286. člen ZOR

Retinent ima kot dobroveren nelastniški posestnik pravico pridržati lastnikovo stvar, dokler mu niso povrnjeni potrebni in koristni stroški. To pravico ima na glede na to, ali so mu ti stroški nastajali le v času, ko je bil dobroveren lastniški posestnik, ali pa tudi še po tem, ko ni bil več dobroveren lastniški posestnik. Pridržna pravica, ki jo ima na stvari, ga namreč upravičuje do neposredne posesti. Učinkuje kot ugovor zoper lastnikov vindikacijski zahtevek, ki odlaga vrnitev stvari, dokler ne prejme izpolnitve svoje terjatve iz naslova potrebnih in koristnih stroškov. To pa pomeni, da lastnik ni upravičen zahtevati plačilo uporabnine za pridržano stvar, ki je retinent ni uporabljal.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali je bila v obravnavani zadevi materialnopravno pravilna metoda izračuna višine uporabnine, - kako se presoja pridržna pravica za potrebne in koristne stroške, če so ti stroški delno nastali v času, ko je bil posestnik dobroveren, in delno v času, ko je bil posestnik nedobroveren, - ali je lastnik upravičen do plačila uporabnine za čas, ko je imel posestnik stvar v posesti na podlagi pridržne pravice.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (sodišče druge stopnje pa temu pritrdilo), »da je imela tožena stranka pridržno pravico, tako da je [bil] podan pravni temelj za zadržanje izdelkov«. Če ne na podlagi zastavne pravice, pa na podlagi pridržne pravice. Pri vprašanju pravne podlage za zadržanje izdelkov (obdelovancev) gre namreč za vprašanje materialnega prava, ki ga mora sodišče poznati. Tako kot sodišče ni vezano na pravno podlago tožbenega zahtevka tudi ni vezano na pravno podlago, s katero tožena stranka utemeljuje nasprotovanje tožbenemu zahtevku oziroma materialni ugovor (če je le navedla dejstva, s katerimi ga utemeljuje).

Nobene ovire ni bilo, da tožeča stranka lesa še pred sušenjem ne bi odpeljala, če tožena stranka pred sušenjem ne bi ugodila njeni zahtevi po meritvah količine in vlažnosti lesa. Ker tako posest lesa od tožnika k tožencu ni prešla proti tožnikovi volji, uporaba 1. odstavka 287. člena ZOR ni primerna.

Akceptni nalog predstavlja ustrezno zavarovanje upnikove terjatve le v primeru, če ima dolžnik na svojem računu denarna sredstva za poplačilo terjatve, v nasprotnem primeru je tako zavarovanje neučinkovito. Podatke o plačilni sposobnosti dolžnika pa nudi bonitetno poročilo, kot ga je zahtevala tožena stranka s predložitvijo I BON-a. Da bi torej tožena stranka lahko presodila, ali ima za poplačilo zapadlih terjatev v izročenem akceptnem nalogu ustrezno zavarovanje, je torej utemeljeno od tožeče stranke pred izročitvijo tožnikovih obdelovancev zahtevala tudi predložitev I BON-a, ki pa ga tožeča stranka toženi stranki ni bila pripravljena predložiti.

Ker je tožeča z vložitvijo ugotovitvene tožbe tako ravnala skladno vsebini izreka sklepa stečajnega sodišča, ji pravnega interesa ni mogoče odreči. Ta je namreč izkazan že s pravnomočnim napotitvenim sklepom. V tovrstnih primerih je treba šteti, da gre za situacijo, ki je primerljiva s položajem vlagatelja ugotovitvene tožbe, opredeljene s posebnimi predpisi (arg. drugi odstavek 181. člena ZPP). Pravdno sodišče v takem primeru po drugem odstavku 181. člena ZPP nima dolžnosti, da presoja o pravnem interesu vlagatelja ugotovitvene tožbe.

Pri publicijanski tožbi gre za anticipirano pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, za fikcijo priposestvovanja. Ker je investitor sporno stanovanje prodal, kupca stanovanja upravičenja iz sklenjenih obligacijskih razmerij med prodajalcem in izvajalci del ne morejo prizadeti do te mere, da bi bila njegova pravica do kupljenega stanovanja lahko izničena, še posebej ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je revident vedel, da je tožnik sporno stanovanje kupil (saj ga je opremljal in dajal navodila za njegovo urejanje).

Pridržana pravica na nepremičnini pomeni, da toženka ni dolžna tožniku vrniti nepremičnine z izstavitvijo zemljiškoknjižne listine, dokler ji tožnik ne poplača njene sodno ugotovljene terjatve.

Ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da lahko tožena stranka uveljavlja pridržno pravico le, če glede svoje terjatve, na kateri pridržno pravico utemeljuje, uveljavlja s pobotnim ugovorom ali z nasprotno tožbo, saj kaj takega iz določila 286. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) ne izhaja. Vendar pa je v konkretnem primeru položaj specifičen v toliko, ker gre za najem poslovnih prostorov, za katerega veljajo specialna določila Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSP). Ta določila posebej urejajo možnost pobota z najemnino tistih terjatev, ki izhajajo iz vlaganj v poslovni prostor.

Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da tožena stranka neutemeljeno uveljavlja pridržno pravico iz naslova terjatve zaradi povračila škode, ker lahko pridržno pravico uveljavlja le, če obenem vloži ali pobotni ugovor ali pa nasprotno tožbo. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča tak zaključek ni utemeljen v določilih 286. in sledečih členov Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki jih je treba uporabiti na predmetni primer. Po 1. odst. 286. člena ZOR ima upnik zapadle terjatve, v čigar rokah je kakšna dolžnikova stvar, to stvar pravico pridržati, dokler mu ni plačana terjatev. Iz tega ni mogoče sklepati na to, da ima upnik terjatve pridržno pravico le, če to terjatev uveljavlja v pravdi v pobot ali z nasprotno tožbo.

Tožena stranka ni podala ugovora pridržne pravice (286. čl. ZOR). Vse, kar je v ugovoru zoper izdani nalog za izpraznitev navajala, je, da "pričakuje, da ji bo tožeča stranka poravnala investicije v lokal"; slednje pa po mnenju pritožbenega sodišča ne pomeni uveljavitve pridržne pravice.

S publicijansko tožbo lahko zahteva vrnitev stvari tudi t.i. domnevni lastnik, torej posestnik, ki ima priposestvovalno - zakonito in dovbroverno posest. Sodišče prve stopnje pa ni ugotavljalo, ali je tožnik imel posest spornega stanovanja, preden je posest stanovanja pridobila tožena stranka. Če je tožena stranka, ki se sklicuje na retencijsko pravico, posest zadržane stvari izgubila, ker jo je pridobil tožnik, je njena pridržna pravica ugasnila.

Nasproti položniku stvari, ki ni njen lastnik, shranjevalec ne more uveljavljati pridržne pravice.

Upnik ne more uveljavljati retencijske pravice in niti zakonite zastavne pravice na stvareh, ki ne morejo biti predmet izvršbe.

Izločitvena pravica je pravica upnika, da v stečajnem postopku izločuje iz stečajne mase stvari, ki niso dolžnikov last in zato niso del njegovega premoženja. Z izločitvenimi zahtevki se izločujejo stvari iz posesti stečajnega dolžnika, ki niso njegova last. Izločitvenih zahtevkov ni mogoče utemeljevati z obstojem pridržne pravice, ker zaradi pridržne pravice upnika ne preneha dolžnikova lastnina na pridržani stvari.

V postopku pred sodiščem prve stopnje že ugotovljena dejstva je sodišče druge stopnje drugače pravno ovrednotilo oziroma je drugače kot sodišče prve stopnje nekatera dejstva štelo za pravno odločilna, druga pa ne. Taka presoja ugotovljenih dejstev ni procesna kršitev, ampak uporaba materialnega prava.

Upnik nedenarne terjatve se ne more sklicevati na pridržno pravico na dolžnikovih stvareh, ki so v njegovi posesti.

Smisel pridržne pravice po 286.čl. ZOR je v tem, da stranka, ki je upnik zapadle denarne terjatve, lahko zavaruje izpolnitev svoje terjatve tako, da pridrži stvar, ki je last dolžnika in s tem prisili svojega dolžnika k vzajemni izpolnitvi obeh obveznosti. V skrajnem primeru se lahko poplača iz vrednosti pridržane stvari, podobno kot pri zastavi. Zato ni utemeljeno odrekati toženki pravice, da uveljavi pridržno pravico v položaju, ko ima vknjiženo lastninsko pravico na nepremičnini, ki jo mora tožniku vrniti. Pri tem ni utemeljenih razlogov, da pridržna pravica ne bi veljala tudi za nepremičnine.

Za odločanje v stanovanjskih sporih je pristojno sodišče s splošno pristojnostjo. Toženka ne more uveljavljati pridržne pravice, ker ni dobroverna posestnica.

Upnik lahko pridržno pravico na stvareh uveljavlja le če so dolžnikova last, ne pa če jih ima dolžnik le v najemu.