pred sušenjem ne bi odpeljala, če tožena stranka pred sušenjem ne bi ugodila njeni zahtevi po meritvah količine in vlažnosti lesa. Tako se pokaže, da posest lesa od tožnika k tožencu ni prešla proti tožnikovi volji. Le v taki situaciji bi bila namreč primerna uporaba 1. odstavka 287. člena ZOR.

V okviru trditvene podlage spora v zvezi z razvezo pogodbe, ki naj bi bila po trditvah tožeče stranke sporazumna (trditve pod točko III. tožbe), pa je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da to trditev negira dopis same tožeče stranke z dne 16. 06. 2001 in pravilno zaključilo, da je pogodba veljavna. Drugačne pritožbene trditve so protispisne.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek neuporabe 2. odstavka 122. člena ZOR, ker sta obe pravdni stranki ugovarjali, da nista dolžni izpolniti svoje pogodbene obveznosti, dokler tudi druga stranka ne izpolni svoje obveznosti, tožnik pa bo, če plača stroške sušenja po sodbi, oškodovan za vrednost blaga, tožeča stranka pa bo na ta način obogatena. Navedena določba je uporabljiva le v primeru dogovorjene sočasnosti izpolnitve, za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Že je bilo zgoraj obrazloženo, da je del svoje pogodbene obveznosti – sušenje lesa, tožena stranka že izpolnila, njena dokončna izpolnitev pa bo opravljena z izročitvijo posušenega lesa tožeči stranki. Toda pravdni stranki sta se upoštevaje ponudbo tožene stranke z dne 02. 04. 2001 in tožnikov sprejem ponudbe dogovorili, da bo izročitev posušenega lesa opravljena šele po predhodnem plačilu opravljene storitve. Tožena stranka torej z izročitvijo lesa, dokler ji storitve tožeča stranka ne plača, namreč še ni v dolžniški zamudi. Le v primeru, če bi bili obe pogodbeni stranki s svojima izpolnitvama v dolžniški zamudi, bi bila na mestu odločitev prvostopenjskega sodišča po 2. odstavku 122. člena ZOR.

Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe po 2. odstavku 350. člena ZPP pa pritožbeno sodišče ni našlo nobenih kršitev, je neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu (I., II/1. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom (353. člen ZPP).

O pritožbi tožene stranke (po nasprotni tožbi tožeče stranke).

Pritožba je delno utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka sporni les hranila v obdobju od 29. 05. 2001 do 29. 11. 2005, torej v času, za katerega tožena stranka uveljavlja z nasprotno tožbo stroške hrambe. Pritožbeno sodišče v navedeno ugotovitev ne dvomi, saj temelji na izjavi priče K. C., tožeča stranka pa nasprotnega ni uspela dokazati, pri čemer je neupoštevna njena trditev, da lesa tožeča stranka toženi stranki ni dala v hrambo. Les je sicer nesporno izročila toženi stranki v sušenje, vendar je hramba lesa posledica njenega protipravnega ravnanja, ker toženi stranki niti nespornega dela stroškov sušenja ni plačala, s tem pa je povzročila, da do izročitve lesa doslej ni prišlo in ga tožena stranka še vedno hrani zanjo.

Glede višine uveljavljanih stroškov hrambe lesa po dnevni ceni 5.000,00 SIT pa je prvostopenjsko sodišče po presoji pritožbenega sodišča neutemeljeno dokazno breme o upravičenosti terjane višine stroškov hrambe prevalilo na toženo stranko (tožečo po nasprotni tožbi). Tožeča stranka (tožena stranka po nasprotni tožbi) je sicer v odgovoru na nasprotno tožbo prerekala tožbeni zahtevek tako po temelju kot po višini, pri čemer je obrazloženo prerekala le temelj tožbenega zahtevka na plačilo stroškov hranjenja lesa, ne pa tudi višine – dnevnih stroškov hrambe lesa. Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, pa se po 2. odstavku 214. člena ZPP štejejo za priznana. Kot rečeno, tožeča stranka ni navajala razlogov za zanikanje oziroma prerekanje višine dnevnih stroškov hrambe lesa, zato je navedeno dejstvo po citiranem določilu ZPP treba šteti za med pravdnima strankama nesporno, na kar pravilno opozarja pritožnik. Ker so predmet dokazovanja le med strankama sporna dejstva (1. odstavek 287. člena ZPP), je odločitev prvostopenjskega sodišča o nedokazanosti višine stroškov hrambe lesa zmotna. Iz povedanega izhaja, da vtoževana višina stroškov hranjenja lesa 34.280,58 EUR (prej 8.215.000,00 SIT) ni sporna.

Pritožnica je na navedeni znesek terjala tudi „pripadajoče zakonske zamudne obresti“. Ker dneva zapadlosti plačila glavnice ni opredelila, je pritožbeno sodišče pri prisoji zakonskih zamudnih obresti uporabilo določbo 2. odstavka 324. člena ZOR, po kateri v primeru, če rok za izpolnitev ni določen, dolžnik pride v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Taka zahteva pa je bila podana z vložitvijo nasprotne tožbe dne 06. 12. 2005, zato je tožeča stranka od tega dne dalje v zamudi s plačilom.

Pritožbeno sodišče je zato v tem delu utemeljeni pritožbi ugodilo in delno spremenilo izpodbijano sodbo v II/2. točki izreka tako, kot izhaja iz II/1. točke izreka te sodbe (5. točka 358. člena ZPP).

V preostalem delu pritožba ni utemeljena.

Pritožnik prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita kršitev določb 12. in 285. člena ZPP, ker se je kot prava neuka stranka zastopala sama, sodišče pa s postavljanjem vprašanj in na drug ustrezen način ni poskrbelo, da bi predlagala ustrezne dokaze. Če je že mogoče pritrditi pritožniku o navedeni obveznosti sodišča, pa je po presoji pritožbenega sodišča ta obveznost obstajala le dotlej, dokler si ni pritožnik priskrbel kvalificiranega zastopanja po pooblaščeni odvetnici. Standard dolžnega ravnanja sodišča je namreč v obratnem sorazmerju s stopnjo skrbnosti, ki se lahko pričakuje od stranke. Pričakovana skrbnost stranke pa je odvisna od tega, ali se zastopa sama ali po kvalificiranem pooblaščencu. V slednjem primeru zadošča zgolj skopo opozorilo sodišča (na primer o nesklepčnosti tožbenega zahtevka), medtem ko bi bili vsebinsko bolj poglobljeni napotki v nasprotju z delitvijo dela med posameznimi subjekti v okviru pravosodnega sistema (tako pravna teorija – Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, 2. knjiga, stran 593). Prevedeno v obravnavani primer to pomeni, da je obveznost sodišča po 12. in 285. členu ZPP prenehala tedaj, ko se je v postopek vključila kvalificirana pooblaščenka pritožnika. Ta bi torej še na naroku 18. 01. 2010 (ki je bil prvi narok, na katerem je pritožnika zastopala kvalificirana pooblaščenka), lahko predlagala nove dokaze, pa jih ni. Očitek prvostopenjskega sodišča o nedokazanosti obvestila tožene stranke tožeči o višji vlažnosti lesa in posledično višji ceni sušenja še pred sušenjem lesa se ob povedanem izkaže kot utemeljen.

Pritožbeno sodišče je zato v preostalem nespremenjenem delu neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom (353. člen ZPP).

Delna sprememba sodbe je narekovala tudi odločitev o povračilu stroškov celotnega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Ker tožeča stranka s tožbo ni uspela, tožena stranka pa je z nasprotno tožbo uspela v pretežnem delu, glede neuspelega dela pa posebni pravdni stroški niso nastali, ji je tožeča stranka (tožena stranka po nasprotni tožbi) dolžna plačati pravdne stroške. Njeni priznani stroški so sodna taksa za odgovor na tožbo 178,44 EUR (ne pa tudi za nasprotno tožbo in sodbo, ker ni izkazano, da ju je plačala), gre pa ji tudi nagrada pooblaščenki za zastopanje na naroku 18. 01. 2010 900 točk, za preloženi narok 03. 03. 2010 225 točk, za narok 14. 04. 2010 450 točk, za sestavo vloge z dne 22. 03. 2010 900 točk, za obvestilo stranki 50 točk ter materialni stroški 35 točk, upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,459 EUR in 20 % DDV, skupaj torej 1.588,49 EUR stroškov prvostopenjskega postopka. Poleg teh pa ji gredo tudi pritožbeni stroški in sicer sodna taksa za pritožbo 872,12 EUR, za sestavo pritožbe 1125 točk in 21 točk za materialne stroške, skupno torej 1.503, 34 EUR. Sodišče pa ji ni priznalo stroška konference s stranko in predloga za popravo sodbe, ker sta že vključena v nagradi za sestavo pritožbe. Tožeči stranki pa priglašeni pravdni stroški ne gredo, ker je bila v tem sporu v pretežnem delu neuspešna.