VSRS Sodba I Up 349/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožnikovo tožbo proti sklepu tožene stranke z dne 22. 11. 2010, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi prvega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah – ZST-1 tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z navedenim sklepom, izdanim na podlagi tretjega odstavka 51. člena in prvega odstavka 59. člena v povezavi s tretjo alinejo 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ, je tožena stranka prosilcu za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A. A., rojen v kraju B., Afganistan, omejila gibanje na prostore Centra za tujce, Postojna, do prenehanja razlogov, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 22. 11. 2010 od 10.30 ure do dne 22. 2. 2011 do 10.30 ure. Prosilcu za mednarodno zaščito je bila omejitev gibanja odrejena iz razlogov prve alineje 51. člena ZMZ (ugotavljanje prosilčeve istovetnosti) ter iz razloga tretje alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ (pridobitev rezultata o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC na podlagi Uredbe 2000/2725/ES).

2Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi tožene stranke ter utemeljitvi izpodbijanega upravnega akta.

3Tožnik v pritožbi, ki jo iz vseh pritožbenih razlogov vlaga zoper 1. točko izreka sodbe in sklepa, navaja, da sodišče ni navedlo razlogov, zakaj predlaganega dokaza (zaslišanje policista, ki je sestavil registracijski list, ni izvedlo, prav tako pa iz upravnega spisa ni razviden namen tožene stranke, da ga izroči drugi državi. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi ter izpodbijani akt odpravi oziroma podrejeno zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Pritožnik neutemeljeno ugovarja, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, ker mu je bilo gibanje omejeno na podlagi prve alineje 55. člena in tretje alineje prvega odstavka 55. člena ZMZ.

7Po določbi prve alineje 51. člena ZMZ se lahko prosilcu za mednarodno zaščito začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti. Iz določbe drugega odstavka 43. člena ZMZ pa izhaja, da se pri ugotavljanju istovetnosti smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja področje tujcev. Po določbi 75. člena Zakona o tujcih – ZTuj-1 pa tujec dokazuje istovetnost s tujo potno listino, osebno izkaznico ali drugo ustrezno listino, ki je v državi tujca predpisana in s katero lahko dokazuje istovetnost, s potno listino za tujca, z dovoljenjem za prebivanje, izdanem v obliki samostojne listine, ali z drugo javno listino, ki jo je izdal državni organ, v kateri je fotografija, na podlagi katere je mogoče ugotoviti njegovo istovetnost.

8Iz relevantnih dejanskih okoliščin obravnavane zadeve izhaja, da je tožnik kot prosilec za mednarodno zaščito svojo istovetnost v postopku izkazal z izkaznico prosilca za azil Republike Hrvaške s sliko in datumom rojstva 1. 1. 1992. V postopku je datum svojega rojstva večkrat spremenil (policistom je navedel kot datum rojstva 2. 2. 1986, pri podaji prošnje za mednarodno zaščito pa 3. 3. 1990). Dvom o njegovi istovetnosti je povzročilo neprepričljivo pojasnjevanje spreminjanja okoliščin o datumu njegovega rojstva. Zato sta sodišče prve stopnje ter tožena stranka pravilno presodila, da le na podlagi prosilčeve izjave ne bo mogoče z gotovostjo ugotoviti njegove istovetnosti ter da bo moral v ta namen predložiti enega izmed dokumentov, navedenih v 75. členu ZTuj-1, iz katerega bo nesporno in nedvoumno izhajala njegova istovetnost.

9Ker tudi po presoji pritožbenega sodišča obstaja realen dvom glede datuma tožnikovega rojstva in s tem o njegovi istovetnosti, sta sodišče prve stopnje ter tožena stranka pravilno presodila, da je podan razlog za omejitev gibanja po določbi prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ. Stališče, da bo svojo istovetnost nedvoumno in nesporno izkazal le z enim od dokumentov, določenih v 75. členu ZTuj-1, pa je v skladu z določbo drugega odstavka 43. člena ZMZ. Dejstvo, da sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza in tudi ne navedlo razlogov za svojo odločitev, pa z ozirom na to, da je tožnik v postopku večkrat spreminjal podatke o datumu svojega rojstva, na pravilnost sodbe ne vpliva. Zato v pritožbi zatrjevana kršitev določb postopka v upravnem sporu ne vpliva na odločitev.

10Po določbi tretje alineje 59. člena ZMZ (dublinski postopek) pa lahko pristojni organ prosilca za mednarodno zaščito do predaje pristojni državi nastani v skladu z drugim, tretjim in četrtim odstavkom 51. člena z dnem, ko je bil pridobljen rezultat o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC na podlagi Uredbe 2000/2725/ES. Zakonski pogoj za nastanitev prosilca na tej pravni podlagi je torej le pridobitev rezultatov o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC. Tožena stranka je zato svojo odločitev za omejitev gibanja tožniku na tej pravni podlagi pravilno oprla na ugotovitev, da je iz pridobljenih rezultatov iz baze EURODAC z dne 19. 11. 2010 razvidno, da so bili prstni odtisi prosilca v to bazo posredovani že trikrat, in sicer 11. 5. 2010 s strani Madžarske ter 21. 11. 2009 in 21. 7. 2010 s strani Grčije. S tem so tudi po presoji Vrhovnega sodišča že izpolnjeni pogoji za začasno omejitev gibanja zaradi postopka ugotavljanja odgovorne državne za obravnavo tožnikove prošnje in zagotovitve tožnikove prisotnosti.

11Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je ukrep omejitve gibanja na navedeni pravni podlagi utemeljen, saj bo s tem prosilcu preprečeno nadaljnje nelegalno prehajanje mej, kar je doslej tudi večkrat storil. Uredba o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (ES št. 343/2003) ureja razmerja med državnimi članicami za primere, ko je ista oseba uveljavljala mednarodno zaščito v različnih državah članicah oziroma v eni, na območje Evropske unije pa je vstopila v drugi državi. Postopek določanja države članice, odgovorne za obravnavanje tožnikove prošnje, je glede na vsebino obrazložitve izpodbijanega sklepa v teku. Kot odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje glede na podatke upravnih spisov poleg Slovenije in Grčije prihaja v poštev še Madžarska. Zato tožnik v tej fazi postopka – ko se odloča o omejitvi njegovega gibanja – neutemeljeno oziroma preuranjeno ugovarja, da iz upravnih spisov ni razvidno, da bi bilo zaprosilo za prevzem pristojnosti drugi državi že poslano, kakor tudi, da Grčija glede na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice ter upravnosodno prakso ne more biti odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje.

12Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka svojo odločitev o omejitvi gibanja prosilcu na prostore centra za tujce zadostno in argumentirano obrazložila z razlogi, da nastanitev v navedeni izpostavi tožene stranke onemogoča nadaljnje ilegalno prehajanje državnih meja, saj je tožnik po lastnih navedbah večkrat nelegalno prečkal državne meje (Afganistana, Irana, Turčije, Grčije, Madžarske, Srbije, Hrvaške in Slovenije) in je že večkrat zaprosil za mednarodno zaščito v drugih državah. Zato je tudi po presoji Vrhovnega sodišča treba zagotoviti njegovo prisotnost, dokler ne bo odločeno o državi, ki je odgovorna za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito.

13Vrhovno sodišče je na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, ker je spoznalo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

14Tožnik je bil s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi prvega odstavka 11. člena ZST-1 oproščen plačila sodnih taks. Po določbi prvega odstavka 14. člena ZST-1 učinkuje sklep o oprostitvi plačila taks od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev, in velja za vse vloge in dejanja, za katera je po 4. in 5. členu tega zakona nastala obveznost s tega dne ali pozneje. Zato ponovno odločanje o predlogu za oprostitev plačila taks, ki ga je tožnik podal hkrati s pritožbo, po presoji Vrhovnega sodišča ni potrebno.