287. člen ZOR

Nobene ovire ni bilo, da tožeča stranka lesa še pred sušenjem ne bi odpeljala, če tožena stranka pred sušenjem ne bi ugodila njeni zahtevi po meritvah količine in vlažnosti lesa. Ker tako posest lesa od tožnika k tožencu ni prešla proti tožnikovi volji, uporaba 1. odstavka 287. člena ZOR ni primerna.

Ker je tožeča z vložitvijo ugotovitvene tožbe tako ravnala skladno vsebini izreka sklepa stečajnega sodišča, ji pravnega interesa ni mogoče odreči. Ta je namreč izkazan že s pravnomočnim napotitvenim sklepom. V tovrstnih primerih je treba šteti, da gre za situacijo, ki je primerljiva s položajem vlagatelja ugotovitvene tožbe, opredeljene s posebnimi predpisi (arg. drugi odstavek 181. člena ZPP). Pravdno sodišče v takem primeru po drugem odstavku 181. člena ZPP nima dolžnosti, da presoja o pravnem interesu vlagatelja ugotovitvene tožbe.

S publicijansko tožbo lahko zahteva vrnitev stvari tudi t.i. domnevni lastnik, torej posestnik, ki ima priposestvovalno - zakonito in dovbroverno posest. Sodišče prve stopnje pa ni ugotavljalo, ali je tožnik imel posest spornega stanovanja, preden je posest stanovanja pridobila tožena stranka. Če je tožena stranka, ki se sklicuje na retencijsko pravico, posest zadržane stvari izgubila, ker jo je pridobil tožnik, je njena pridržna pravica ugasnila.

Upnik ne more pridobiti pridržne pravice, če je dolžnik izgubil posest stvari proti svoji volji.

V postopku pred sodiščem prve stopnje že ugotovljena dejstva je sodišče druge stopnje drugače pravno ovrednotilo oziroma je drugače kot sodišče prve stopnje nekatera dejstva štelo za pravno odločilna, druga pa ne. Taka presoja ugotovljenih dejstev ni procesna kršitev, ampak uporaba materialnega prava.

Samo pridobitev stvari v posest na zakonit način nudi upniku pridržno pravico - 287. člen ZOR.

Za odločanje v stanovanjskih sporih je pristojno sodišče s splošno pristojnostjo. Toženka ne more uveljavljati pridržne pravice, ker ni dobroverna posestnica.

Vrednost spornega predmeta mora tožnik na podlagi 2. odstavka 186. člena navesti že v tožbi. Če tega ne stori, si ne zagotovi pravice do revizije. Nasprotna tožnika vrednosti spornega predmeta v nasprotnem tožbenem zahtevku nista navedla, zato njuna revizija v tem delu ni dovoljena. Uporabnina bi se lahko delila oz. bi bila lahko manjša za sorazmerni delež vlaganj le tedaj, če bi sodišče ugotovilo, da je nasprotna tožeča stranka solastnica hiše oz. če nasprotna tožeča stranka ne bi uveljavljala svojih vlaganj v pobot. Za višino uporabnine tudi ni odločilno, ali je nasprotna tožeča stranka plačevala tudi nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča in ali je bila davčna zavezanka tudi za sporno nepremičnino. Pridržna pravica ne gre vsakomur, ki nekaj vloži v stvar ali stvar popravi. To velja zgolj za dobrovernega posestnika stvari in sicer tistega, ki ni tudi sam dolžnik proti lastniku stvari, katerega stvar ima v posesti.

Pridržna pravica ni dopustna, če ima tisti, ki naj bi bil dolžnik detentorja, vrnitveni zahtevek zaradi posebne pogodbe.

V primeru posojilne pogodbe mora posojilojemalec v dogovorjenem roku vrniti posojilodajalcu enako količino stvari iste vrste in kakovosti, kot se mu bile izročene (557. in 562. člen ZOR-a). V primeru, da je bila upniku izročena stvar na posodo, nima pridržne pravice, če zahteva dolžnik vrnitev stvari (287. člen ZOR).